Plesi v krogu

»Vse stvarstvo pleše.« (Rumi)

 »Smeh, ples in radost so angeli, ki nas spremljajo na poti k Bogu.« (sufijski redovnik)

 »Boginja: ‘Ne postavljaj me v toge okvirje, pleši me!’« (Neznani avtor)

 

Plese v krogu za Bachove cvetove si lahko ogledate: TUKAJ.

 Koledar plesov v krogu je dosegljiv tukaj.

 

 

Na Inštitutu za Bachovo cvetno terapijo, psihično pomoč in umetnostno terapijo v Ljubljani plešemo in poučujemo plese v krogu za Bachove cvetove, ki jih je ustvarila Latvijka Anastasia Geng. Za vsako od 39 Bachovih esenc je izbrala melodijo iz bogate zakladnice ljudske glasbe baltskih dežel in pripravila koreografijo. Po Anastasiini smrti plese poučuje in jih širi naprej njena učenka Marianne von Schwichow, pri kateri se je sprva učila plesov Irena, kasneje pa tudi Igor, v Nemčiji, Avstriji in tudi Latviji. Po več letih plesanja in poučevanja plesov v Sloveniji so spontano začela nastajati tudi besedila za posamezne Bachove esence in priredbe melodij za petje ob spremljavi kitare.

Kmalu se je pokazalo, da ples in petje besedil ob spremljavi kitare navdihujeta in vplivata blagodejno na naše počutje, zato sva se odločila, da Igorjeve pesmi objaviva v obliki pesmarice, k vsaki pesmi pa je Irena dodala tudi kratek opis Bachovega cveta in delovanja njegove esence ter opis plesa. Pesmi sva tudi posnela na dveh zgoščenkah, ki sta priloženi pesmarici.

Ples v krogu, kot je še danes ohranjen v folklori, je najstarejša kulturna dobrina zahodnega sveta. Do prvih stoletij krščanstva je bil vključen v religiozno prakso in življenje skupnosti. Ob robu kulturne in duhovne zgodovine je ostal živ do novega veka. To izročilo v svoji veliki raznolikosti še danes nudi neizčrpno bogastvo za prizadevanja v duhovnem življenju, v pedagoški in terapevtski praksi.

Plesi v krogu so preprosti plesi in oblikujejo motive, ki so bili vsem ljudem v vseh časih skupni in so pomembni tudi za današnjega človeka. Plešejo se v krogu, kjer ima vsakdo zagotovljeno svoje mesto v skupini. Plešejo se okrog simbolnega središča, ki ponazarja središče vesolja, izvir neizčrne energije, luč. Ko se v plesu naravnamo na to skupno središče, nas ples uči izkusiti lastno središče.

Latvijka Anastasia Geng (1922 – 2002) je folklorno izročilo baltskih dežel preoblikovala v plese, posvečene rastlinam in drevesom, pojavom v naravi, kamenju in Luninim menam, zdravilnim zeliščem … Ko pa se je srečala z Bachovo cvetno terapijo (dr. Edward Bach: 1886 – 1936), je ustvarila plese za posamezne Bachove cvetove. Teh cvetov in tako tudi plesov je 38 in zdravijo negativna čustvena stanja, kot so na primer jeza, sovraštvo, strah … in jih preoblikujejo v pozitivna, v notranji mir, sočutje, pogum … Podobno kot delujejo Bachove kapljice, lahko na nas delujejo Anastasijini  plesi, ko jih plešemo.

