CITATI DALAJ LAME


Univerzalna odgovornost je pravzaprav posluh za trpljenje drugih ljudi kot da je naše lastno; za spoznanje, da je celo naš sovražnik motiviran s podobnim iskanjem sreče in zadovoljstva kot mi.

Etična disciplina je nepogrešljiva, saj je sredstvo za uravnovešanje dveh nasprotujočih se zahtev: moje pravice do sreče in iste pravice drugih ljudi.

Če se kot posamezniki notranje razorožimo – tako da kljubujemo negativnim mislim in čustvom ter razvijamo pozitivne lastnosti – s tem ustvarjamo pogoje za zunanjo razorožitev. Resničen, trajen svetovni mir bo v resnici mogoč le, ko bo vsak med nami očistil svojo duševnost.

Razločevati moramo med mirom kot golo odsotnostjo vojne in mirom kot stanjem spokojnosti, temelječem na globokem občutku varnosti, ki izvira iz vzajemnega razumevanja, sprejemanja drugačnih stališč in spoštovanja pravic drugih.

Čeprav je – protislovno – cilj večine bojnih pohodov mir, je vojna vendarle kot požar v človeški skupnosti, čigar gorivo so živi ljudje. Močno je podobna požaru tudi po načinu širjenja.

Problem ni v materializmu kot takem, temveč v skriti predpostavki, da je človek lahko popolnoma zadovoljen, če ustreže čutom.

Kadar se ljudje v velikem mestu počutijo osamljene, to ne pomeni, da pogrešajo človeško družbo, temveč, da pogrešajo človeško toploto.

Mislim, da nagnjenje k skrajnostim pogosto izvira iz prikritega občutka nezadovoljstva.

Želje po posvetnih straneh ni mogoče nikdar zares potešiti. Če pa gojimo občutek zadovoljstva, ne moremo nikoli doživeti razočaranja.

Izrabiti moramo vsako priložnost, da udejanimo resnico in da izboljšamo sami sebe, ne pa da čakamo na čas, ko ne bomo imeli toliko dela.

Smrt ni nič drugega kot ločitev zavesti od fizičnega telesa.

V času umiranja je odločilnega pomena, da je um v stanju krepostnosti.

Če ne sprejmete pojava, ki ga imenujemo zavest, je po mojem mnenju tudi zelo težko razložiti, kaj je življenje. Kadar se zavest poveže s telesom in se ta povezanost nadaljuje, se to imenuje življenje, kadar pa zavest prekine svojo vez s telesom, nastopi smrt.

Nespametno bi bilo počenjati stvari, ki bi komurkoli povzročale trpljenje. Spomnimo se, da kadar stopimo na trn in si ranimo stopalo, ena od naših rok odstrani trn, čeprav nje prav nič ne boli.

Nič ni narobe, če se samo spomnite negativnih dogodkov; če imate dober spomin, se jih boste vedno spominjali. Toda z rastočo potrpežljivostjo in strpnostjo se je moč znebiti negativnih čustev, povezanih z dogodki.

Prvi korak pri iskanju sreče je učenje. Najprej moramo izvedeti, kako nam negativna čustva in vedenje škodujejo ter kako nam pozitivna čustva pomagajo. Spoznati moramo tudi, da negativna čustva ne škodujejo le nam samim, ampak tudi družbi. Negativno vplivajo na prihodnost vsega sveta…

Bolj kot s prijatelji se učimo strpnosti s pomočjo sovražnikov.

Veliki indijski modrec Shantideva je dejal: »Če obstoja možnost rešitve problema, potem ni razloga za skrbi; kadar pa te možnosti ni, nam tudi skrbi ne morejo pomagati.«

Znanje je pomembno. Toda še veliko pomembnejša je njegova koristna uporaba. Ta je odvisna od srca in uma človeka.

Najprej je potrebno učenje, razumsko spoznavanje.

V naslednjem koraku razvijemo prepričanje.

Prepričanje preraste v odločnost.

Tej sledi delovanje.

Prizadevanje oziroma trud kot zadnji dejavnik je bistvenega pomena.

Toda – dokler ne prenesemo naših načel v življenje, niso načela nič drugega kot besede.

