Gordon Neufeld in Gabor Maté: OTROCI NAS POTREBUJEJO, ZAKAJ SO STARŠI POMEMBNEJŠI OD VRSTNIKOV

Založba Primus

Iz spremne besede na platnicah knjige in dr. Urške Žugelj:

Vodilni mednarodni strokovnjak za razvoj otrok, dr. Gordon Neufeld, se skupaj s priznanim avtorjem dr. Gaborjem Matéjem loteva enega od najbolj skrb vzbujajočih trendov našega časa: otroci imajo danes svoje vrstnike za vzor – glede svojih vrednost, identitete in pravil obnašanja. Ta vrstniška usmerjenost spodkopava povezanost družine, moti zdrav razvoj ter spodbuja sovražno kulturo mladih, prežeto s spolnostjo. Otroci na koncu postanejo preveč konformistični, neobčutljivi in odtujeni, biti »kul« pa je zanje najpomembnejše.

Knjiga pojasnjuje vzroke za ta pomemben upad starševskega vpliva – in pokaže, kako se »ponovno navezati« na sinove in hčerke, doma vzpostaviti ustrezno hierarhijo, dati otrokom občutek varnosti in razumljenosti ter si ponovno pridobiti otrokovo privrženost in ljubezen. Posebej obravnava tudi izzive, s katerimi se srečujejo starši in kakršnih še ni bilo, zlasti teh, ki izvirajo iz porasta elektronskih naprav in družbenih medijev. Neufeld in Maté bosta s tem, da pomagata ponovno prebuditi instinkte, ki so v vseh nas, starše opolnomočila, da postanejo to, kar bi naravno morali biti: pravi vir stika, varnosti in topline svojim otrokom.

»Ukrepanje ima pomen samo v odnosu

in brez razumevanja odnosa bo ukrepanje na katerikoli

ravni zgolj zanetilo spor. Razumevanje odnosa je neizmerno

pomembnejše kot pa iskanje kakršnegakoli načrta ukrepanja.« J. Krišnamurti

» Oh, uteha, neizgovorljiva uteha ob občutku varnosti z osebo, ko ni treba tehtati misli ali odmerjati besed, ampak jih lahko vse izliješ ven, takšne, kot so, pleve in zrnje skupaj, zavedajoč se, da jih bo skrbna roka vzela in prebrala, obdržala tisto, kar je vredno obdržati, in potem z dihom, polnim naklonjenosti, odpihnila ostalo stran.« Dinah Maria Mulock Craik

Se morda spomnite koga v svojem otroštvu, ki vam je nudil občutek povezanosti, bližino, ki pomirja, občutek, da ste pomembni in ljubljeni, vas je razumel, se iskreno zanimal za vas, vam dal vedeti, da vas pozna in sprejema takšne, kakršni ste? Morda ste med tistimi, ki so imeli ali še imajo nekoga takega. Povsem možno je, da te osebe še niste srečali, ali pa ste jo spoznali šele kasneje v življenju. Poskusite si za trenutek pričarati to občutje bližine in popolne sprejetosti, ki se pojavi ob taki osebi. To je prostor, v katerem si lahko odpočijemo, smo radovedni, pokažemo svoj pravi jaz in smo igrivi. To je prostor, kot pravi Gordon Neufeld, kjer zares poteka razvoj.

Avtorja menita, da smo šli v skrbi za druženje svojih otrok z vrstniki predaleč. Dobri odnosi z drugimi so sad dozorevanja in dokler otroci niso dovolj zreli, moramo odrasli orkestrirati interakcije med njimi. Ko otroke nič hudega sluteč in včasih nevede potisnemo v naročje vrstnikov, bodo vezi nastale zaradi vrzeli v navezanosti, ki je ne morejo zapolniti z našo naklonjenostjo. Pri vrstnikih bodo iskali občutek sprejetosti, pripadnosti, lojalnosti, povezanosti ali bližine. A vrstniki tega ne morejo dati brezpogojno. Vrstniški skupini pripadajo samo tisti, ki ustrezajo določenim nepisanim pravilom. Če pa se je treba ves čas prilagajati, da bi ostali povezani, izgubimo prostor, v katerem se lahko zares razvijamo.

