Edward Bach

 (1886 – 1936), utemeljitelj cvetne terapije

Rojen je bil 1886 v Moseley-u pri Birmingham-u v Angliji kot najstarejši od treh otrok. Starši so imeli livarno. Družina je bila valižanskega rodu. Najprej delal kot vajenec v očetovem obratu. Že takrat je odkril, da obstaja povezanost med telesnimi boleznimi delavcev in njihovimi duševnimi konflikti. Dolgo je premišljal, ali naj postane zdravnik ali teolog. Medicino je študiral v Birmingham-u in Londonu. Bil je vodja oddelka za ponesrečence na University College Hospital v Londonu, nato asistent na bakteriološkem in imunološkem oddelku. Raziskoval je povezave med degeneriranimi bakterijskimi rodovi v črevesju in kroničnimi boleznimi. Uspelo mu je pripraviti sedem bakterijskih rodov za cepivo.

1917. leta je doživel zdravstveni zlom z diagnozo zločestega tumorja na vranici. Po operaciji naj bi mu ostalo še tri mesece življenja. Močna želja, da bi nadaljeval z raziskavami in jih dokončal, mu je pomagala, da je premagal krizo. Naslednje leto je spet zdrav delal v Londonski homeopatski bolnišnici. Tukaj je naprej razvijal svoja cepiva in pripravil iz njih homeopatske nozode (homeopatska cepiva). Vsako od 7 nozod je pripisal specifičnim duševnim simptomom. 1920. leta je odprl prakso in laboratorij v Londonu in svetovalnico za ljudi brez sredstev. Njegovo raziskovalno delo se je osredotočilo na iskanje »čistih« zdravil, črevesne nozode je želel nadomestiti z rastlinami. 1930. leta je prodal prakso in se preselilna deželo, da bi se lahko posvetil samo raziskavam.

Prave vzroke bolezni je Bach videl v negativnih čustvenih stanjih, kot so sovraštvo, jeza, ljubosumnost, strah, obup, malodušje. Prepotoval je Anglijo in Wales, ko je iskal ustrezne rastline. Intuitivno je našel rastline, ki ta negativna čustvena stanja pomagajo odpraviti in jih spremeniti v pozitivna, v samozaupanje, ljubezen, sočutje, veselje, mir. Zaradi razširjanja svojih spoznanj v laičnem krogu in zaradi sodelovanja z medicinskimi laiki je imel probleme z zdravniško stanovsko organizacijo. A je ostal trden in kljub grožnjam ga iz registra zdravnikov niso črtali. Dvema londonskima lekarnama je dal zastonj pratinkture cvetnih esenc s pogojem, da bodo sredstva kar se da poceni prodajale.

Navdih za pridobivanje esenc je dobil ob opazovanju rosnih kapljic na cvetovih rastlin, potem pa je razvil lastno metodo pridobivanja esenc: sončno metodo. Do esence cveta je prišel, ne da bi poškodoval ali uničil rastlinsko bitje. Cvetove, v katerih je skoncentrirana esenca rastline, je utrgal v brezoblačnem, sončnem vremenu, v stanju njihove polne zrelosti, tik preden bi se osuli. Položil jih je v studenčnico, da je esenca oz. duša rastline lahko prešla vanjo, podobno, kot so to počeli Indijanci. Sončno metodo je uporabljal za cvetove, ki cvetijo kasno spomladi in poleti, ko sonce doseže svojo polno moč.

Naselil se je v Sotwellu v dolini Temze, kjer je rasla tudi večina rastlin, ki jih je dotlej našel. Njegova senzibilnost je postala tako močna, da je samo položil na jezik cvetni listič kake rastline in že občutil njen učinek na telo in dušo. Odkril je nadaljnjo metodo za pridobivanje esenc: kuhalno metodo, ki jo je uporabljal za cvetove dreves, grmov in grmičevja, ki cvetijo zelo zgodaj, ko sonce še ne doseže svoje polne moči.

Bach je nabiral samo rastline, ki rastejo divje v neokrnjeni naravi. Vsega skupaj je napravil 39 esenc (37 cvetov, studenčnica  in rešilno zdravilo – mešanico petih esenc). Vsaka esenca deluje na nek nekonstruktiven vzorec obnašanja, ki ga pomaga ozavestiti in potem odpraviti oz. spremeniti v bolj konstruktivnega. Bachovi cvetovi delujejo torej s svojo energijo oz. informacijo, podobno kot homeopatija.