»Bachovi« plesi lahko postanejo izkušnja miru v gibanju. Ti plesi celijo naše čustvene rane. Ples trepetlike vzbuja občutke zaščitenosti, zaupanja in varnosti, ples bukve tolerantnost in zmožnost vživeti se vase in v druge. Ples tavžentrože razvija moč volje in sposobnost, da služimo tudi sami sebi in izpolnimo lastne potrebe in želje. Rožič nam vliva zaupanje v notranje vodstvo in nas poveže z lastno notranjo modrostjo, ki nam pomaga, da svojo pot jasno prepoznamo. Macesen nam pomaga zaupati samemu sebi in ceniti lastne sposobnosti. Krinkar nam daje pogum in zaupanje v lastno notranjo moč. Gorjušica prižge v nas notranjo luč, ki prežene črne oblake obupa in potrtosti. Hrast nas vodi k popustljivosti do sebe, da ne zahtevamo od sebe preveč. Pomaga nam dopustiti in sprejeti lastno ranljivost in šibkost, mehkobo in nežnost. Gaber nam daje vitalnost in duhovno svežino, jesensko resje pripravljenost upoštevati tudi druge in jim prisluhniti. Repik nam pomaga izraziti globoke, skrite in izrinjene misli in čustva. Češnjelika sliva nas uči sprostiti se in pomiriti silovita čustva in strah pred izgubo kontrole. Cvetni popek divjega kostanja spodbuja našo pozornost in koncentracijo, sposobnost učenja in navdušenje nad učenjem. Cikorija nas uči nesebične in brezpogojne ljubezni, srobot prizemljitve in uresničitve svojih sanj tukaj in zdaj. Lesnika nas spodbuja, da ljubeče sprejmemo lastno telo in se dobro počutimo v svoji koži. Encijan nam daje življenjski optimizem, da ovire sprejmemo kot izzive in krize kot učne možnosti … Prav vsak cvet in seveda vsak pripadajoči ples pa nas (v čemer je bistvo Bachove cvetne terapije in »Bachovih« plesov) globlje poveže s svojo dušo, tako da smo sami zmožni zaznati, kaj je za nas dobro in prav in kam gre naša pot.

  

 


ANASTASIA GENG VON SCHWABE
(15.4.1922 Berlin  8.12.2002 Darmstadt)

Anastasia Geng von Schwabe izvira iz Latvije, ene od treh baltskih držav, ki jo zaradi 500 km dolge obale Baltika imenujemo tudi »dežela jantarja«. Ima nemške in latvijske prednike. Že v 18. in 19. stoletju so imeli mnogi pripadniki baltskega plemstva visoke položaje v vojski, upravi, sodstvu in politiki na dvoru ruskega carja. Tako je bil tudi Anastasiin oče Nicolai von Schwabe kot oficir v službi carja Nikolaja II. v St. Petersburgu.

Leta 1917 ob izbruhu revolucije je bila tam tudi Alice Sanderson, Anastasiina mati. Mladima človekoma je uspelo zbežati preko Finske in Švedske v Berlin. Leta 1920 sta se poročila in 15. 4. 1922 se jima je rodila hčerka. Imenovala sta jo po krstni botri, domnevni carjevi hčerki, ki je po begu in bolezni našla zatočišče pri Nikolaiu in Alice von Schwabe. Leta 1923 se je rodil Anastasijin brat Alexis.

Bil je čas svetovne gospodarske krize. Nicolai von Schwabe je ustanovil majhno tiskarno in skušal z njo preživeti družino. Vendar mu ni uspelo. Zato je gospa von Schwabe predala otroke starim staršem v Rigi. V hiši starih staršev so otroci odraščali trijezično – z nemško babico, latvijskim dedkom in z rusko varuško. Po ločitvi leta 1928 se je tudi Anastasijina mati vrnila nazaj v hišo staršev.

leta 1937 se je mati poročila s Paulom Bokowneffom, profesorjem na univerzi v Dorpatu, ki je zdaj delal na gimnaziji v Rigi. Drugi zakon je bil zelo srečen. Anastasia je kasneje pogosto govorila o ljubečem, dobrem očimu. Jeseni 1939 je morala družina zapustiti domovino in preselili so jo v Gnesen/ okrožje Posen. Po maturi leta 1941 je delala Anastasia v vojni bolnici in potem kot šolska asistentka.

Februarja 1945 je družina v strupenem mrazu pobegnila na zahod. Tako kot že leta 1917 in 1939 so se morali odpovedati vsemu, izgubili so vse imetje. A bilo je prepozno, sovjetske čete so jih ujele. Z mnogimi drugimi mladimi ženami so Anastasio odpeljali na prisilno delo na področje v bližini Belega morja (polarnik). Vse do julija 1947 je morala v več taboriščih, najprej v področju Archangelsk, potem pa v Ukrajini, ob lakoti, mrazu ali vročini vsak dan več ur težko delati, deloma v rudniku pod zemljo, kjer se ni dalo niti stati pokonci, deloma pri gradnji cest.

