Johann Hari IZGUBLJENE POVEZAVE, Odkrijte resnične vzroke depresije – in nepričakovane rešitve zanje, Primus 2022

(Iz knjige izbrala in povzela Irena Roglič)

Pogled na duševno zdravje skozi prizmo družbe, ne zgolj medicine.

Eden od petih odraslih Američanov jemlje vsaj eno zdravilo za psihične težave. Skoraj vsaka četrta Američanka srednjih let jemlje antidepresive. Približno eden od desetih ameriških dečkov prejema močne stimulante, da se v šoli lahko zbere …. Eden od treh Francozov jemlje legalno psihotropno zdravilo, kot je antidepresiv. Britanci jih uživajo največ v Evropi. Kadar znanstveniki testirajo vodne zaloge v zahodnih državah, vedno odkrijejo, da so polne antidepresivov, ker jih toliko ljudi jemlje in izloča, da jih preprosto ne morejo odstraniti iz vode, ki jo pijemo vsak dan.

Primarni vzrok vse pogostejše depresije in tesnobe ni v naši glavi, ampak predvsem v svetu in sodobnem načinu življenja.

Raziskava (podatki o njej v knjigi), koliko zdravila resnično učinkujejo: 25 odstotkov ljudi je ozdravelo samih, 50 odstotkov zaradi zgodbe, ki so jim jo povedali o njih, in le 25 odstotkov zaradi dejanskega učinka zdravila.

Zdravila z učinkom placeba ne spreminjajo le našega počutja, lahko tudi dejansko fizično učinkujejo na telo. Zakaj ne bi za placebo izbrali nečesa, kar ne škoduje?

Od vseh raziskav, ki jih opravijo farmacevtska podjetja, jih 40 odstotkov nikdar ne objavijo, še več pa jih objavijo selektivno, brez negativnih odkritij.

Profesor David Healy, ki je preučeval antidepresive, pravi o zamisli, da depresijo povzroča nizka raven serotonina: »Za to nikdar ni bilo nobene podlage. To je bila le marketinška poteza.« Njegovo mnenje delijo mnogi znanstveniki (v knjigi primeri).

Kaj če je depresija v resnici oblika žalovanja, ker naše življenje ni tako, kot bi moralo biti? Kaj če je oblika žalovanja za povezavami, ki smo jih izgubili, a jih še vedno potrebujemo.

Depresija in tesnoba imata biološke, psihološke in družbene vzroke – vsi so resnični (biopsihosocialni model), toda o tem nič ne povejo depresivnim in tesnobnim ljudem in to nič ne vpliva na zdravljenje, ki jim je ponujeno.

PRVI VZROK: NEPOVEZANOST S POMENLJIVIM DELOM

Mnogi ljudje delajo 40 ali 50 ur na teden nekaj, česar ne marajo. Sprevidijo, da ni upanja na drugo delo. Njihov glas ne šteje. »Vedeti moraš, da lahko, če imaš dobro idejo, to poveš na glas in nekaj spremeniš.« Nimajo nadzora nad svojim delom. To vpliva negativno na njihovo zdravje. »Ko nas služba duši, se počutimo, kot da smo konec dneva popolnoma izmučeni.«

Ljudem najhujšega stresa ne povzroča velika odgovornost pri delu, najbolj stresno je enolično, dolgočasno delo, ki ubija dušo, ker se nikakor ne moremo povezati s svojim delom. Občutek nemoči je eden glavnih vzrokov slabega zdravja: telesnega, duševnega in čustvenega.

Primer: pomanjkanje občutka nadzora in pomanjkanje ravnotežja med trudom in nagradami pri uslužbencih, ki so pregledovali davčne napovedi, je povzročilo tako hudo depresijo, da je nekatere zaposlene vodila v samomor.