  1. leta je objavil, da je njegov sistem zaključen in delo dokončano. Še istega leta je umrl – v spanju mu je odpovedalo srce.

 

Cilj Bachove cvetne terapije je, da ponovno vzpostavi naše duševno ravnovesje in nas na ta način poveže z lastnimi duševnimi in telesnimi samozdravilnimi močmi.


 

Fotozgodbe PO SLEDEH EDWARDA BACHA:

 1: 2010   2:2013   3:2016   4:2017

 


 

Bachovi citati:

Bolezen ni niti strahota niti kazen, ampak le korektiv; sredstvo, ki ga uporablja naša duša, da nas opozori na naše napake, da nas ubrani pred še večjimi zmotami in nam prepreči, da bi si prizadeli še večjo škodo.

Ne pustite, da bi vas od uporabe odvrnila enostavnost te metode, kajti čim dlje boste prišli z vašimi raziskavami, tem bolj boste lahko ugotavljali enostavnost vsega stvarstva … Za uporabo cvetnih esenc niso nujna nikakršna znanstvena spoznanja. Kdor hoče uporabiti ta božji dar, ga mora ohraniti čistega v njegovi prvobitnosti, brez teorije in znanstvene presoje – saj je v naravi vse preprosto.

Glavni razlog za neuspeh moderne medicinske znanosti je to, da se ukvarja s posledicami in ne z vzroki.

Bolezni nikakor ne moremo pozdraviti  ali izkoreniniti z današnjimi materialističnimi metodami iz enostavnega razloga, ker bolezen ni materialnega izvora.

Resnične osnovne človekove bolezni so napake kot ponos, okrutnost, sovraštvo, sebičnost, nevednost, negotovost in grabežljivost. Za vsako od teh lastnosti se ob natančnejšem opazovanju izkaže, da je usmerjena proti enosti. Te napake so resnične bolezni in zadrževanje teh pomanjkljivosti po določenem razvojnem stadiju, potem ko smo jih spoznali za napačne, je to, kar povzroči v telesu škodljive posledice, ki jih potem doživimo kot bolezen.

Bolezen lahko preprečimo in pozdravimo, če spoznamo pomanjkljivost v nas samih in jo odpravimo tako, da razvijemo tiste kreposti, ki to pomanjkljivost izničijo. Tega pa ne dosežemo tako, da bi se bojevali proti pomanjkljivosti, ampak tako da nasprotno krepost razvijemo v tolikšni meri, da pomanjkljivost iz našega bistva pomete proč.

Dokončna in popolna ozdravitev pride namreč od znotraj, iz same duše, ki s svojo harmonijo preseva celotno osebnost, če je pri tem ne oviramo.

Tako kot obstaja osnovni razlog vseh bolezni, namreč sebičnost, tako obstaja tudi gotova metoda za ublažitev vseh bolezni, namreč preobrazba sebičnosti v ljubezen do bližnjega, predanost drugim.

Kar označujemo kot napačno ali zlo, je v resnici dobro na napačnem mestu. Naše vrednotenje je samo relativno.

Ljubezen rodi ljubezen, tako kot sovraštvo rodi sovraštvo.

Posledice grabežljivosti so resne, kajti grabežljivost nas zapelje k temu, da posežemo v duhovni razvoj drugih ljudi. Spoznati moramo, da je vsak človek tukaj zato, da bi sledil lastni razvojni poti  po zakonih svoje duše, in samo svoji duši, in nihče od nas ne sme napraviti nič drugega kot podpirati bližnjega pri tem razvoju.

Samo glas naše vesti nam lahko pove, kako in komu naj služimo in ali smo dolžni služiti enemu ali mnogim. Ampak kakorkoli se že glasi odgovor: tej zapovedi moramo slediti do kraja svojih sposobnosti.

Vmešavanje drugih ljudi je tisto, ki nas ovira, da bi prisluhnili zapovedim lastne duše, in tako nastaneta disharmonija in bolezen. Takoj ko vstopi misel drugega človeka v našega duha, izgubimo svojo smer.

… ne smemo prav ničesar,  pa karkoli bi to že bilo, od otroka pričakovati v povračilo. Gre zgolj za to, da dajemo in samo dajemo: blago ljubezen, varstvo in spremstvo, vse dokler duša mlade osebnosti ne bo vodila sama.