Njena vera in zaupanje v Boga sta pomagala njej in drugim, da v težkem času ujetništva niso izgubili upanja in so preživeli. Celo na smrt utrujena po težkem delu je šla vsak večer od barake do barake in molila z izmučenimi.

Zaradi zlomljene roke je bila poleti leta 1947 popolnoma oslabela odpuščena in je spet videla svoje starše v Wolfsburgu, kjer je našla novi dom. Teh doživetij skoraj petdeset let ni nikomur omenjala.

Sledil je čas okrevanja v bolnišnici za diakonise (ženske, ki so pomagale versko poučevati in skrbele za reveže) v Bremnu. Tam je potem tudi delala do leta 1952 kot sestra in v dušnem pastirstvu. Od leta 1953 do 1956 je dokončala izobraževanje za diakoniso in bila po večsemestrskem študiju  na »Seminarju za cerkveno službo« v Hannovru pooblaščena za pedagoginjo religije. Od leta 1954 dalje je Anastasia poučevala religijo na gimnaziji v Wolfsburgu, od leta 1960 do leta 1973 pa na gimnaziji v Darmstadtu. Leta 1959 se je poročila s kemikom dr. rer. nat. Johannesom Gengom. Leta 1960 je rodila sina Paula in leta 1962 hčer Margo. Medtem ko sta odraščala, je Anastasia nadaljevala s poučevanjem.

Od leta 1970 do leta 1072 se je posvetila dodatnemu dvoletnemu izobraževanju in je potem delala neplačano  pri telefonskem dušnem pastirstvu mesta Darmstadt. Leta 1973 je prenehala z delom na šoli, da je lahko poklicno delala kot tajnica pri telefonskem dušnem pastirstvu v Darmstadtu. Do upokojitve v aprilu 1987 je Anastasia vodila to ustanovo. Potem je še do decembra 1996 izvajala supervizijske večere za skupino neplačanih (častnih) sodelavk.

Mnoga leta ji je uspevalo združevati poklicno dejavnost in skrb za družino. Ko so otroci odrasli in so se osamosvojili, je začela izrabljati svoj dopust, da je delala za baltski potovalno agencijo v Münchnu. Tako je leta 1974 vodila prvo skupino potnikov kot vodička v Latvijo. V mnogih ozirih vodenje teh potovanj z vlakom takrat ni bilo lahko delo, ampak posebej odgovorna naloga. Pot tja in nazaj je trajala tri dni. Vsakič je bilo treba preko štirih meja vzhodnega bloka z osmimi kontrolami potnih listov in prtljage. Za to so bili potrebni dobri živci, diplomacija, humor in veliko razsodnosti. Toda na ta način se je Anastasia lahko do leta 1989 (na račun 25 potovanj z vlakom, 1 potovanja z avionom in 1 z ladjo) vsako leto enkrat ali dvakrat vrnila domov k svojim koreninam. Do leta 1995 so sledila še privatna potovanja k prijateljem v Rigo.

Latvijci so kljub stoletja dolgi tuji oblasti ohranili svojo svojskost in samobitnost. Sem spada velika ljubezen do narave, globoka povezanost z letnimi časi, z rožami, drevesi in rekami, z zemljo, z luno in predvsem tudi s soncem. Njihova folklora, njihovi miti, pravljice, pesmi (»dainas«) in plesi so ostali zanje izvir moči.

»Dainas« so večinoma štirivrstične pesmi, pred 700 leti ustno ohranjene, v 19. in 20. stoletju zapisane. Pravijo, da obstaja milijon in pol dainas – ena za vsakega Latvijca.

Tudi kristjanizacija ni mogla zatreti njihovih prastarih običajev.  Še danes najdemo mnoge sledi matriarhalne kulture. Mnoge pesmi opevajo sonce, prav tako mater življenja, ki se pri njih imenuje »Mara« in spremlja človeka od zibeli do groba, ali mater sreče, ki se imenuje  »Laima«, in mnoge druge »matere«.