Po desetletjih dajanja prednosti družbi vrstnikov za odraščajoče otroke nas avtorja pozivata, da ponovno osmislimo vlogo odraslih v življenju otrok in zavzamemo mesto, ki nam pripada. Temu pritrjujejo ugotovitve znanstvenikov, da je najpomembnejši napovednik uspešne prilagoditve otroka na različne stiske vsaj en stabilen in predan odnos z odraslo osebo. Tak odnos zagotavlja ustrezno raven občutka varnosti, odzivnosti, opore in zaščite otroka ter tako oslabi neugodne učinke stresa, ki mu je izpostavljen otrok. Neufeld in Maté nam nudita zemljevid, kako ustvariti tak odnos bodisi od rojstva naprej bodisi pozneje, ko se zdi, da nam otrok uhaja iz rok.

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Povzeto in prirejeno po knjigi Gordona Neufelda in Gaborja Matéja: OTROCI NAS POTREBUJEJO, ZAKAJ SO STARŠI POMEMBNEJŠI OD VRSTNIKOV (prvi del)

Fenomen vrstniške usmerjenosti

Otroci potrebujejo odraslo osebo, na katero se lahko navežejo. Po tej osebi se orientirajo.

Ne morejo odrasti  v neodvisne odrasle tako, da se prilagodijo nezrelim pričakovanjem vrstnikov. Orientacija je izredno pomembna in vrstniki niso primerni za to nalogo. Otrokom njihova navezanost na vrstnike samo na videz dobro služi. Ščiti jih pred anksioznostjo, zaradi nje se ne počutijo izgubljene, zmedene in zbegane. »V resnici jim ne prihrani tega, da se izgubijo, temveč samo to, da se ne počutijo izgubljene.«

Vzrok za nepovezanost otrok s starši ni »neuspeh posameznih staršev, ampak zlom kulture brez primere.« Otroci že zgodaj po rojstvu preživijo večino dneva v družbi drugih otrok in ne staršev. Vzgojiteljev, učiteljev, psihologov, zdravnikov ne učijo o pomenu navezanosti. Posamezniki med njimi intuitivno razumejo potrebo po oblikovanju vezi z otroki, a žal sistem pogosto ne podpira njihovega pristopa. V vrtcih dojenčki in malčki tekmujejo za pozornost enega skrbnika, ki težko izpolni njihove potrebe. Otroci v šoli v velikih razredih s preobremenjenimi učitelji stkejo vezi med sabo. Ali še obstajajo skupni družinski obroki, pogovori, skupno branje, razširjene družine s starimi starši, tetami, strici  …? Igre so postale elektronske, izvajajo se v osami pred računalnikom.

Otroci potrebujejo stabilnost, prisotnost, pozornost, nasvet, tega pa jim vrstniška družba ne daje. Vrstniška usmerjenost terja od družbe strašen davek: krepi agresivnost, prestopništvo, vpliva na učenje, izbiro nezdravega življenjskega sloga.

Za opravljanje starševske vloge absolutno potrebujemo moč. Zakaj? »Ker imamo dolžnosti. … Moč, ki smo jo starši izgubili, je moč pritegniti pozornost naših otrok, izvabiti njihove dobre namene, vzbuditi v njih spoštovanje in zagotoviti njihovo sodelovanje. Brez teh štirih sposobnosti preostaneta samo še prisila ali podkupovanje.«

Starševska moč ne izhaja iz tehnik, pravil vzgajanja, ampak iz odnosa navezanosti. Otroci so nezmožni sami preživeti na svetu in se v celoti zanašajo na druge, da bodo poskrbeli zanje, jih podpirali, usmerjali, pohvalili. Zaradi otrokove odvisnosti je vzgoja sploh potrebna. Otrok mora računati na to, da bomo poskrbeli zanj v vseh pogledih, ne samo s hrano. »Ne moremo čustveno podpirati otroka, ki se ne naslanja na nas v zvezi s svojimi psihičnimi potrebami po navezanosti ali v zvezi z zgledom, kako biti in kaj narediti.«