Starši morajo biti zlasti pozorni, da ne bi poskušali oblikovati mlade osebnosti po svojih lastnih predstavah in željah, in se vzdržati neprimernega varuštva in zahtev po uslugah kot vračilo za njihovo naravno dolžnost in božanski privilegij. Vsako stremljenje po moči, vsak poskus, da bi mlado življenje oblikovali po lastnih motivih, je strahotna oblika grabežljivosti, do katere nikoli ne bi smelo priti.

Tudi učitelj mora vedno misliti na to, da je njegova naloga samo to, da je posrednik, ki mlade ljudi spremlja in jim nudi priložnost, da se učijo o svetu in življenju. Vsak otrok mora na svoj lasten način sprejemati  znanje in znati instinktivno izbrati, kar je potrebno za uspeh v njegovem življenju. Zato tudi tu velja, da ne smemo dati nič več kot skrbno navodilo, zato da je učenec sposoben pridobiti si znanje, ki ga potrebuje.

Lahko da je kdo poklican za to, da bo celo svoje življenje posvetil drugemu, toda preden se tega loti, mora biti najprej absolutno prepričan, da je to zapoved njegove duše in ne priporočilo tuje, dominantne osebnosti, ki bi ga pregovorila k temu, ali pa da ne gre za napačen občutek dolžnosti, ki ga zavaja. Vedeti mora tudi to, da pridemo na ta svet zato, da se bojujemo, zato da bi pridobili moč nasproti tistim, ki nas želijo obvladati, in zato da bi dosegli tisto stopnjo, na kateri mirno in premišljeno izpolnjujemo svojo dolžnost in gremo skozi življenje neustrašno in ne da bi na nas vplivalo kako drugo živo bitje, in kjer nas vedno vodi glas našega višjega jaza.

Vsak človek, odrasel ali otrok, ki se mora osvoboditi dominirajočih vplivov drugega, bi moral pomisliti na dvoje. Prvič na to, naj bi tega vsiljivca in zatiralca gledal na isti način kot nasprotnika v športu: kot  osebnost, s katero se skupaj udeležuje igre življenja, brez najmanjšega sledu grenkobe. Če ne bi imeli takih sobojevnikov, potem ne bi imeli priložnosti, da bi razvili svoj pogum, svojo individualnost. Drugič naj bi pomislil na to, da se resnične zmage v življenju rodijo iz ljubezni in miline, zato naj v taki tekmi ne bi uporabil sile. S stalnim vživljanjem v svoje lastno bistvo, z vadenjem sočutja, simpatije, prijaznosti in, če je mogoče, naklonjenosti – ali še  bolje: ljubezni nasproti drugemu se lahko tako razvijemo, da nam je v pravem trenutku mogoče čisto blago in mirno slediti klicu lastne vesti, ne da bi dovolili najmanjše vmešavanje.

Šibki na naši strani, ki takim ljudem dovolijo, da širijo svoj vpliv, jim samo škodijo. Blaga, a jasna zavrnitev, da se jim ne bomo pustili obvladati, in trud, da bi jim približali spoznanje veselja, ki ga doživimo, ko dajemo, jim bosta pomagala na njihovi poti navzgor.

Toda v najtemnejših urah, ko je videti uspeh naravnost nemogoč, moramo misliti na to, da se božji otroci nikoli ne bi smeli bati in da nam naše duše zaupajo samo take naloge, ki jih lahko izpolnimo.

Strah v resnici nima mesta v naravnem človeškem kraljestvu, ker je naša lastna božanskost, ki je naš jaz, nepremagljiva in nesmrtna.

V današnjem času se je razvil strah pred boleznijo in postal mogočna, škodljiva sila, ki stvarem, ki se jih bojimo, na stežaj odpre vrata in jim olajša vdor.

Obstaja namreč faktor, ki ga znanost na materialno–telesni podlagi ne more razložiti, in sicer, zakaj nekatere ljudi bolezen napade, drugih pa ne prizadene, čeprav so bili oboji izpostavljeni enakemu riziku, da se je nalezejo. Materialitično mišljenje spregleda, da obstaja faktor onstran telesne ravni, ki nekega človeka varuje pred vsakovrstnimi boleznimi ali pa ga naredi zanje občutljivega.

Če se trudimo, da ustvarimo harmonijo v naši osebnosti, se nam ni treba bati bolezni nič bolj, kot se bojimo, da bo v nas udarila strela ali treščil padajoči meteorit.

