Materialistična znanost ali duhovnost = pandemija ali božanska komedija

(Igor Kononenko, januar 2021)

V teh čudnih časih se pogosto sprašujem, kako je možno, da ljudje pridejo do popolnoma nasprotujočih si zaključkov glede tega, kar se dogaja v svetu. Po eni strani so mnogi zaverovani v to, da jim znanstvena medicina in politiki ter mediji poskušajo pomagati, večina od njih je prestrašena in se boji bolezni in prežeče smrti ali vsaj verjame, da so vsi ukrepi, ki se izvajajo po celem svetu, nujno potrebni, da bi »zaščitli ranljive skupine«. Po drugi strani pa se zbirajo (relativno manjše) skupine zdravnikov, odvetnikov, znanstvenikov in drugih, ki so prepričani, da gre za eno največjih zarot (in ne za teorijo zarote) v zgodovini človeštva, katere namen je bankirskim, farmacevtskim in političnim lobijem omogočiti nadzor in manipulacijo z ljudmi po celem svetu.

Eni in drugi so polni argumentov za ali proti pandemiji, za ali proti nevarnosti novega virusa, za ali proti smiselnosti nošenja maske, za ali proti cepljenju, za ali proti zapiranju šol, za ali proti zapiranju lokalov, podjetij, javnega prometa, druženja itd. V množici argumentov, informacij in dezinformacij človek postane zmeden, ne ve več, kaj je prav in kaj narobe, in s tem je tudi oslabljena volja, da bi karkoli ukrenil, poskušal spremeniti, poskušal kogarkoli v karkoli prepričati … Še pogledati sočloveka v oči se ne upamo več, kaj šele, da bi mu dali roko, ko se srečamo, saj ne vemo, kako bo odreagiral in na katerem bregu prepričanja stoji.

V celi zgodbi se sprašujem, ali sem nor ali je nor cel svet. Ljudje kot da ne verjamejo več svoji intuiciji in slepo sledijo »znanstvenim« argumentom, ki jih poslušajo vsakodnevno po TV in radiu.  Meni intuicija pravi, da je treba v celi zgodbi slediti denarju, tako kot v vsaki kriminalki, a prepričevanje drugih se je izkazalo za bob ob steno oziroma za izredno kontraproduktivno. Ko se nekdo odloči za eno ali drugo stran, ga noben argument ne more več prepričati v nasprotno. To je del človeške narave, da ko enkrat zagovarjaš nekaj, boš to počel kljub vsemogočim argumentom proti, dokler se še lahko upiraš in imaš dovolj somišljenikov. Moje mnenje je povzeto v pesmi spodaj, ki sem jo napisal že lani poleti za melodijo »Ode radosti«, pa sem na žalost našel bore malo somišljenikov, ki bi jo skupaj z mano peli, med tistimi, s katerimi sem v preteklosti skupaj igral kitaro in pel.

Odgovor na te dileme, ki se mi svita, je najverjetneje v razdoru med materialističnim in duhovnim pogledom na svet, oziroma med znanstveno (kemično) medicino, ki človeka zreducira na biokemični stroj, in naravno (alternativno, holistično) medicino, ki na človeka glede celovito in predvsem kot na duhovno bitje. Ta razdor dobro poznam, saj se z njim ukvarjam že 25 let. V vseh teh letih sem naletel na podobne prepreke kot danes – argumenti za in proti, znanstveni dokazi za in proti, prepričevanje prepričanih pa bob ob steno. Tudi tu je bilo glavno vodilo cele zgodbe denar in strah. Denar za požrešne in strah za ostale: zdravnike, znanstvenike, akademike, politike in celo novinarje, da ne bi izgubili službe, položaja, ugleda … Tako kot sem sedaj razočaran nad akademskim svetom in univerzo glede ponižnega uboganja uradne politike, sem bil razočaran tudi glede pogleda univerze in velike večine akademskega sveta na vprašanje znanstvene in naravne medicine.

In tudi na tem področju se ni v vseh teh letih premaknilo tako rekoč nič. Alternativa je ostala alternativa, uradna znanost in uradna medicina pa sta si samo še bolj utrdili položaj in financiranje. Vsak poskus uzakoniti alternativno medicino se je izjalovil in je bil dejansko kontraproduktiven. Nekoč, pred kakimi 20 leti, je na kongresu slovenskih zdravilcev rekel Yuri Yatsko nekako takole: Alternativa bo ostala in mora ostati alternativa, sicer se bo ukalupila v pravila in norme današnje družbe in bo izgubila svojo nedolžnost in svojo iskrenost in moč pomagati ljudem.

Ta čudna situacija je pokazala na vse slabosti današnje civilizacije in na vse šibke točke današnje človeške zavesti. Ljudje se bojijo drug drugega in strah je blokiral človeško intuicijo. Starostniki umirajo osamljeni in zaprti v svojih sobah v domovih za ostarele, ki so se spremenili v zapor, saj ne smejo ven iz svojih sob, prav tako so prepovedani obiski njihovih najbližjih prijateljev in sorodnikov. Mnogi pa se veselijo mask, ki so zanje postale nekakšen statusni simbol – končno so lahko izolirani in »varni« pred zunanjim svetom. Spet drugi komaj čakajo možnost, da druge nadzirajo in od njih zahtevajo izvajanje (neumnih) ukrepov – končno so dobili moč nad drugimi in s tem samopotrditev, ki je prej v življenju niso nikjer našli.

