VTISI IZ INDIJE


Januarja 2003 sem bil skupaj z Ireno 2 tedna v Bangaloru, 6 milijonskem mestu v južni Indiji v zvezni državi Karnataki (Indija ima nekaj več kot milijardo prebivalcev, 29 zveznih držav, 18 uradnih jezikov, od katerih eden angleščina (večina Indijcev zna vsaj malo angleško), v Indiji deluje približno milijon zdravilcev, največ je praktikantov tradicionalne ajurvedske medicine, ki uporabljajo pri zdravljenju več kot 8000 različnih zelišč). Spodaj bom opisal vtise s treh zame najpomembnejših dogodkov v teh dveh tednih: 5 dnevni Svetovni kongres holistične medicine, globoko doživetje ob predavanju Sri Sri Ravi Shankarja, ustanovitelju gibanja Umetnost življenja (The Art of Living), ter štiridnevni obisk ašrama Sai Babe v Puttaparthiju.

Indijce v Bangaloru sva doživela kot zelo prijazne in preproste ljudi. Velika večina živi v revščini, seveda pa obstajajo velike socialne razlike. Cene so za naše razmere precej nizke (okoli 4-5 krat nižje), seveda pa ni težko najti tudi močno zasoljenih cen. Skoraj na vsakem vogalu so manjši oltarji, vsake toliko pa večji tempelj. Vsi so okrašeni s spletenimi venčki iz svežih rož. Prav neverjetno velike količine svežih in dišečih rož sva videla. Ženske, revne in bogate, si svoje lase krasijo s svežimi venčki rož. Hrana v južni Indiji je zelo pekoča in le stežka dobiš sprejemljivo pekoč obrok. Seveda je problem čistoča in je potrebno paziti, kje kupuješ hrano (in vodo), saj so domačini navajeni na bakterije, ki bi nam lahko povzročile hude težave. V južni Indiji imajo ljudje navado med pogovorom gibati z glavo levo-desno (v smislu odobravanja) na nenavaden, a prikupen način, kar pa tujce zmede, saj se jim zdi, da odkimavajo…

Promet v Bangaloru je posebno doživetje, saj kaj takega niti v južni Italiji niti v Egiptu nisva doživela. Kolikor sem uspel razbrati, je osnovno pravilo: potrobi, da te vsi opazijo, ter drugo osnovno pravilo, kdor prej pripelje, ima prednost (pa čeprav vozi tebi nasproti na tvojem voznem pasu). Torej gre za nemogoče glasen in gost tok zgodovinskih avtomobilov (ki močno onesnažujejo zrak), avtobusov, kamionov, avtorikš (avtorikša je moped - tricikel, ki ima zadaj »kabino« za dva potnika), volovskih vpreg, kolesarjev, pešcev in seveda krav. Ko se voziš v avtorikši in na nekaj kilometrih poti doživiš kakih 100 izsiljevanj prednosti, vrivanj, voženj v škarje, srečanj z nasprotno vozečimi avtomobili ali pešci na »milimeter« natančno, si vesel, da si prispel na cilj živ in zdrav. Začuda pa kljub gostemu prometu skoraj nikoli ne stojiš dlje časa v prometni gneči, prav tako nisem cel čas videl nobene prometne nesreče (tudi avtomobili niso kaj dosti opraskani…).


SVETOVNI KONGRES HOLISTIČNE MEDICINE

Kongres je potekal pet dni. Udeležilo se ga je okoli 400 ljudi iz 45 držav, največ seveda Indijcev, veliko je bilo Azijcev in Američanov, nekaj Evropejcev, Japoncev, Avstralcev in Južnoameričanov. Udeleženci so bili predvsem zdravniki, poleg tega pa še psihologi, psihiatri pa tudi biokemiki, farmacevti in razni zdravilci. Dopoldne so bila plenarna predavanja za širši krog ljudi, popoldne pa tri vzporedne sekcije s specializiranimi predavanji. Vse dneve smo imeli pred in po predavanjih kulturni program: glasba, petje, ples različnih umetnikov iz celega sveta, zadnji dan pa tudi demonstracijo jogijskih asan. Vzporedno s kongresom je potekala tudi prodajna razstava ajurvedskih in drugih zdravilnih izdelkov, knjig, kaset, ter možnost preizkusiti različne zdravilne terapije in masaže (jaz sem preizkusil akupresuro, Irena pa ajurvedsko masažo). Seveda sva nakupila celo kopico knjig in kaset.