Vse to spada tudi k Anastasiinemu bistvu in ji je pomenilo neskončno veliko.

Zaradi mnogih potovanj v Latvijo, kjer se je vedno znova srečevala z ljubeznijo ljudi svoje domovine do plesa, glasbe in narave, je staro védenje v njej postalo še bolj živo.

Ko je konec 70-ih let ob Dagmar von Garnier in Charlotte Willberg spoznala meditativni ples po Bernhardu Wosienu, je leta 1980 z mlado prijateljico ustanovila v Darmstadtu svojo lastno plesno skupino. Sledila je ustanovitev več skupin v okolici, ki jih je vodila mnoga leta. Istočasno je začela kreirati svoje plese na temo zdravilnih zelišč, dreves, luninih ciklov in mnogih aspektov življenja.

V 80-ih letih je vse pogosteje ob konu tedna potovala v različna nemška mesta, kasneje tudi v mnoge kraje v Švici, da je tam vodila plesne tečaje in kazala svoje plese, navdahnjene s folkloro in glasbo njene domovine – v veliko veselje in obogatitev vseh soplešočih, ki jim je skupaj s plesi posredovala tudi svojo ljubezen do narave, svoj humor in svojo veliko življenjsko modrost. Tako s svojim dolgoletnim delom pri telefonskem dušnem pastirstvu kot tudi s svojimi plesi je pomagala neštetim ljudem, da so obvladali življenjske krize.

Njena ustvarjalnost je bila čarobni ključ, s katerim so plešoči izkusili vedno nove povezave: tako je plesala na temo pravljic, na biblične teme, na teme letnih časov in življenjskih obdobij, na temo zdravilnih energij barv in poldragih kamnov. Ko se je sredi 80-ih let seznanila z Bachovimi cvetovi, je skupaj s svojimi plesnimi skupinami postopoma odkrivala povezavo med svojimi plesi in harmonizirajočimi cvetnimi esencami dr. Edwarda Bacha.

Po upokojitvi je v začetku 90-ih let našla čas, da je veliko število svojih plesov zbrala na treh glasbenih kasatah in te objavila: »Schlüsselblume« (Trobentica), »Espe« (Trepetlika), »Stalti«.

Razen tega se je še naprej ukvarjala z usklajevanjem plesov in Bachovih cvetov. Opogumljena s potrditvijo Mechthild Scheffer iz Centra dr. Edwarda Bacha v Hamburgu, ki je leta 1992 plesala na plesnem tečaju v Darmstadtu in je s svojo bogato terapevtsko izkušnjo intuitivno dojela posebno zdravilno moč teh plesov, se je Anastasia odločila, da bo plese zapisala v knjižni obliki in objavila s podporo Instituta Mechthild Schefferjeve.

Objava se je na žalost zavlekla za več let.

V januarju leta 1996 je knjiga končno lahko izšla. Zdaj je tu že tretja izdaja.

 

Anastasia Geng, Bach-Blüten-Tänze.

Mechthild Scheffer Verlag, Hamburg

 

Medtem je Anastasia od leta 1992 na mnogih krajih poučevala skupine po tem sistemu (Stuttgart, Köln, Hamburg, Berlin, Darmstadt, Augsburg, ob Thuner See in na več drugih krajih v Švici, da poimenujemo samo nekaj krajev, kjer so pogosto potekali intenzivni tečaji in seminarji).

Do hude kapi, ki jo je v februarju 1997 po eni strani ohromila in povzročila težko govorno motnjo, je Anastasia to delo z velikim veseljem nadaljevala – v zadnjih letih jo je spremljala in podpirala njena prijateljica in sodelavka Marianne von Schwichow. Tako so njeni plesi  po njenih učenkah našli pot do mnogih ljudi. Danes jih poučuje, predvsem v Nemčiji in Avstriji, Marianne von Schwichow. Ona je tudi avtorica brošure o Anastasijinem življenju in delu in je o zadnjih šestih letih, ki jih je preživela ohromljena po kapi, zapisala:

Danes, ko sama ne more več plesati, se njeni plesi in plesi Bachovih cvetov plešejo in so priljubljeni ne samo po Nemčiji, ampak tudi po mnogih drugih evropskih in izvenevropskih deželah. Za slednje gre zahvala predvsem neumornemu učenju Martine Winnington iz Švice, toda tudi drugim, ki jih tu ne moremo vse poimenovati in katerim veljata Anastasijino priznanje in hvaležnost.