 Po drugi strani pa si zagovorniki uradne medicine hitro premislijo, ko zbolijo sami ali njihovi otroci – takrat so tudi »mazaška« homeopatija, bioresonanca, bioenergija, Bachove kapljice, refleksoterapija, akupunktura itd dobre, čeprav tega uradno ne priznavajo. Enako velja za sedanjo situacijo – druge prepričujejo, naj nosijo maske, sami pa je ne nosijo (seveda neuradno), druge prepričujejo, naj se ne družijo, sami pa se družijo (seveda neuradno), druge prepričujejo, naj se cepijo, sami pa se ne cepijo (dovolj zgovorno je, da se je samo četrtina zdravstvenih delavcev pripravljena cepiti).

Kot kaže, se bo zgodba še dolgo vlekla, saj bodo nastajali novi in novi sevi virusa, nove in nove nevarnosti, novi in novi strahovi, nova in nova cepiva, skratka raj za bankirje, farmacevte in politike. Ali sploh obstaja rešitev iz nastale situacije?

Sam se ne štejem za modrega človeka, saj sem še vedno poln jeze nad tem, kar se dogaja, obupa, ker ne morem ničesar spremeniti, strahu, v kakšnem svetu bodo živeli moji otroci in vnuki, in občasno se zalotim tudi v apatiji. Lahko pa se vprašam, kaj bi modreci rekli glede tega, kar se dogaja. Odgovori bi lahko bili nekaj takega (vzeto iz knjige Učitelji modrosti):

-          SMRTI NI: Smrt fizičnega telesa je samo sprememba stanja bivanja, prehod v drugačno realnost, korak naprej v duhovnem razvoju. Samo zaradi navezanosti in nevednosti se nam zdi smrt tragična, dejansko pa je nekaj najbolj naravnega in hkrati olajšanje za dušo, ki je v fizičnem telesu (prostovoljno) trpela.

-          NI ZLA: V absolutnem smislu ne more obstajati Zlo, ker je v vseh stvareh Bog in so Bog; vsi strašni obrazi vesolja so le Njegove maske. Zlo je samo navidezno, je proizvod nevednosti, nevednost je človeška bolezen, ko je človek ozdravljen, je razsvetljen. Ker smrti ni, je zlo zgolj navidezno in je del igre. Če zaigranih smrti ne bi bilo, bi bila igra končana.

-          NIČESAR NI POTREBNO SPREMINJATI, RAZEN SEBE: Vse stvari so idealne takšne, kakršne so, le sprejeti se jih moramo naučiti. Edina prava sprememba je sprememba znotraj tebe, vse ostalo je le igra, namenjena temu, da spoznaš.

-          TRPLJENJE IN PREIZKUŠNJE SO (skoraj) NUJNI ZA UČENJE; svet dvojnosti je svet trpljenja in preizkušenj – v njem ni možno, dolgoročno gledano, 'idealno' življenje ali idealna ureditev življenja, je pa nujen, da dosežeš Spoznanje. Seveda pa je trpljenje del igre, ki si jo prostovoljno sprejel. Dokler se upiraš, trpiš. Ko sprejmeš in se predaš, trpljenje izgine, saj postane nepotrebno.

-          SMISEL ŽIVLJENJA JE IZKUŠNJA: Smisel življenja je življenje samo in nikakor ne, da bi karkoli dosegli v življenju. Namen pomivanja posode ni čista posoda, ampak pomivanje posode. Pomembna je pot in ne cilj! Da bi izkusil Sebe, se Bog skozi nas pretvarja, da je nekaj drugega, pozabi Nase zato, da lahko izkusi Sebe. Življenje je igra.

 

Skratka, vse kar se dogaja, ima svoj namen; vse, kar obstaja, je dobro; vse je v skladu z Božjim načrtom; zlo ne obstaja, obstaja samo iluzija, ki jo pričarata razum in nesprejemanje. Življenje je igra in mislim, da je za opis sedanje situacije zelo primeren izraz Božanska komedija. Igra je namenjena učenju, dvigovanju zavesti. In prav tu smo civilizacija kot celota šele v otoškem vrtcu – planet Zemlja je otroški vrtec, kjer počnemo vsakršne neumnosti, dokler ne spoznamo Resnice. Trenutna norost je priložnost, da spoznamo neumnosti, ki se dogajajo, saj so tako zelo očitne, da jih ni več moč zgrešiti; da preobrazimo strah v iskrenost in pogum, da dvignemo zavest človeštva - da se vsi skupaj ob tej Božanski komediji iz srca nasmejemo in s smehom odstavimo samozagledane na vodilnih položajih, saj brez naše podpore izgubijo ves svoj napuh, vse svoje samozadovoljstvo in izgubijo vso svojo moč manipulacije in nadzora.

 

STRAH
(melodija: Oda Radosti)

Strah zares je vsega zmožen,
vsepovsod nevarnosti,
od sočloveka si ogrožen,
ostaneš v izolaciji.

Rad verjameš birokraciji,
milijarde naj gredo farmaciji!
Za tvoje zdravje naj skrbijo
le za to poklicani!

Svež zrak je postal precenjen,
sončenje ogroža te,
imunski sistem je nepotreben,
cepljenje rešitev je.

Rad verjameš birokraciji,
milijarde naj gredo farmaciji!
Za tvoje zdravje naj skrbijo
le za to poklicani!

To mnenje se širi kot požar,
ne vidiš, da votel je ta strah,
pobrali ti bodo ves denar,
le kdo bo na koncu res bedak?!