Izkušnje so me naučile, da je mir, notranji mir, glavna poteza pristne sreče. S tem ne mislim kakšnega občutka odmaknjenosti. Prav tako ne govorim o odsotnosti občutkov. Nasprotno, mir, ki ga želim opisati, izvira iz zanimanja za druge in vključuje veliko mero tankočutnosti in sočutja.

Če moreš, hodi po duhovni poti. Upam, da sem bil dovolj jasen, pri tem ni nič skrivnostnega. Potrebno je samo delovati iz ljubeče skrbi za druge. Če boste pri tem iskreni in vztrajni, boste postopoma, korak za korakom, postali sposobni predrugačiti svoje navade in odnose tako, da boste manj mislili na svoje ozke zadeve in več na zadeve drugih. Pri tem boste ugotovili, da uživate v miru in sreči.

Sočutje je po mojem mnenju esenca duhovnega življenja.

Če delujemo na osnovi iskrene želje po dobrobiti drugih ljudi, smo do njih, kot smo videli, samodejno pozitivno naravnani. Vzrok je v tem, da ni prostora za nezaupanje, ko so naša srca izpolnjena z ljubeznijo. Tako je, kot bi se odprla notranja vrata in bi zato lahko soljudem ponudili roko. Skrb za soljudi podre pregrado, ki ovira zdravo medsebojno sodelovanje.

Na splošno lahko sočutje opredelimo kot nenasilno in nenapadalno stanje uma, ki nikomur ne škoduje. To je umska naravnanost, ki izvira iz želje, da drugi ne bi trpeli, in je povezana z občutkom predanosti, odgovornosti in spoštovanja do drugih.

Kadar uresničujete dajanje, ne smete imeti do oseb, ki jim dajete, pomilovalnega odnosa. V njih morate videti vir velike dobrote, ki pomaga vašemu napredku.

Hkrati se moramo zavedati, da obstajajo različne oblike in stopnje dajanja. Če dajemo s skritim motivom, da bi izboljšali svojo podobo v očeh drugih – da bi postali ugledni in bi nas ljudje imeli za vrle in svete – s tem onečastimo dejanje. V tem primeru se ne urimo v velikodušnosti, ampak v samopoveličevanju. Prav tako je lahko res, da nekdo, ki daje veliko, ni tako velikodušen kot nekdo, ki daje malo. Vse je odvisno od načina in motiva.

Hvaležno sprejemanje naklonjenosti se odraža v našem odzivu na nasmeh. Zame je možnost smehljanja ena najlepših značilnosti človeških bitij..

Lahko si mislimo, da je sočutenje značilnost zelo širokosrčnega človeka, razum pa poteza nekoga, ki je zelo praktičen – če se to dvoje združi, nastane izredno učinkovita kombinacija.

Samo preprosta želja, pomagati drugim, ni dovolj. Včasih se ta želja celo izrazi kot nekakšna obsedenost, kar samo poveča notranji nemir.

Večja kot je moč sočutja,

ki ga čutiš do drugih, bolj pogumen postaneš.

Večji kot je pogum,

manj si nagnjen k malodušju in izgubi upanja –

zaradi tega je sočutje tudi vir notranje moči.

S povečano notranjo močjo

je mogoče razviti trdno odločnost in z odločnostjo

so možnosti za uspeh večje, ne glede na to,

kakšne so ovire.

Moja vera je prijaznost do drugih.

Menim, da je vsako dejanje, ki ga je sprožil dober namen, religiozno dejanje. Po drugi strani pa ljudje, ki so se zbrali v templju ali cerkvi brez dobrih namenov, ne delajo nič religioznega, ko molijo skupaj.

Verjamem, da ni namen religij graditi mogočne templje, temveč ustvarjati notranja svetišča ljubezni in razumevanja.

Naše lastno srce, naš lastni um je tempelj, doktrina je sočutje, ljubezen in spoštovanje pravic ter dostojanstva ljudi ne glede na to, kdo ali kaj so.

Nazadnje bo zmagala ljubezen do pravice, resnice, svobode in demokracije.

Ne glede na to, kaj počnejo vlade, bo vedno zmagal človeški duh.