v torek, 14.9.2021 od 18h do 19.30 na Inštitutu za Bachovo cvetno terapijo na Celovški 144 v Ljubljani.

Predstavitev dela o Bachu »Zvest sebi« avtorice Mary Tabor, izkušnja energij Bachovih cvetov v kapljicah in drugih Bachovih pripravkih ter plesih za Bachove cvetove (če nas bo dovolj za krog), pogovor in primeri pomoči.

Prispevek: 5 evrov (se vam odšteje od možnega nakupa Bachovih pripravkov ali knjig na dogodku), obvezna prijava na irena.roglic@gmail.com ali na 041 463 704. Ob prijavi prosim sporočite številko vašega mobilnega telefona.

Odlomek iz knjige »Zvest sebi«:

“Ljudje se bojijo biti to, kar so,” je rekel Davidsson nekega dne.

“Ko povem zgodbo, ki vam jo bom zdaj povedal, večina misli, da se nanaša  na vse druge, samo nanje ne. In vendar, kako malo ljudi živi svoje življenje in se ne ozira na to, kaj si bodo drugi mislili.

Vstati, kadar želiš; jesti, kar in kadar sam želiš. Piti, kar želiš in kadar želiš. Govoriti s tistimi, s katerimi si želiš, in ne s tistimi, s katerimi si ne. Izoblikovati lastna prepričanja o ljudeh, namesto da temeljijo na tem, kar drugi govorijo. Delati, kot sam želiš, namesto da bi nadaljevali s privzgojenim vedenjem. Šele ko se osvobodimo zunanjih mnenj, lahko v celoti sledimo svojim strastem vsak trenutek življenja.”

Ta dan je bil zame dan svobode. Vzel sem si dan počitka, sveti dan, se mi je zdelo. Bilo je neprecenljivo. Še posebej zato, ker si nisem vzel dopusta! Nenadoma sem se odločil, da se ne morem upreti klicu milega neba in stez in polj, gozdov in resav. Izognil sem se pisarni in odšel. ‘Pretrgane vezi’ sem si rekel z vznemirjujočim občutkom radosti. Občutek, ko odideš iz šolskega poslopja brez dovoljenja. Zabavna je bila misel, kako zgrožene bi bile avtoritete, če bi me ujele.

Moje obnašanje bi najverjetneje povzročilo odslovitev z dela. To sem vedel, a nisem dopustil, da bi me težilo, čeprav bi pomenilo izgubo vira preživljanja. Kakorkoli že, imel sem živahen dan – dan, ki je dajal življenje. Nikoli še nisem izkusil take radosti, takega občutka zadovoljstva in izpolnjenosti kot takrat, ko sem našel tisto malo rožo. Njeni cvetovi so valovali v vetru in zdelo se je, da napolnjujejo zrak z zvokom. Kakšnim zvokom? Zvokom osvobojenih duš! Da, ta zbor bi človek pričakoval, da ga bo slišal, ko bo zapustil svet in stopil skozi Božja vrata. Radostna pesem!