DRUGI VZROK: NEPOVEZANOST Z DRUGIMI LJUDMI

Osamljenost ni zgolj posledica depresije, v resnici vodi v depresijo. Ljudje nimajo več občutka, da živijo v skupnosti ali celo, da imajo prijatelje, na katere se lahko zanesejo. Danes je več Američanov, ki nimajo nobenega dobrega prijatelja, kot pa tistih, ki imajo enega ali več. Ne družimo se niti z družinskimi člani. Veliko poredkeje jemo skupaj kot družina. Družimo se manj kot katerikoli ljudje pred nami. Strukture, v katerih skrbimo drug za drugega, od družine do soseske, so razpadle. Osamljeni ljudje so ves čas na preži za nevarnostmi, ker podzavestno vedo, da jim nihče ne bo pomagal, če jim bo hudo. Depresiven ali močno tesnoben človek potrebuje več ljubezni, tragično pa je, da toliko depresivnih in tesnobnih ljudi prejema manj ljubezni, ker je težko biti v njihovi družbi.

Razlika je med tem, da se počutimo osamljene, in tem, da smo sami. Občutek osamljenosti nima veliko opraviti s tem, s koliko ljudmi se pogovarjamo vsak dan ali vsak teden. Potrebujemo občutek, da si z drugim človekom ali skupino delimo nekaj, kar je pomembno obema. V velemestu se lahko počutimo osamljene, ker tam ni nikomur mar za nas, nam pa ni mar za nikogar drugega, svoje radosti ali stiske ne delimo z nikomur, ljudem okrog sebe ne pomenimo nič, oni pa nič ne pomenijo nam.

Enostranski odnos ne ozdravi osamljenosti, to se zgodi samo v obojestranskem ali večstranskem odnosu. Da bi pregnali osamljenost, potrebujemo občutek medsebojne pomoči in zaščite.

Splet, ki nam ponuja povezanost, je nastal natanko v tistem trenutku, ko so vse širše sile nepovezanosti dosegle vrhunec.

Če ste tipičen zahodnjak v 21. stoletju, pogledate na telefon vsakih šest minut in pol. Če ste najstnik, v povprečju pošljete sto sporočil na dan. 42 odstotkov ljudi nikoli ne izklopi telefona. Za 90 odstotkov odvisnikov od spleta velja, da so bili tesnobni ali depresivni, preden so postali zasvojeni.

Splet nam je ponudil nekakšno parodijo tega, kar smo izgubili: prijatelji na Facebooku namesto sosedov, videoigre namesto pomenljivega dela, posodobitev statusa na spletu namesto v resničnem življenju.

Potrebujemo povezanost na štiri oči, da se lahko vidimo, dotaknemo, vonjamo in slišimo v živo! Družbena omrežja ne morejo nadomestiti tega, kar smo izgubili - družbenega življenja. Ljudje moramo pripadati plemenu. Tako kot čebela znori, če izgubi svoj panj, tudi človek znori, če izgubi povezavo s svojim plemenom. Nehote smo postali prva generacija, ki je razpustila svoja plemena.

3. VZROK: NEPOVEZANOST S POMENLJIVIMI VREDNOTAMI

Tisoče let so filozofi govorili, da če preveč ceniš denar in snovne stvari ali če ti je pomembno samo to, kako te vidijo drugi, boš nesrečen.

Raziskave so pokazale, da so bili materialistični ljudje, ki mislijo, da je radost posledica kopičenja stvari in višjega statusa v družbi, veliko bolj depresivni in tesnobni. Materialistični ljudje so bili tudi bolj bolni in bolj jezni. Občutili so manj radosti in več obupa. Tako kot smo zdravo prehrano kolektivno zamenjali za hitro hrano, smo pomenljive vrednote zamenjali z nezdravimi. Materializem je restavracija s hitro hrano za dušo. Naša družba pa nas spodbuja samo v eno smer: da več delamo in več zapravljamo.

Oglaševanje igra ključno vlogo pri tem, da vsak dan izbiramo sistem vrednot, zaradi katerih se počutimo slabo. Naloga oglaševalcev je, da ljudem vzbujajo občutek manjvrednosti, nato pa jim ponudijo izdelek kot rešitev za ta občutek manjvrednosti, ki so ga ustvarili. Otroci so na to zelo občutljivi. Oglaševalci odprejo čustvene rane, to pa je še posebej lahko storiti pri otrocih, ki so čustveno najranljivejši.