Skoraj vsa predavanja so bila vsebinsko in duhovno usklajena, tako da je bil kongresu poleg vsebinskega in strokovnega tudi duhovni dogodek. Med predavatelji so izstopali Sri Sri Ravi Shankar, ustanovitelj in duhovni vodja gibanja Umetnost življenja (The Art Of Living - opisano spodaj), dr. Deepak Chopra, zdravnik in avtor 36 knjig, ki so prevedene v praktično vse pomembnejše svetovne jezike (za njega pravijo, da je trenutno najbolj znan živeči Indijec), dr. Kim Jobst, urednik mednarodne revije Journal of Alternative & Complementary Medicine, dr. Kazuhiko Atsumi, zdravnik,nominiranec za Nobelovo nagrado in predsednik Japonskega združenja za komplementarno, alternativno in tradicionalno medicino, dr. Roberta Ritson, zdravnica in predstavnica WHO (World Health Organization), dr. Kosjiro Otsuka, zdravnik in predsednik Instituta za Holistično zdravje in zdravljenje iz Tokya na Japonskem, dr. Jackie Wootton, predsednica Združenja alternativne medicine (Alternative Medicine Foundation) iz ZDA, Kakkib Warrawee, avstralski Aboridžin, duhovni vodja, zdravitelj in učitelj, ter dr. R.M.Varma, predsednik kongresa.

Pod okriljem Mednarodnega združenja za celostno (holistično) zdravje (International Holistic Health Association) je bil glavni organizator (tajnik) kongresa dr. Issac Mathai, zdravnik, ki je s svojo skupino pomočnikov v Bangaloru ustanovil tudi manjši center Soukya za holistično zdravljenje (premožnejših pacientov, kar Slovenci gotovo smo v primerjavi z Indijci), hkrati pa organiziral več bolnišnic, kjer brezplačno zdravijo revnejši sloj ljudi. Tretji dan kongresa so nas v popoldanskih urah odpeljali na ogled Soukye - prava oaza, z nastanitvenimi zmožnostmi za kakih 30 ljudi v prijetnih bungalovih, v čudovitem zelenem okolju, vse polno rož, potočkov itd. Tam je prepovedano gledanje televizije, paciente se spodbuja, da se posvetijo sebi, pripravljajo organsko pridelano vegetarijansko hrano, na voljo so zdravniki, ki obvladajo različne holistične tehnike (akupunktura, ajurveda, homeopatija) ter medicinsko osebje, maserji in zdravilci, ki nudijo različne vrste hidro terapij, masaž in jogijskih tehnik… Skratka, raj za tistega, ki si želi okrepiti dušo in telo.

Tako alternativna medicina kot duhovni vodje, kot sta Sri Sri Ravi Shankar in Sai Baba, so v Indiji zelo cenjeni, tudi v političnih krogih. Politiki se pogosto posvetujejo z duhovnimi vodji o svojih odločitvah. Vlada podpira razvoj in raziskave alternativne medicine. Na otvoritev kongresa je prišel eden od indijskih ministrov, na zaključek pa je prišel tudi guverner zvezne države Karnatake. Na začetku kongresa je tibetanski lama prebral pozdravni govor njegove svetosti Dalaj Lame.


SRI SRI RAVI SHANKAR

Sri Sri Ravi Shankar (imenovan tudi Jai Guru Dev) je razsvetljeni mojster in učitelj (star 48 let), ustanovitelj svetovnega združenja The Art of Living (Umetnost življenja), ki deluje v več kot 100 državah. Začetni tečaj Umetnosti življenja sva z Ireno pred dvemi leti opravila v Ljubljani pod vodstvom Andreja Trampuža. Poudarek tečaja je na jogijskem (Kriya) dihanju, hkrati pa se udeleženci spoznajo z osnovami relaksacije ter socialne komunikacije, nekaterimi jogijskimi asanami (mimogrede, Andrej Trampuž je v okviru diplomske naloge na psihologiji opravil tri študije, ki so psihološko in fiziološko potrdile učinkovitost tečaja Umetnost življenja). Vendar pa takrat o Ravi Shankarju nisva veliko zvedela (le to, kar piše v prvem stavku).