Ni dvoma o tem, da lahko preprečimo izbruh bolezni, če nam uspe pri prvih znamenjih lažjega obolenja doseči tudi samo nekaj ur popolne sprostitve in priti v harmonijo s svojim višjim jazom.

Pridobiti si moramo absolutno in popolno svobodo, tako da bo vse, kar bomo storili, vsako dejanje, celo vsaka naša misel, imelo izvor v nas samih. Potem bomo lahko živeli in dajali svobodno iz lastnih vzgibov, samo iz lastnih vzgibov.

Resnice ni potrebno analizirati, jo narediti za predmet spora ali jo zaviti v plimo besed. Nasprotno, v nas sveti kot sonce, kajti del nas je. Samo nebistvene stvari v življenju – namreč komplicirane – zahtevajo veliko prepričevanja in pospešujejo razvoj intelekta.

Če bi sledili svojim občutkom, svojim resničnim željam, svojim resničnim hrepenenjem, svojim lastnim mislim, potem ne bi spoznali nič drugega kot veselje in zdravje.

Enostavnost je osnovni ton celotnega stvarstva.

Naša duša (tih, droben glas v nas, božji glas) nam govori po notranji intuiciji, po naših občutkih, naših željah, idealih, po naših vsakdanjih priljubljenostih in odporih; govori nam v jeziku, ki ga najlaže razumemo. Kako naj bi nam sicer govoril On?

Da svobodo dobite, morate svobodo dati.

Gotovo – sovraštvo včasih premaga še večje sovraštvo, pozdravi pa se lahko samo z ljubeznijo. Okrutnost lahko včasih zaustavimo samo z okrutnostjo, zares izginila pa bo samo tam, kjer imata premoč dobrohotnost in usmiljenost. Strah lahko v ozadju še večjega strahu od časa do časa pozabimo, toda strah lahko resnično pozdravi le popoln pogum.

Zdravljenje ni podvrženo tako imenovanim naravnim zakonom, ki jih materialisti danes častijo, ali konvencijam ali splošnim standardom, zdravljenje je božanskega izvora.

Bolezni imajo edinole »korekcijsko« funkcijo; niso ne maščevalne ne okrutne, ampak so samo opozorilni znak naše duše, ki nas želi opozoriti na napake. Nadalje naj bi nam preprečile, da bi si še naprej škodovali, in nas pripeljale nazaj na tisto pot resnice in luči, ki je nikoli ne bi smeli zapustiti.

Zdravnik prihodnosti se bo zavedal, da ni zmožen zdraviti iz svoje lastne popolnosti. Razumel bo, da je v najboljšem primeru lahko »medij«, po katerem dobijo bolniki navodila in po katerem so ozdravljeni, v kolikor vse svoje življenje posveti služenju soljudem, proučuje človeško naravo, si iz vsega srca želi lajšati trpljenje in po najboljših močeh stoji bolnikom ob strani. In tudi še potem je odvisna njegova sposobnost zdravljenja samo od  moči njegove pripravljenosti služiti. On ve, da tako zdravje kot življenje izvirata samo od Boga, od Boga edinole. Zaveda se, da imajo on sam in zdravila, ki jih predpisuje, v božanskem načrtu samo posredniško funkcijo in so določena za to, da trpečega vrnejo nazaj na pot božjega zakona.

Jutrišnja terapija bo primarno skrbela za to, da bo pacienta seznanila s štirimi temeljnimi izkušnjami: najprej z ljubeznijo, drugič z upanjem, tretjič z veseljem in četrtič z vdanim zaupanjem.

Paracelsus in Hahnemann sta nas učila, da podrobnosti bolezenske slike ne postavljamo  tako zelo v ospredje, ampak da zdravimo osebnost, notranjega človeka. Kajti še predobro sta vedela, da bolezni izginejo, če sta naš duh in osebnost v sozvočju. Ta temelj, na katerem sloni cel njun  nauk, je trdna osnova, na kateri je treba graditi naprej.

Ta zdravila učinkujejo tako, da zvišajo naše nihanje in nas notranje odpro za zaznavanje svojega duhovnega bistva, da nas razen tega popolnoma napolnijo s tisto močjo, ki jo najbolj nujno potrebujemo in nas očistijo napačnega vedenja, ki je vzrok za naše trpljenje. Tako kot lepa glasba ali druge čudovite izkušnje so sposobna, da nas notranje dvignejo in povzročijo, da vzpostavimo stik s svojo dušo. In medtem ko tako učinkujejo na nas, nam podarijo mir in nas osvobodijo našega trpljenja.