Če starši oziroma druga odrasla zanesljiva oseba ni prisotna, se otrok, ki je seveda še vedno odvisen in nesamostojen, naveže na tiste, ki so prisotni, tudi če niso zanesljivi, primerni, odgovorni, sočutni, celo če niso odrasli – na otroške vrstnike. Starši ostanejo brez moči, ki jo prevzamejo nesposobni vrstniki, ki lahko zapeljejo naše otroke na kriva pota. Seme odvisnosti od vrstnikov je običajno zasejano v prvih razredih, v sredini osnovne šole pa starši svojo moč pogosto popolnoma izgubijo. Kar je videti kot neodvisnost, je v resnici samo na vrstnike prenesena odvisnost. Starši želijo, da so otroci neodvisni, samozavestni, da se zanašajo sami nase. Pritožujejo se nad odbijajočim vedenjem otrok, vendar se zdi, »da se ne zavedajo, da otrok ne išče več njihove ljubezni, pohvale in naklonjenosti. Ne opazijo, da se otrok obrača k vrstnikom za podporo, ljubezen, povezanost in pripadnost. Ko je navezanost nadomeščena, je nadomeščena tudi odvisnost, skupaj z njo pa tudi starševska moč.«

»Starševstvo je predvsem odnos, ne veščina, ki jo je treba pridobiti. Navezanost ni vedenje, ki se ga je treba naučiti, ampak povezanost, za katero si je treba prizadevati.«

------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Povzeto in prirejeno po knjigi Gordona Neufelda in Gaborja Matéja: OTROCI NAS POTREBUJEJO, ZAKAJ SO STARŠI POMEMBNEJŠI OD VRSTNIKOV

( drugi del)

Starševska vzgoja je lahko naravna in intuitivna, če je otrok navezan na nas. Za takega otroka lahko skrbimo in ga usmerjamo. Spontano spoštuje svoje starše, pri njih išče odgovore in se jim podredi. »Ta dinamika je v sami naravi navezanosti. Omogoča nam, da opravljamo svojo nalogo. Brez tega občutka odvisnosti je težko obvladati vedenje.«

Zaradi vrstniške usmerjenosti se hierarhija navezanosti preusmeri. Lahko se preusmeri tudi, če imajo starši nerazrešene potrebe, ki jih projicirajo na otroka, ga naredijo za svojega poslušalca, zaupnika in se nanj opirajo. »Zamenjava vloge s staršem izkrivi otrokov odnos z vsem svetom. Je močan vir poznejšega psihičnega in telesnega stresa.«

»Navezanost vzbudi starševske instinkte, zaradi nje postanejo otroci prikupnejši, prav tako pa poveča strpnost staršev. … Impulzivno navezovalno vedenje dojenčka vzbuja navezovalne instinkte starša.« Obstaja nešteto nezavednih kretenj, izrazov otroka, ki nas omehčajo in pritegnejo. Sile navezanosti delujejo na nas z močnim razlogom, zato da lažje prenašamo stiske in težave, ki jih starševstvo ob vsem lepem tudi prinaša.

Vrstniška usmerjenost to spremeni. Otrok se nič več ne odziva na naš dotik, objemi so površni ali enostranski. Pripraviti otroka do tega, da nas gleda in  posluša, je temeljnega pomena za vzgajanje. Navezanost namreč obvladuje otrokovo pozornost. Zaradi navezanosti otrok ostaja blizu staršu. »Naša družba je postavljena na glavo do te mere, da lahko dejansko bolj cenimo otrokovo pripravljenost, da se loči od nas, kot pa njegove instinkte za bližino.« Zaradi navezanosti starši postanejo vzorniki, otrok jih želi posnemati. Če obstaja med otrokom in starši navezanost, se učenje zgodi, ne da bi se starši prav dobro zavedali namena učenja in ne da bi se otrok zavedal, da se uči. »Če ni navezanosti, je učenje težaško, poučevanje pa prisilno.«

Zaradi navezanosti starši postanejo glavni usmerjevalci. Otroci potrebujejo in iščejo nekoga, da jim pokaže pot. Otroci stalno iščejo zglede, kakšni naj bodo in kaj naj naredijo.

Nekateri starši se izogibajo temu, da bi usmerjali otroka, češ da mu morajo dati prostor. »Tako ne gre. Samo psihična zrelost lahko zagotovi pravo samoodločanje. Za razvoj otrok je sicer pomembno, da se jim pusti, da odločajo sami o stvareh, ki so primerne njihovi starosti in zrelosti, vendar pa se starši, ki se načelno izogibajo dajanju usmeritev, na koncu odrečejo svoji starševski vlogi.« Če starši otroka ne usmerjajo, bo poiskal nadomestno usmeritev – pri vrstnikih.

