RELACIJA MED ZNANOSTJO IN DUHOVNOSTJO


Relacijo med znanostjo in duhovnostjo povzema spodnja tabela. Znanstveniki vedo veliko o materiji, mistiki pa o zavesti. Znanstveniki se zavzemajo za razumsko, objektivno opisovanje materialnega sveta s specializacijo racionalnega uma in pri tem uporabljajo principe logike, skrbno načrtovanih in ponovljivih eksperimentov in statistične analize rezultatov, na osnovi katerih postavljajo znanstvene teorije. Rezultat znanosti je objektivno in tehnično uporabno znanje. Hkrati pa se znanstveniki in mistiki zavedajo, da je vsako besedno (formalno, matematično, simbolno) opisovanje realnosti samo približek in je ne more nikoli v popolnosti opisati.


ZNANOST DUHOVNOST
znanstveniki mistiki
razum čut, srce
objektivnost subjektivnost
logični, racionalni um intuitivni um
preučuje materijo preučuje zavest
logika, eksperimenti, statistika sprostitev uma, meditacija, obredi
znanje modrost
znanstvene teorije (matematični modeli):
  • kvantna fizika
  • teorija relativnosti
  • termodinamika
  • teorija evolucije
duhovne vrednote:
  • ljubezen, sočutje
  • potrpežljivost, strpnost
  • ponižnost, skromnost
  • iskrenost, spontanost
  • zaupanje, pogum
znanstvene vede in discipline:
  • matematika
  • naravoslovne vede (fizika, kemija, biologija,…)
  • družboslovne vede, filozofija
  • tehnične vede
duhovna gibanja:
  • joga, tantra
  • tao, zen
  • alkimija, kabala, teozofija
  • institucionalizirane religije
  • novodobna gibanja (New Age)


Mistike približno znanje ne zanima in težijo k mističnemu subjektivnemu doživetju realnosti, kar je edini način spoznanja dokončne resnice, ki pa je neopisljiva in zato v tem smislu ne more biti objektivna. V ta namen specializirajo intuitivni um za preučevanje zavesti in pri tem uporabljajo tehnike za »ukrotitev« uma, kot so sproščanje, meditacija, razni obredi. S tem gojijo in razvijajo svoje čute, hkrati pa ustvarjajo modrost, ki temelji na duhovnih vrednotah.

Na obeh področjih, znanstvenem in duhovnem, je možno zaiti na pot profita, tekmovanja in nasilja, kamor je današnja civilizacija v precejšnji meri dejansko zašla. In ta pot očitno vodi v pogubo človeštva, saj danes blizu polovice znanstvenikov in inženirjev na tak ali drugačen način služi vojni industriji in političnim ter monetarnim režimom. Alternativna pot, pot srca, sodelovanja in nenasilja je danes nujna in je nikakor ne moremo preveč poudariti. Zato je nujno združiti znanost in duhovnost in ustvariti ustrezno harmonijo med razumom in intuicijo, med znanjem in modrostjo. Na srečo se na različnih področjih ta trend vse bolj intenzivno tudi kaže:

Najbolj kritično področje pa je po mojem mnenju vzgoja in izobraževanje, kjer daleč prevladuje razvoj razumskega razmišljanja, pa še ta je pogosto omejen na kopičenje znanja v obliki množice podatkov brez prave povezave z življenjem in brez spodbujanja kritičnega in ustvarjalnega razmišljanja.

Znanost in duhovnost ne bi smele biti in tudi nista strogo ločeni, ampak se prepletata in dopolnjujeta. Vzgoja duhovnih vrednot bi morala postati prva naloga vsakega posameznika, vsakega učitelja pri sebi in nato tudi pri učencih. Pri tem pa se mora vztrajati na strpnosti do drugače mislečih. Verska prepričanja so stvar vsakega posameznika, saj je vsak človek edinstven in neponovljiv in je vera vsakega posameznika nujno drugačna od verovanj drugih ljudi. Kot je dejal Dalaj Lama: Raznolikost ljudi zahteva raznolikost religij; najpomembnejša vera je tista, ki jo uriš vsak dan z dobrim srcem.