Povzetek knjige:

Peter Wilberg

BOLEZEN JE ZDRAVILO

Uvod v življenjsko medicino in življenjsko zdravljenje

(Založba Sanje, 2023)

Besedilo na platnicah knjige: Kaj če biologija človeškega telesa ne more biti ločena od biografije človeškega bitja?

Kaj če življenje človeškega telesa ne more biti ločeno od življenja človeškega bitja?

Kaj če številna na recept predpisana zdravila celo krepijo in podaljšujejo trajanje simptomov, za odpravo katerih so bila predpisana?

Kaj če je tako imenovana znanstvena medicina dejansko denarno naravnana medicina?

Kaj če je vsako telesno stanje sočasno stanje zavesti?

Kaj če je bolezen zdravilo – zdravilo, ki tlakuje pot vpogledu vase, da bi naposled izzvali zdravilne spremembe v svojem življenju, ne le v svojem telesu?

Izpiski in citati iz knjige (povzela Irena Roglič Kononenko):

Raziskava, ki so jo opravili sami strokovnjaki s področja medicine, je pokazala, da sta konvencionalna biomedicinska diagnoza ter zdravljenje z zdravili in z operacijami dejansko glavni vzrok prezgodnje smrti – več ljudi umre zaradi tega kot zaradi raka in srčnih bolezni.

Sama bolezen je privatizirana že dolgo časa, nanjo se namreč gleda kot na nekaj, kar nima nikakršne povezave z družbenimi in gospodarskimi tegobami, ki vplivajo na bolnika. Trditi, da je bolezen zdravilo, pomeni hkrati priznati, da vzrok bolezni ne tiči zgolj v posamezniku, ampak tudi v njegovem okolju in v svetu, in da je sama bolezen deloma zdrav odziv na bolan svet.

Omejiti bolezen na zasebno lastnino posameznikovega telesa, pomeni popolnoma zanemariti vlogo, ki jo v bolezni igra bolnost sveta in planeta, v katerem ta posameznik živi, bodisi v obliki ekonomskega prikrajšanja, ekološkega razdejanja, okoljskega zastrupljanja ali vojn, ki divjajo po svetu.

Kakor vsak kadilec ne zboli za pljučnim rakom, tako ne zbolijo vsi za množično nalezljivo boleznijo, prav tako pa zaradi položaja gena ne zboli vsakdo z genom, ki se je znašel na napačnem mestu v sistemu njegove DNK.

Postati bolan ima pomen in namen. Žalosten paradoks je, da je v tej kulturi zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb – potrebe po človeških stikih, po skrbi, negi, razumevanju, možno doseči le tako, da ljudje postanejo telesno bolni. Tako tudi odrasli – tako kot pogosto otroci – pritegnejo pozornost na svojo eksistencialno bolezen, na svoje življenjsko trpljenje, stres, stisko.

Diagnoza vedno okrepi stres, poveča nezmožnost, vsili nedejavnost in osredotoči človekovo mišljenje na strah pred morebitno nezmožnostjo okrevanja, pred negotovostjo in pred odvisnostjo od prihodnjih medicinskih ugotovitev, in vse to vodi v izgubo človekove samostojnosti in v njegovo osamitev, saj ga loči od normalnih in zdravih ljudi ter zahteva njegovo podreditev veljavi in vplivu zdravstvenega osebja.

Resnica je, da je bolezen v bistvu velik posel, da farmacevtska industrija pomeni velike denarce in slaba zdravila, in da je današnja »na dokazih osnovana medicina« v bistvu denarno naravnana medicina. Ustvarjanje novih pacientov in postavljanje vse več diagnoz koristi celotnemu medicinsko-industrijskemu kompleksu, v katerega niso vključene le farmacevtske družbe, temveč tudi proizvajalci medicinskih naprav in pripomočkov ter diagnostičnih tehnologij, samostojni diagnostični centri, kirurški centri in celo akademski medicinski centri.