Zaradi navezanosti želi otrok ugoditi svojemu staršu. Ta otrokova želja da staršu moč. Če pa te želje ni, ker navezanosti ni, nastanejo velike težave. V Če je otrok »poreden«, je treba popraviti odnos, ne pa otroka.«

Otok se boji, da bo izgubil navezanost, zato otroku nikoli ne smemo namerno vzbujati občutka, da je slab, krivde in sramu, zato da bi bil priden. To vzbudi v njem globoko negotovost.

Ko otrok išče odobravanje vrstnikov namesto staršev, ne želi več ustreči staršem. Vrednot otroci ne ponotranjijo, jih ne usvojijo, vse do mladostništva.

»Otrokova želja, da ustreže staršu, je močna motivacija, zaradi katere je lažje biti starš. Zanjo sta potrebna skrbno negovanje in zaupanje. Gre za skrunitev odnosa, če ne verjamemo v otrokovo željo, kadar dejansko obstaja, npr. da obtožimo otroka, da ima slabe namene, kadar ne odobravamo njegovega vedenja. Takšne obtožbe zlahka sprožijo obrambe pri otroku, škodijo odnosu, otrok pa se zaradi njih počuti kot slaba oseba. Prav tako je za otroka preveč tvegano, da bi si še naprej želel ustreči staršu ali učitelju, ki ne verjame v njegov namen ustreči in torej misli, da je treba otroka podkupovati ali mu groziti s kaznimi.« Zunanji motivatorji za vedenje: nagrade in kazni, lahko uničijo dragoceno notranjo motivacijo.

»Tudi če otrok ni bil nikoli sposoben izpolniti naših pričakovanj ali izpeljati svojih namer, bi bilo še vedno pomembno, da zaupamo v njegovo željo ustreči. Odtegniti to zaupanje pomeno, da mu vzamemo zagon in ga globoko prizadenemo.«

Zakaj otroci postanejo neubogljivi

Protivolja je instinktivno, samodejno upiranje kakršnemukoli občutku prisile. Kaže se v dvoletnikovi trmi, še močneje v mladostništvu. NE pri malčku, neubogljivost, kljubovalnost, narediti nasprotno od zaželenega , pasivnost … so načini njenega izražanja. Vendar ni protivilja oz. opozicionalnost tisto, kar ni na mestu, ampak niso na mestu otrokove navezanosti. Otroci so samo zvesti svojemu instinktu, ko kljubujejo ljudem, s katerimi se ne čutijo povezane. Bolj ko je otrok vrstniško usmerjen, bolj se upira odraslim. »Kar označujemo kot vedenjske motnje posameznih otrok, so dejansko znaki družbene disfunkcije.«

Protivolja ne pomeni otrokove moči. Če bi bil otrok zares močan sam v sebi, ga starši ne bi tako ogrožali. Njegova predrznost ne izvira iz neodvisnosti, ampak in pomanjkanja neodvisnosti.

Samostojnost vrstniško usmerjenega otroka je zgolj navidezna.

V naši družbi se protivolja, izkrivljena zaradi vrstnikov, pogosto zamenja za zdravo človekovo prizadevanje za avtonomijo.

Vrstniško izkrivljeno protivoljo moramo razlikovati od pristne težnje po avtonomiji. Pri zdravem uporništvu je cilj resnična neodvisnost. Ne osvobodimo se od ene osebe zato, da bi potem podlegli vplivu in volji druge (vrstnikov). Odrasli, ki to napačno razumejo, se pogosto iz obupa in frustracije tiho umaknejo. S prezgodnjim umikom nehote zapustijo otroka, ki jih še vedno zelo potrebuje, vendar tega ne ve. Take otroke bi morali zvabiti nazaj k sebi in stran od vrstnikov.