Anastasia biva v sobi oddelka za nego v stanovanjskem naselju za ostarele diakonisinega dela v Darmstadtu, vsak dan jo obiskuje njen mož. Pogosto dobiva hvaležna pisma in obiske. Vedno je njena soba polna rož. Če lahko zapusti posteljo, v invalidskem vozičku poišče druge bolne, stare ljudi, priklenjene na posteljo. Tako pogosto, kot je le  mogoče, se zadržuje na prostem, predvsem na njenem  najljubšem mestu pod starim orehom.

Kot v prejšnjih časih vedno nosi eno svojih čudovitih verižic iz jantarja. Za seboj ima dolgo, bogato življenje – zelo živahno, izpolnjeno življenje: angažirala se je v ženskem gibanju in kasneje za novo vrsto skupnega, enakopravnega življenja žensk in moških, brala knjige in časopise o temah kot so psihologija, feministična teologija, matriarhalna kultura, religija, pravljice, običaji, ples, zdravilna zelišča in njihova uporaba, socialna in družbena vprašanja in osebni razvoj.

Njene misli o prebranem so se stekale v njeno delo. O tem je govorila z mnogimi ljudmi, predvsem s sodelavkami, prijatelji in prijateljicami. Če se je ukvarjala s knjigo, ki se ji je zdela posebej pomembna in vredna branja, je pogosto kupila več izvodov, da jo je lahko priporočila, posodila in podarila. Pogosto je fotokopirala članke iz časopisov ali odlomke iz knjig in jih razgrnila na svojih seminarjih in tečajih. Telo, duh in duša so bili stalno v gibanju.

Z možem ali s prijateljicami je naredila mnoge sprehode, pogosto na kraje, ki jih je posebej ljubila, ali do določenih dreves. S teh malih izletov je vedno prinesla nekaj rož ali vejic v svoje stanovanje. Od zgodnjega poletja pa do jeseni je strastno rada plavala v jezerih – ob potovanju v Rigo v Baltiku tako kot v svojem otroštvu. Napisala in odgovorilla je na nešteta pisma …

Ve, da je njena življenjska naloga izpolnjena. Njena otroka sta doštudirala, imata dobre poklice in lastne družine.

Mnogim ljudem je pomagala najti lastno pot. Njene plese posredujejo in učijo naprej mnoge plesne učiteljice, ki so se izobrazile pri njej.

Svojo telesno prizadetost, svojo omejenost pri gibanju prenaša z občudovanja vredno mirnostjo. Težko ji je zaradi stalne odvisnosti od tuje pomoči. Zlasti trpi zaradi izgube večjega dela govorne sposobnosti. Slej ko prej pa izžareva Anastasia ljubezen in dobroto in sodeluje pri življenju vseh, ki jih pozna.

Toda pripravljena je in čaka na to, da bo smela zapustiti to zemljo.

Langen, avgust 2002      Zapisala: Marianne von Schwichow

 

Sklepna beseda

Za Anastasio Geng von Schwabe, ustvarjalko plesov Bachovih cvetov, je bil v Frankfurtu am Main 16. septembra 2002 na slovesnosti vstavljen kamen v »Spominski labirint žensk«. Ta počastitev je Anastasio razveselila.

Komaj tri mesece kasneje, zvečer 2. adventa, 8. 12. 2002, je Aanastasia umrla po skoraj šestletnem trpljenju. Njen grob je na starem pokopališču v Darmstadtu.

Glasba, ki jo je Anastasia zbrala, nas krepi, njene besede in zapisi pomagajo in zdravijo. Njeni plesi so čist izvir, iz katerega lahko kadarkoli črpamo na naši poti v središče. Če jih boste posredovali naprej, ne pozabite povedati, od kod izvirajo.

Hvala!                  Zapisala: Marianne von Schwichow