Jutrišnji pacient bo moral razumeti, da se lahko samo on sam osvobodi svojega trpljenja, četudi morda upošteva nasvet izkušenega sočloveka, ki ga podpira v njegovih prizadevanjih.

Nič se ni tako težko naučiti kot biti svoboden – osvobojen okoliščin, okolice, drugih ljudi in predvsem samega sebe. Kajti šele ko smo svobodni, lahko soljudem zares kaj damo in jim služimo.

Ne pozabite nikoli, za vse nosite odgovornost vedno sami – če ste bolni ali nesrečni ali obkroženi s »težavnimi« prijatelji ali svojci, če ste prisiljeni živeti med ljudmi, ki vam ukazujejo in vas ponižujejo, ki vam prekrižajo načrte in izničijo ves vaš napredek: pri vsem tem ste brez izjeme  sami aktivno udeleženi. Kajti vse to se lahko zgodi samo, dokler je naš cilj – pa naj bo v še tako neznatni meri – da druge oviramo v njihovi svobodi, ali dokler nam preprosto primanjkuje poguma, da bi uveljavili svoje individualne pravice – da, pravzaprav svojo pravico po rojstvu.

Resnično in v vsakem pogledu svobodni bomo šele v trenutku, ko bomo vsemu in vsakemu okrog nas brezpogojno priznali popolno svobodo, ko ne bomo več poskušali postavljati meja in drugih vezati, ko od drugih ne bomo ničesar več pričakovali, ko ne bomo imeli v mislih nič drugega kot dajati in dajati in ne bomo ničesar zahtevali zase. Šele ko se bomo približali tej absolutni nesebičnosti, šele tedaj bodo odpadle z nas verige, verige se bodo pretrgale, in šele tedaj bomo prvič izkusili dragoceno veselje popolne svobode. Šele tedaj bomo prosti vsake človeške stiske samo še voljno in hvaležno služili svojemu višjemu jazu.

Tako nadvse močno razvit je v zahodnih deželah naš gon po posesti, da so potrebni veliki izbruhi bolezni, preden ljudje spregledajo svojo zmoto in spremenijo svoje obnašanje. In glede na to, kako zelo in na kakšen način  stremimo k temu, da bi druge obvladali, moramo trpeti tako dolgo, dokler si še vedno lastimo pravico, ki ne pripada človeku.

Absolutna svoboda je naša pravica po rojstvu, toda v življenje lahko to pravico prebudimo samo, če damo enako svobodo vsakemu živemu bitju, ki zaide na obzorje našega življenja.

In ravno tako kot lahko poželenje na zemlji postane za dušo, ki se vzpenja, ovira, tako obstaja nekaj primerljivega tudi v duhovnem življenju, kjer sta ponižnost brez pridržka in pripravljenost služiti pomembnejši kot želja po popolnosti.

Vaš duhovni razvoj najbolj omejuje pretirana želja po takem razvoju.

Čisto narobe je, če hoče biti človek dober ali če hoče hitro napredovati ali doseči popolnost. Nasprotno, potrebno je ponižno čakati na svojem mestu in biti pripravljen služiti, dokler nisi poklican k višjemu. Na tej bivanjski stopnji ne napredujemo zaradi svojega truda, ampak zgolj čakamo, dokler nismo spoznani za vredne.

Videti je, da obstaja samo ena pot: nesebično služenje, ki nikoli ne premišlja o duhovnem povišanju in ni nič drugega kot želja, pomagati drugim.

Védenje, ki ga človek išče zato, da bi drugim pomagal, utemelji tako rekoč pravico do tega védenja.

Notranje védenje pride k vam v nepričakovanih trenutkih miru in tišine čisto brez prisile  – v trenutkih, ko se duh ukvarja z drugimi stvarmi.

Vse resnično védenje izvira iz naše notranjosti, zraste iz nebesedne komunikacije s svojo dušo. Dogmatiziranje in civiliziranje duhovnega življenja sta nas odtujila zavedanju, da vse znanje že nosimo v sebi. Bili smo pregovorjeni k veri, da se moramo pustiti poučiti od drugih, in tako je naš duhovni jaz zašel v pozabo.

Tako pomembno je, da se spet zavemo, da leži vsa resnica v nas samih.