Z vsakim novim, vrstniško usmerjenim rodom, je mogoče opaziti degradacijo kulturnih vrednost. Vrstniška kultura je stvar trenutka, ni se zmožna prenašati naprej, pomembno je samo, kaj je trenutno moderno. Zgodovina mladih ne zanima, napake preteklosti se ponavljajo. Prizadevanje, da smo taki kot nekdo drug, takoj rodi potrebo, da smo drugačni od drugih. Sledi razkol, ne povezovanje. »Prava univerzalnost v pozitivnem smislu vzajemnega spoštovanja, radovednosti in skupnih človeških vrednost ne zahteva globalizacije kulture, ustvarjene z vrstniško usmerjenostjo. Zahteva psihično zrelost. Samo odrasli lahko pomagajo otrokom odrasti na tak način.  In samo v zdravih odnosih z odraslimi mentorji – starši, učitelji, starejšimi, umetniškimi, glasbenimi in intelektualnimi ustvarjalci – lahko otroci pridejo do svoje z rojstvom pridobljene pravice, univerzalne in tradicionalne dediščine človeštva. Samo v takih odnosih lahko v celoti razvijejo svoje sposobnosti za svobodno, individualno in sveže kulturno izražanje.«

------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Povzeto in prirejeno po knjigi Gordona Neufelda in Gaborja Matéja: OTROCI NAS POTREBUJEJO, ZAKAJ SO STARŠI POMEMBNEJŠI OD VRSTNIKOV

( tretji del)

Vrstniška usmerjenost otrok ovira njihov zdrav razvoj, otroci obtičijo v nezrelosti.

Vrstniško usmerjen otrok beži pred svojimi občutki. Osnovna vrednota v vrstniški kulturi je biti »kul« - popolna odsotnost čustvene odprtosti. Cenjeno je kazati miren videz, masko, nič strahu ali sramu. Kazati neranljivost.

Vrstniško usmerjeni otroci so v resnici ranljivejši. Zgradijo obrambo pred ranljivostjo tako, da se čustveno izklopijo. Sčasoma postane sprva samo začasen odziv, trajno stanje.

Vrstniško usmerjeni otroci izgubijo svoje naravno varovalo pred stresom – to je navezanost na starše. Literatura navaja zavrnitev vrstnikov kot najpomembnejši razlog za samomor med otroki.

Vrstniki se pogosto posmehujejo vsakemu znaku ranljivosti in ga izkoriščajo. V družbi neobčutljivih je verjetno, da bo vsak znak čustvene odprtosti, pa tudi resnične samostojnosti in individualnosti, postal tarča napada ali kritike. Svojim otrokom dajemo to, česar v družbi vrstnikov ne morejo najti: brezpogojno sprejemanje.

Za neobčutljivost naših otrok do človeškega trpljenja in nasilja niso krivi skomercializirana televizija, filmi in določena glasba – čeprav graje vredni, ker izkoriščajo čustveno otrdelost in nezrelost otrok – , ampak vrstniška usmerjenost z brezupnim begom pred ranljivostjo. Tudi vseprisotnost drog služi temu, da bi ranljivost potlačila – da bi se izognili občutjem prizadetosti, samosti, trpljenja, bolečine, preplaha, negotovosti, nesposobnosti, zadrege.

»Otroci ne potrebujejo prijateljev, ampak potrebujejo starše, stare starše, odrasle, ki bodo prevzeli odgovornost, da jim nudijo trdno oporo. Prav tisti otroci, ki ne potrebujejo prijateljev, so sposobni imeti prijatelje, ne da bi izgubili svojo zmožnost globokega in ranljivega čutenja.«

Otrok lahko zori, ko so njegove potrebe po navezanosti izpolnjene. »Da bi spodbudili neodvisnost, moramo najprej povabiti odvisnost; da bi spodbudili individuacijo, moramo najprej dati občutek pripadnosti in enotnosti; da bi otroku pomagali, da se loči, moramo prevzeti odgovornost za to, da ga imamo blizu.«

Z vedno več vrstniške usmerjenosti v družbi, se stopnjuje tudi agresivnost med otroki. K agresivnosti nas vedno žene frustracija – čustvo, ki ga čutimo, ko nekaj ne deluje. Največji vir frustracije je navezanost, ki ne deluje, izguba stika.

Vrstniško usmerjen otrok se mora za to, da pridobi naklonjenost vrstnikov, stalno prenarejati, da ne razkrije prizadetosti, nestrinjanja, razlik, svoje individualnosti. Požreti mora jezo in zamero, zato da ohrani bližino z vrstniki.