Zagotovo obstajajo razumljivi razlogi za to, da se ljudje počutijo zelo zaskrbljene, potrte, malodušne ali bolne ali da celo postanejo takšni, če ne zaslužijo minimalne plače za preživetje, če ne morejo plačevati najemnine ali odplačevati posojila za nakup stanovanja, če njihovim stanovanjem grozi zaplenitev in prodaja zaradi neplačanih dolgov, če so vsakodnevno soočeni z nevarnostjo, da bodo izgubili službo, ali če ne vidijo nobene možnosti za udejanjenje svojih potencialov. Toda sodobna »znanstvena medicina« dosledno prezira te razloge za nastanek duševnih kot tudi telesnih bolezni, še več, trdi, da so ti razlogi posledica kemičnih neravnovesij v možganih, ali pa jih skrči na »biološke« vzroke takšne ali drugačne vrste. Tako popolnoma zanika celoten življenjski pomen bolezni in povezavo bolezni s prirojeno bolehnostjo ter z bolehnost povzročajočimi učinki samega kapitalizma. V takšnih okoliščinah lahko bolezen služi kot oblika nemega političnega protesta proti ekonomskim zahtevam, ki jih vsiljuje kapitalizem. Bolezen na ta način ponudi posamezniku čas za začasno vrnitev telesa njemu samemu. V zadnjem času so vlade raznih držav prejemanje socialne podpore vezale na rezultate testov in preiskav.

Vloga biomedicinskega zdravnika je v glavnem delovati in narediti: zdraviti paciente, ne pa se pogovarjati z njimi, in zagotovo ne poslušati jih, ne slišati in ne čutiti njihove notranje bolezni ter ne izvedeti ključnega o zdravju njihovega življenja in odnosov.

Biološka medicina – ne glede nato, koliko zdravja nudi kliničnemu telesu, dejansko ne more ozdraviti posameznega človeškega bitja. Nasprotno, to lahko stori le pacientova bolezen – in sicer s spoznavanjem njenega pomena za pacienta kot človeškega bitja.

Biomedicinski in psihološki pristop k telesni bolečini zanika vsakršen resničen pomen bolečine in njen zdravilen namen. Bolečina služi temu, da bi ne le človeškemu telesu, ampak človeškemu bitju preprečili nadaljnje trpljenje in dodatno škodo.

»Znanost je nova religija« (Martin Heidegger)

»Medicinski postopki se spremenijo v črno magijo, kadar bolnega človeka, namesto da bi sprožili v njem lastne samozdravilne moči, spremenijo v mlahavega in zmedenega opazovalca potekajočega zdravljenja.« (Ivan Illich) Količina denarja, porabljenega za visokotehnološko zdravljenje raka, se povečuje sorazmerno s povečanjem neučinkovitosti tega zdravljenja oziroma s povečevanjem njegovih iatrogenih učinkov, ki bodisi sprožijo rakasta obolenja ali jih okrepijo, prav tako pa močno zmanjšajo pacientovo kakovost življenja.

Bolezni telesa so tu zato, da izrazijo bolezni duše (bolezni duše so dejansko bolezni odnosov!) in da nas pripeljejo do tega, da se teh bolezni duše začnemo zavedati.

Vsi si moramo služiti kruh, čeprav nimamo druge možnosti, kot da to počnemo s tem, kar je Marx zelo dobro opisal kot odtujitev dela. Zdravje kot tako se je začelo vse bolj opredeljevati kot gola sposobnost za delo, se pravi kot zmožnost za ekonomsko funkcioniranje, ki podpira gospodarski sistem, utemeljen v mezdnem suženjstvu, in je skladno z njim. To, da se človeško telo upre tej vrsti odtujitve in suženjstva s simptomi bolezni, je zagotovo zdrav odziv. In vendar si psevdoreligiozna dogma in moralistična sodba, da bolezen vključuje to, kaj je narobe s telesom, nenehno izmišljujeta opravičila za čedalje večjo medikalizacijo skoraj vsake oblike človeškega trpljenja in za komercialno visoko donosno zdravljenje z zdravili. Tako kljub nič manj komercializirani širitvi alternativnih oblik medicine resnična alternativa biološki medicini v naši družbi skorajda ne pride do glasu. Ta alternativa je razumevanje resničnega pojava bolezni, ki presega meje telesa, iskanje in nahajanje pomena v bolezni, ne pa iskanje medicinskih zdravil zanjo. Bolezen ima naravno zdravilno vlogo in ni nekaj, kar potrebuje zdravilo ali odstranitev, ampak je tu zato, da nas ozdravi, nas osvobodi bistveno nezdravih načinov razmišljanja, vedenja, odnosov z drugimi, življenja in služenja kruha.

Lahko se vprašamo, kaj nam govori naše telo o našem življenju. Kaj od nas zahteva oziroma v kaj nas sili, da začnemo ali prenehamo delati v svojem življenju. Tu govorimo o globini stika z našim lastnim in najbolj notranjim bitjem.