Prvi dan kongresa je imel Sri Sri Ravi Shankar krajše predavanje, med katerim je tudi odgovarjal na vprašanja. Razumsko gledano ni povedal nič novega, vsaj kar se besed tiče. Vendar mi je ob njegovih besedah zastal dih, bilo je, kot da doživljam te besede. To je bilo prvič, da sem začutil, da neka oseba govori popolnoma spontano, iskreno, radostno in da je čisti vir modrosti. Ne znam opisati tega doživetja, verjetno so poleg njegovih besed delovali tudi njegov glas, njegove kretnje, verjetno pa tudi sama njegova prisotnost. To je bilo prvič, da sem doživel svetnika v najčistejšem pomenu besede. Ko je odhajal iz dvorane, so se mi usule solze, in čeprav mi je bilo nerodno pred množico ljudi, sem jokal od veselja in globoke hvaležnosti še kake pol ure. Oba z Ireno sva bila potem še nekaj ur v popolnoma posebnem stanju, ki ga ne znam opisati, mogoče bi temu lahko rekel blaženost…

Dva dni pred povratkom sva na obrobju Bangalora (ena ura vožnje s taksijem) obiskala ašram Sri Sri Ravi Shankarja. V gričevnatem gozdičku je nekaj manjših in nekaj večjih stavb, obkroženih s čudovitimi vrtovi, ter tri različno velike krožne dvorane v obliki lotosovega cveta, v katerih prakticirajo različne jogijske tehnike in vodijo seminarje Umetnosti življenja. Presenečena sva bila nad popolno sproščenostjo. Svobodno sva se sprehajala po ašramu, tudi fotografirala in snemala in si ogledovala vadbo, ne da bi naju kdorkoli ustavil ali opozoril, da npr. fotografiranje ni primerno. Ravi Shankarja takrat ni bilo v ašramu, saj veliko potuje po celem svetu (iz časopisnih novic sva razbrala, da se je v teh dveh tednih udeležil štirih različnih mednarodnih konferenc).


SAI BABA

Po kongresu sva obiskala še Sai Babin ašram v Puttaparthiju, 3 ure vožnje (cca 160 km) severno od Bangalora. Puttaparthi je manjše mesto (20.000 prebivalcev), ki ga je Sai Baba spremenil v pravo oazo, z modernimi zgradbami, zgrajenimi z denarjem in prostovoljnim delom, ki so ga prispevali Sai Babini prvirženci in sledniki (pogosto tudi politiki in poslovneži): velika moderna bolnišnica, več šol in univerza, ter 2500 km dolg vodovod skozi skoraj 1000 vasi. Puttaparthi danes, kot kaže, živi predvsem od (duhovnega) turizma, saj vsakodnevno prihajajo množice Sai Babinih slednikov, ki ostajajo v ašramu ali pa v hotelih v okolici ašrama od nekaj dni pa do nekaj mesecev.

Ašram izgleda kot veliko letoviško naselje, veči del iz štiri ali manj nadstropnih blokov s sobami, med bloki so ulice, tu in tam kak kiosk, 3 jedilnice (kantine), en večji nakupovalni center in večja knjigarna. V ašramu vsi delajo prostovoljno (pazniki, kuharji, čistilci, administratorji itd), zato so cene res minimalne (še kakih 4 krat cenejše kot zunaj ašrama).Tujci imajo posebno recepcijo in si lahko za drobiž (250 SIT na osebo na noč) privoščijo udobne sobe s kopalnico in straniščem (brez tople vode in brez brisače, kar je pa še vedno dokaj luksuzno za indijske razmere), Indijci pa najpogosteje spijo v skupinskih spalnicah, ki so še neprimerno cenejše. Hrana je tudi silno poceni (zelo dober obrok kvalitetne, zdrave hrane, ki si jo v stilu samopostrežne restavracije samizbereš, stane okoli 70 SIT). Lahko izbiraš med 3 jedilnicami z močno pekočo indijsko hrano (in brez pribora - Indijci jedo skoraj vse z rokami), indijsko zmerno pekočo hrano (in s priborom) in zahodnjaško hrano.

Na vsakem vogalu in pred vsako stavbo so pazniki, ki prijazno (in z obveznim pozdravom Sai Ram, kar pomeni »bog v meni pozdravlja boga v tebi«) opozarjajo na upoštevanje pravil. Predvsem se je treba navaditi na ločevanje moških in žensk. Jedilnice so ločene za moške in ženske, vrste pred kioski so ločene, ure v nakupovalnem centru so tudi ločene, in seveda vhoda in prostora v dvorani za darshane sta tudi ločena. Mešani obiski v sobah niso dovoljeni, razen za poročene… Ob 21h mora biti v ašramu tišina in luči ugasnjene.