Seveda ni nujno, da frustracija vodi v agresivnost. Zdrav odziv na frustracijo je, da poskušamo stvari spremeniti, če pa to ni mogoče, da sprejmemo stvari take, kot so. Toda v vrstniško usmerjeni kulturi solze sprijaznjenja niso sprejemljive, ampak se jih moramo sramovati. Ker se vrstniško usmerjeni otroci težje sprijaznijo, so bolj nagnjeni k agresivnosti. Številni vrstniško usmerjeni otroci zaradi svojega bega pred ranljivostjo ne občutijo več strahu (ekstremni špori, samopoškodovanje).

Poskus gašenja agresivnosti med vrstniško usmerjenimi otroki je brezploden. Starši in drugi odrasli smo v zelo težkem položaju. »Bolj ko postajajo otroci vrstniško usmerjeni, bolj so nagnjeni k agresivnosti in manj so odzivni na našo disciplino. Agresivnejši ko so, bolj se od njih odtujimo in postanemo odsotni, s čimer ustvarimo še večjo vrzel, ki jo bodo zapolnili s svojimi vrstniki. …Našo pozornost in trud usmerjamo v agresivnost, ne pa na napačno usmerjene navezanosti naših otrok, ki so povod zanjo. … Naše edino upanje, da stvari spremenimo, je, da znova pridobimo svoje otroke in da ponovno vzpostavimo njihovo navezanost na nas.«

Vrstniška usmerjenost rodi tako nasilneže kot tudi njihove žrtve. »Nevarno naivni smo bili, ko smo mislili, da bomo s tem, ko bomo dali otroke skupaj, spodbujali egalitarne vrednote in povezovanje. … Vrstniška usmerjenost iz otrok naredi sirote, naše šole pa spreminja tako rekoč v dnevne sirotišnice. … Šola je kraj, kjer so vrstniško usmerjeni otroci skupaj, kjer praktično ni nadzora odraslih, v jedilnicah, na hodnikih in šolskih igriščih. Zaradi mogočne reorganizacije navezanosti, ki sledi vrstniški usmerjenosti, so tudi šole postale tovarne nasilnežev – nehote in nenamerno, pa vendar tragično.«

Kazni nasilnežem ne pridejo do živega. Samo povečajo frustracijo.

Edini način, da se nasilneža spreobrne, je, da se spremeni dinamika, ki ga je ustvarila: da se otroka ponovno vključi v ustrezno hierarhijo navezanosti, nato pa zmehča njegove obrambe in zadovolji njegovo potrebo po navezanosti. Izjemno zahtevna naloga, vendarle edina možnost za uspeh!

Zaradi vrstniške navezanosti se začnejo otroci upirati tudi učiteljem in učenju. Izobraževanje otrok postaja izredno težko in terja visok davek od učiteljev, vpliva celo na njihovo fizično zdravje. »Spoprijemanje s trajnim uporom je zagotovilo za izgorelost. Učiti s tršo roko ni odgovor. Lotiti se zadeve prek navezanosti je edina pot, da se učiteljem olajša poučevanje.«

------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Povzeto in prirejeno po knjigi Gordona Neufelda in Gaborja Matéja: OTROCI NAS POTREBUJEJO, ZAKAJ SO STARŠI POMEMBNEJŠI OD VRSTNIKOV

( četrti del)

Za učinkovito vzgojo je potreben odnos navezanosti. Kot kultura in kot posamezniki smo nehote dopustili, da je odnos s starši spodkopala vrstniška usmerjenost. Če pa se kot starši umaknemo, to skoraj vedno vodi v začaran krog vrstniške navezanosti.

Otroku moramo pomagati, da ohrani bližino z nami. Vsakodnevno in vedno znova moramo navezovati stik. Dojenčkom se znamo prijazno približati, intuitivno vemo, kaj moramo storiti. »Ples navezanosti« (nasmeh, pozdrav, prijazna navzočnost …) bi morali ohraniti tudi kasneje. Stik naj bi navezali po ločenosti zaradi spanja, po vsakršni čustveni ločenosti (sporu, prepiru, nesporazumu, jezi …). Najprej moramo navezati stik z otrokom, šele potem lahko dajemo navodila. To velja tako za starše kot tudi za učitelje.