ČETRTI VZROK: NEPOVEZANOST S TRAVMAMI IZ OTROŠTVA

Travmatične izkušnje, ki smo jih imeli kot otrok, izjemno povečajo verjetnost, da v odraslosti postanemo depresivni. Večja ko je travma, večja je verjetnost, da postanemo depresivni, tesnobni ali začenjamo razmišljati o samomoru. Depresijo bolj kot karkoli drugega povzroča čustvena zloraba, celo bolj kot spolna. Največji vzrok je kruto ravnanje staršev.

Pri depresiji delamo enako napako, kot jo lahko delamo npr. pri debelosti. Spregledali smo, da je simptom nečesa globljega, s čimer se moramo spopasti. Allen Barbour iz univerze Stanford meni, da depresija ni bolezen, pač pa normalen odziv na nenormalne življenjske dogodke.

Če verjamemo, da smo depresivni zgolj zato, ker je nekaj narobe z našimi možgani, da je torej depresija biološkega izvora, nam ni treba razmišljati o svojem življenju ali čemerkoli, kar nam je kdo storil in je lahko boleče. Ko smo otrok in doživimo nekaj resnično travmatičnega, skoraj vedno mislimo, da je to naša krivda. Kot otrok imamo le malo moči, da bi spremenili svoje okolje.

Večina ljudi, ki so preučevali znanstvene dokaze, sprejema, da obstajajo trije vzroki depresije: biološki, psihološki in družbeni. Travme iz otroštva so psihološki vzrok. Morda se moramo nehati spraševati, kaj je z depresivnimi ljudmi narobe, ampak se vprašati, kaj se jim je zgodilo.

PETI VZROK: NEPOVEZANOST S STATUSOM IN SPOŠTOVANJEM

Čim bolj je družba, v kateri živimo neenaka, tem več vseh oblik duševnih stisk se pojavlja v njej. Depresija je lahko deloma odziv na občutek ponižanja, ki nam ga številnim vzbuja sodobni svet. Bolj ko je družba neenaka, več je v njej depresije.

ŠESTI VZROK: NEPOVEZANOST Z NARAVNIM SVETOM

Vse vrste duševnih težav so veliko pogostejše v mestih kot na podeželju. Ljudje, ki so se preselili na podeželje, so postali občutno manj depresivni, tisti, ki so se preselili v mesto, pa občutno bolj depresivni. Ljudje, ki so se začeli sprehajati v naravi, so se počutili boljše; učinek je bil izjemno močan pri depresivnih ljudeh. Znanstveni dokazi jasno kažejo, da gibanje občutno zmanjša depresijo in tesnobo. Veliko manj depresivni so postali tisti, ki so tekli v naravi (in ne na tekalni stezi). V naravi dobimo občutek, da smo mi in naše skrbi zelo majhni in tu prepoznamo globlje in širše načine, na katere smo povezani z vsem, kar nas obdaja.

Živali v ujetništvu kažejo simptome depresije, v živalskih vrtovih se živali redko parijo. Biologinja Isabel Behncke meni, da ljudje danes živimo v mnogih sodobnih oblikah ujetništva.

SEDMI VZROK: NEPOVEZANOST Z VARNO IN UPANJA POLNO PRIHODNOSTJO

Domorodci v Kanadi, ki so jim vlade dolga leta uničevale kulturo, jim jemale otroke in jih vzgajale v sirotišnicah, kjer niso smeli govoriti svojega jezika ali odločati, kako bodo živeli, so pogosto (odrasli in njihovi otroci) »izgubili svojo prihodnost« in naredili samomor. Če razmišljamo, da depresijo in tesnobo večinoma povzročajo možganske in genske okvare (zahodnjaški, medicinski pogled na zdravje), ne upoštevamo »legitimnosti depresije« številnih ljudi, ki so izgubili upanje. Namesto da bi razmišljali o teh vzrokih depresije, smo ljudem preprosto začeli predpisovati zdravila, iz česar se je razvila celotna industrija.

Italijanski filozof Paolo Virno pravi, da smo se iz družbe »proletariata«, v kateri je veliko fizičnih delavcev s stabilnimi službami, spremenili v »prekariatsko« družbo, kjer ogromno ljudi živi v nenehni negotovosti, ali bodo naslednji teden še imeli delo, in morda ne bodo nikdar imeli stabilne službe.