Bolezen je kot nosečnost – kot proces nošenja, rojevanja, in učenja utelešanja novih in drugačnih vidikov nas samih, in z njimi novega ter drugačnega načina »biti v svetu« in živetja našega življenja. Ta proces – tako kot sama nosečnost – utegne zahtevati veliko časa: tedne, mesece, leta, kdaj tudi celo življenje. Cilj večjega dela medicinskega zdravljenja je uporaba zdravil ali operacij za dokončanje pacientove »nosečnosti«. In prav zaradi tega terapijam za resno bolezen, tudi če so za paciente uspešne, pogosto sledi razvoj neke druge bolezni ali celo iste bolezni.

Mnogo, če ne celo večina oblik alternativne medicine, sledi povsem istemu osnovnemu modelu kot ortodoksna medicina, saj gledajo na bolezen in na zdravje kot na nasprotji in iščejo vzroke in zdravila za pacientovo bolezen, namesto da bi skušale razumeti njen pomen in njeno zdravilno vrednost v širšem kontekstu pacientovega življenja. Prav nobene razlike ni, ali vidimo pacientovo bolezen kot takšno, ki jo povzročijo energijske blokade, zli duhovi, virusi, mutirana celica ali gen – osnovni model je isti. Te medicine se razlikujejo med seboj samo v jeziku.

Skrivnost dolgega življenja je v tem, da si človek v svojem življenju vzame več časa za to, da se začne bolj zavedati samega časa – in da se na telesen način pomudi pri vsem, kar se dogaja v njem.

Vse bolezni, bodisi telesa bodisi družbenega organizma, so tisto, kar je Martin Buber poimenoval »bolezni odnosov«. Zato glavno sredstvo globalne spremembe in preobrazbe ne leži niti v kolektivnem političnem protestu, niti v posameznikih ali zgolj v jazu, ampak v »revoluciji odnosov« - v spremembi neposrednega, živetega odnosa posameznikov do drugih in z drugimi znotraj vseh skupin, skupnosti, korporacij in družb. Le skozi učenje novih in zavestnejših odnosov med ljudmi kot posamezniki lahko gojimo tako svojo individualnost kot individualnost drugih – celo s sistemom, takšnim, kakršen pač je, in znotraj njega.

»Medicina ima to moč, da pritožbo ali stisko nekega človeka označi za legitimno bolezen, da drugega človeka razglasi za bolnega, čeprav se ni pritoževal nad ničemer, tretjemu pa odreče družbeno priznanje njegove bolečine, njegove invalidnosti in celo njegove smrti.

Biti dobrega zdravja pomeni biti zmožen čutiti se živega tako v užitku kot v bolečini, pomeni prizadevati si za preživetje, vendar tudi tvegati preživetje.

Medikalizacija tvori obsežen birokratski program, osnovan na zanikanju potrebe vsakega človeka po spopadanju z bolečino, z boleznijo in smrtjo. Medicinska civilizacija je načrtovana in organizirana za ubijanje bolečine, za odpravljanje bolezni in za ukinjanje potrebe po veščini trpljenja in umiranja.

Napredna industrijska družba je takšna, ki povzroča bolezni, to pa zato, ker dela ljudi nezmožne za to, da bi se spopadali s svojim okoljem, in ko se zlomijo in odpovedo, ta družba nadomesti te uničene odnose s klinično protezo. Medicina razlaga njihovo biološko zmedo in dezorientiranost s hibo v njihovem zdravju, namesto da bi to razlagala s hibo v načinu življenja, ki je ljudem vsiljen ali ki si ga ljudje sami naprtijo.« (Ivan Illich)

O avtorju

Peter Wilberg je v Londonu rojeni filozof, mislec, učitelj, terapevt in avtor judovsko-nemških korenin. Magister filozofije, politologije in humanistične psihologije je svojo vseživljenjsko raziskavo, delo in pisanje leta opravljal zunaj akademskega sveta in brez kakršne koli institucionalne podpore in financiranja.

Njegova osebna zgodovina mistične in metafizične izkušnje, izražena v njegovem obsežnem delu in spisih, nudi poglobljene in pionirske poglede in prakse na najbolj raznolikih področjih - vključno s filozofijo zavesti, znanosti in religije, filozofijo medicine, zdravja in človekovih odnosov, poslušanjem in psihoterapijo, glasbo in misticizmom, marksizmom in monetarno ekonomijo, gnosticizmom, jogo in tantro. Svoje življenje in delo je obogatil tudi z iznajdbo in uporabo novih metodologij utelešene meditacije in relacijskih raziskav - z uporabo intersubjektivnosti in dvoosebnega polja.