Otroku moramo dati nekaj, česar se lahko oprime: dojenčku v dlan položimo prst, da se ga oprime (navezovalni refleks). Kasneje tako delujejo pozornost, interes, čustvena toplina, uživanje, navdušenje. Darilo je, da otroku damo vedeti, da je z nami lahko tak, kot je, da izražamo svoje navdušenje že nad tem, da je. Zelo škodljivo je, če se ločenost od starša uporablja za kaznovanje! Otroku pove, da je naš odnos z njim pogojen. »Izziv za starše je, da damo povabilo, ki je preveč privlačno in pomembno, da bi ga otrok zavrnil – ljubečo sprejetost, ki je ne more zagotoviti noben vrstnik.«

Dati moramo takrat, ko otrok ne zahteva in ne pričakuje. Pozornost na zahtevo otroka ni nikoli zadovoljujoča, pušča negotovost, da je ne dajemo prostovoljno. Tudi pohvale se otrok ne more oprijeti, ker izvira iz njegovih dosežkov in jo otrok ob vsakem neuspehu lahko izgubi. »Otrokova samopodoba ne bi smela temeljiti na tem, kako dobro ali slabo otroku uspe dobiti naše odobravanje zaradi dosežkov ali ubogljivega vedenja.«

Otroka moramo povabiti v odvisnost. S tem mu sporočamo, da nam lahko zaupa, računa na nas, se na nas opre. Naša novodobna obsedenost z neodvisnostjo nam tu povzroča težave. To, kar spodbujamo, ni resnična neodvisnost, ampak samo neodvisnost od nas. Odvisnost se samo prenese na vrstnike!

Narava nas podpira: neodvisnost je plod zorenja. Ne nosimo bremena za to, da postanejo otroci neodvisni. Če opravimo svojo nalogo, da zadovoljimo resnične potrebe po odvisnosti, lahko narava opravlja svojo nalogo spodbujanja zrelosti. »Do neodvisnosti ne moremo priti tako, da se upiramo odvisnosti. Šele ko so potrebe po odvisnosti zadovoljene, se začne iskanje prave neodvisnosti. Če pretrgamo otrokove korenine navezanosti, ima to zgolj za posledico, da se presadijo v druge odnose. Zdi se, da smo izgubili stik z najosnovnejšimi načeli razvoja … kot da bi poskušali vleči rastline, da bi rasle.« Otroke silimo, da se spoprimejo z ločenostjo, ko še niso pripravljeni nanjo (vrtec, spanje zunaj doma …). S tem povzročimo paniko in še več oklepanja. Do resnične neodvisnosti ni bližnjic. Edini način, da postanemo neodvisni, je, da smo najprej odvisni.

Otroka moramo usmerjati, biti njegova orientacijska točka. To je tako pomembna naloga v otrokovem življenju, da je nikakor ne bi smeli prepustiti drugim! Vendar se ne počutimo več strokovnjaki v svetu. Otroška kultura, ki jo je ustvarila vrstniška usmerjenost, nam je tuja, počutimo se nezmožni usmerjati otroka. Težava je tudi to, da so naši otroci zaradi vrstniške usmerjenosti izgubili izraz izgubljenosti in zmedenosti, kar bi nas sicer instinktivno privedlo do tega, da bi jih usmerjali. Z vrstniško usmerjenostjo so celo izgubili občutek, da so izgubljeni in zmedeni. Vpeti v kulturo kulskega niso videti ranljivi in potrebni pomoči ter usmerjanja. Edino pomembni zanje so vrstniki, zato so videti »veliko bolj samozavestni in bolj razviti, v resnici pa so samo slepci, ki vodijo slepce.«

Izgubljenim otrokom moramo čim bolj olajšati, da se vrnejo, konkurenci pa čim bolj otežiti, da se jih oklepa. Pomaga nam, če se zavedamo, da celo najbolj odtujen in sovražen najstnik potrebuje negujočega starša. Veliko konkretnih primerov za vzpostavitev stika najdemo v knjigi! Naloga vzpostavitve ponovnega stika ni lahka, ker tudi nas odrasle otrokova zavrnitev boli. »Starševstvo nikoli ni bilo mišljeno tako – narava ni predvidela možnosti, da bi se lahko srca naših otrok obrnila proti nam. Pa vendar, če si dopustimo, da nas tako vedenje odrine, otrok ostane brez vsega, česar bi se lahko oprijel. Če ostanemo v igri, pa je to, da ne dopustimo, da nas vedenje odtuji, ena od najpomembnejših stvari, ki jih lahko storimo za svoje otroke in zase.«