Na začetku ašrama je nekaj administrativnih stavb, velika dvorana, namenjena duhovnim srečanjem, oziroma Sai Babinim blagoslovom (darshan-om), ki lahko sprejme 20.000 ljudi, ki sedijo na tleh. Zraven je Sai Babina hiša, ki pa je nedostopna, saj jo daleč naokoli čuvajo pazniki. Sai Baba ima dvakrat na dan darshan (okoli 7h in okoli 14h). Vsak dan nekaj tisoč ljudi pride na ta dogodek. Vsakega skrbno pregledajo (z detektorjem kovine in zatem te še natančno pretipajo, dovoljeno je imeti samo denarnico in blazino za sedenje), mene so npr. zaradi kulija v žepu poslali nazaj na začetek vrste). Ljudje se posedejo po tleh čim bližje potem, po katerih se Sai Baba med darshanom sprehaja, jemlje pisma (s prošnjami za pomoč) od ljudi iz prvih vrst in občasno (jaz sem to videl samo enkrat od sedmih darshanov) povabi nekaj ljudi iz prvih vrst na pogovor. Med samim darshanom Sai Baba ne govori, tako da v štirih dneh nisem slišal njegovega glasu; najbližje, kar sem ga uspel videti, je bilo z oddaljenosti 5 metrov.

Večina slednikov časti Sai Babo kot Boga. Večina se trudi čim prej in čim bližje priti do poti, kjer se bo Sai Baba sprehajal. Ko se usedejo in čakajo na Sai Babo, se zvedavo ozirajo naokoli, se pogovarjajo itd. Ko pride Sai Baba, iztegujejo vratove, da bi ga videli, in ko ga zagledajo, s sklenjenimi in dvignjemini rokami molijo proti njemu. Takoj, ko Sai Baba zapusti dvorano, vstanejo in se odpravijo (v veliki gneči vendar brez prerivanja) proti izhodu. To so seveda vtisi z moške strani dvorane, Irena je na ženski strani imela bolj prijetne izkušnje. Moj občutek je bil ta, da ne poslušajo Sai Babine besede, ki pravi, naj najdejo boga v sebi, saj »Radalja med tabo in Bogom je enaka razdalji med tabo in samim seboj«.

Zelo sta mi bila všeč Sai Babina muzeja. V njiju so predstavljane vse svetovne religije kot pozitivne (v svojem bistvu in v svoji izvorni obliki). Prav tako so pozitivno predstavljeni vsi veliki modreci vzhoda in zahoda: Budha, Konfucij, Zaratustra, Lao Ce, Jezus, Mohamed ter Sokrat, Platon, Plotin, Epiktet, Pitagora itd. V muzejih je predstavljeno Sai Babino življenje. Rodil se je leta 1926. Pri 14 letih se je razglasil za reinkarnacijo prejšnjega Sai Babe (ki ga v njegovem kraju niso poznali), in se odločil kreniti po poti služenja. V muzeju so opisani številni čudeži, ki so spremljali njegovo pot, ter mnoge dobrodelne akcije in projekti vse do današnjih dni. Sai Baba je znan po materializaciji vibhooti-ja, svetega prahu. V nakupovalnem centru v ašramu ga lahko kupiš za simbolično ceno (100g stane okoli 15 SIT).

Z Ireno naju najbolj navdihuje Sai Babino petje (iz mlajših dni), posneto na kasetah, ki jih prodajajo v ašramu. Poleg tega sva se še pred obiskom Indije navdušila nad knjigami Sai Baba govori o odnosih, Sai Baba govori zahodu, Sai Baba govori o svetu in bogu (povzetki vseh treh knjig so na moji spletni strani). Prav tako so naju navdušile Sai Babine besede, ki jih v ašramu izpisane srečaš na vsakem koraku. Nekako pa nama ni pri srcu čaščenje Sai Babe v smislu edinega mojstra, kot tudi ne trud, da bi se čimbolj (fizično) približal Sai Babi in od njega dobil rešitev svojih problemov (kar tudi sam Sai Baba zanika).