Sprva so takšno negotovost čutili ljudje z najslabše plačanimi službami. Toda nato se je to začelo pomikati vse višje. Danes številni ljudje srednjega sloja delajo nalogo za nalogo brez kakršnekoli pogodbe ali varnosti. Temu smo nadeli prijazno ime »samozaposlitev« ali »ekonomije na poziv«. Mnogi ljudje nimajo več občutka, da jih čaka varna prihodnost, govorijo pa nam, naj to razumemo kot obliko osvoboditve.

OSMI IN DEVETI VZROK: RESNIČNA VLOGA GENOV IN MOŽGANSKIH SPREMEMB

Nevroplastičnost je lastnost možganov, da se spreminjajo glede na izkušnje. Naši možgani se nenehno spreminjajo, da bi zadovoljili naše potrebe: ugašajo sinapse, ki jih ne uporabljamo, in spodbujajo rast sinaps, ki jih. Dokler živimo, se nevroplastičnost nikdar ne konča. Fiziologija je vedno povezana s psihologijo. Ko postanemo depresivni ali tesnobni, se naši možgani spremenijo, nato pa se znova spremenijo, ko nehamo biti depresivni ali tesnobni. Marc Lewis, nevroznanstvenik, meni, da je napačno reči, da je izvor psihičnih problemov zgolj v možganih, vendar pa je prav tako napačno reči, da procesi v možganih tega ne morejo poslabšati. Kadar doživimo kaj zelo groznega, možgani predvidevajo, da je to stanje, v katerem bomo morali od zdaj naprej živeti, zato začnejo ugašati sinapse, ki so povezane s stvarmi, v katerih uživamo in nas osrečujejo, in okrepijo sinapse, ki so povezane s strahom in obupom.

Vsi se rodimo z gensko dediščino, vendar pa delovanje genov sproži okolje. Genetski dejavniki, ki prispevajo k nastanku depresije in tesnobe, so zelo resnični, vendar hkrati potrebujejo sprožilec iz okolja ali psihološkega stanja. Naši geni lahko nato delovanje teh dejavnikov okrepijo, ne morejo pa jih ustvariti sami.

Farmacevtska podjetja so pomembna sila, ki vpliva na psihiatrijo, ker gre za ogromno industrijo – večmilijardno, zato želijo, da bi depresijo obravnavali kot kemični problem.

Britanski psiholog Rufus May meni, da ima govorjenje ljudem, da njihova stiska izvira izključno iz bioloških dejavnikov, več nevarnih posledic. Človeku odvzame moč in mu da občutek, da ni dovolj dober, ker niso dovolj dobri njegovi možgani. Človek se s tem obrne proti delu sebe. Da mu vedeti, da njegova duševna stiska nima pomena, da gre zgolj za poškodovano tkivo. Vendar avtor verjame, da imamo za duševno stisko dobre razloge. Vzhodnjaški filozof Jiddu Krišnamurti je pojasnil: »Merilo zdravja ni to, da se znaš dobro prilagoditi bolni družbi.«

PRVA PONOVNA POVEZAVA: Z DRUGIMI LJUDMI

Raziskava (podatki o njej v knjigi): Če zavestno poskušate postati srečnejši, vam to ne bo uspelo – če živite v Ameriki. Če živite v Rusiji, na Japonskem ali Tajvanu, pa vam bo. Na zahodu imamo večinoma individualistični pogled na življenje, v Aziji pa večinoma kolektivnega. Če se odločite zavestno iskati srečo v Ameriki ali Angliji, jo iščete zase: kupujete si stvari, dosežete kaj novega, krepite svoj ego. Če pa srečo zavestno iščete v Rusiji, na Japonskem ali Tajvanu, poskušate izboljšati življenje ljudi okrog sebe. Naša zahodnjaška različica radosti v resnici ne deluje, kolektivna vizija radosti pa. Ljudem je namenjeno živeti v skupini, drug z drugim se moramo povezovati. Tudi če trpite, lahko skoraj vedno pomagate komu drugemu do boljšega počutja.

DRUGA PONOVNA POVEZAVA: DRUŽENJE NA RECEPT Primer centra Bromley-by-Bow: Najpomembnejša naloga zdravnikov je poslušati. Ne spraševati »Kaj je narobe z vami?«, ampak »Kaj je za vas pomembno?« Zdravniki tu predpisujejo tudi kemične antidepresive, vendar pa jih vidijo kot majhen del celote in ne kot dolgoročno rešitev. Bolnikove bolečine nima smisla pokrivati z obliži, spopasti se moraš z razlogi, zakaj je nekdo sploh postal depresiven. Antidepresivov ni smiselno uporabljati, če se nič ne spremeni. Vedno najdejo kak razlog za praznovanje in nanj povabijo vse bolnike. Naredili so vrsto raziskav o terapevtskem vrtnarjenju, kako izboljša zdravje.

TRETJA PONOVNA POVEZAVA: S POMENLJIVIM DELOM

Večino budnega življenja delamo, 87 odstotkov ljudi pa s službo ni zadovoljnih. Na individualni ravni nekateri temu lahko ubežimo. Ovira je, da delo, ki nam ne daje občutka smisla, mora biti opravljeno. Danes podjetja delujejo korporativno, ljudje so ves čas nadzorovani in nezadovoljni. Na drugi strani primer demokratične zadruge, kjer delijo delo in dobiček in odločitve sprejemajo demokratično.

Michael Marmot, družboslovni znanstvenik, je v raziskavi britanskih javnih uslužbencev odkril, da lahko zaradi dela telesno in duševno zbolimo: ne zaradi dela samega, ampak zaradi občutka, da nas nadzorujejo, da smo nepomemben del sistema. Zaradi občutka, da bomo ne glede na to, kako trdo delamo, obravnavani enako kot vsi drugi in da tega nihče ne bo opazil (zaradi neravnovesja med trudom in nagradami) in zaradi občutka, da smo na dnu hierarhične lestvice.

ČETRTA PONOVNA POVEZAVA: S POMENLJIVIMI VREDNOTAMI

Oglaševanje je oblika mentalnega onesnaževanja. Oglaševanje je zgolj promoviranje ekonomskega sistema, ki deluje tako, da nam ves čas vzbuja občutek, da nismo dovolj dobri, in nam govori, da je rešitev v tem, da kupimo še več stvari.

Za kaj zapravljate denar?

Kaj vam je zares pomembno?

PETA PONOVNA POVEZAVA: S SOČUTNO RADOSTJO IN PREMAGOVANJEM ZASVOJENOSTI S SAMIM SEBOJ

Pomen meditacije.

Meditacija ljubeče prijaznosti. Prekine našo zasvojenost s samim seboj. Ljudje v teh izkušnjah dobijo globok občutek povezanosti – z drugimi ljudmi, naravo, globljim občutkom smisla. To pa je nasprotje nezdravih vrednot, ki nas obdajajo.

ŠESTA PONOVNA POVEZAVA: PREPOZNAVANJE IN OZDRAVITEV TRAVM IZ OTROŠTVA

Vincent Felitti je odkril povezavo med travmami iz otroštva in kasnejšim pojavom depresije in tesnobe. Bolnikom je ponudil priložnost, da opišejo svojo travmatično izkušnjo – da jo ubesedijo in s tem osmislijo. Odkril je, da bolniki pogosto niso še nikomur povedali, kaj se jim je zgodilo. Strokovna avtoriteta – zdravnik se je ob tej izpovedi obnašal sočutno. Izkušnja, da so bili sprejeti, neobsojani, je v njih sprožila globoko preobrazbo in pokazalo se je občutno zmanjšanje bolezni. Občutek ponižanja ima namreč pomembno vlogo pri depresiji.

SEDMA PONOVNA POVEZAVA: OBNOVITEV PRIHODNOSTI

Eksperiment kanadske vlade: univerzalni temeljni dohodek – omogočil bi ljudem, da začutijo moč, da rečejo NE. Če bi ga imeli, bi prvič v življenju lahko zapustili službe, ki so ponižujoče ali izčrpavajoče. Danes delo, ki nas izpolnjuje, vidimo kot čudaško izjemo, namesto kot običajen način življenja.