VELIKA UČENJA VZHODA IN ZAHODA
(povzetek 30 urnega ciklusa predavanj Stjepana Palajse v okviru Nove Akropole)

 

Duhovni pogled na svet je temelj vseh učenj velikih modrecev, pomembnih filozofskih šol in svetih tekstov vzhoda in zahoda: tako učenja Sokrata, Platona, Marka Avrelija, Epikteta, Seneke, Plotina in Giordana Bruna kot tudi učenja Bude, Konfucija in Zaratustre; tako stoične in pitagorejske šole, alkemije in astrologije kot bramanizma, joge in taoizma; tako Egipčanske Knjige mrtvih kot indijske Bhagavadgite in tibetanskega svetega teksta, opisanega v Glasu tišine. Čeprav odstopajo v podrobnostih ter v pristopih in tehnikah duhovnih poti, imajo vsa učenja enake temelje in poglavitne skupne točke:

Veliki učitelji niso samo govorili modro, ampak so modrost živeli in so bili zgled učencem. Za resnico so žrtvovali prav vse, tudi svoja življenja. Zelo je pomemben odnos učitelj – učenec, pogosto učenja potekajo v zaprtem krogu na iniciatski način – učenec zve samo toliko, kolikor je pripravljen sprejeti. Pravo učenje lahko prestraši ali celo ugonobi človeka, ki ni pripravljen. Tudi na splošno so odnosi med ljudmi silno pomembni. Nihče nima avtorske pravice nad velikimi učenji. Velika učenja niso bila nikoli nič novega, ampak samo odkrivanje starodavnih modrosti. Treba jih je doživeti in živeti, iskati in najti, ne samo sprejeti in absorbirati (kot danes potekajo učenja v šolah). Vsak sam odkriva resnico, ki ni opisljiva, ampak se jo da samo (individualno) začutiti - čeprav objektivno obstaja, jo je treba nujno subjektivno doživeti. Za razumevanje modrosti velikih učiteljev ni dovolj uporabljati logiko in razum, ampak jo je potrebno začutiti s srcem, intuicijo. Današnja filozofija je obdržala samo prvo, zaradi tega je seveda hudo omejena in ne more doseči starodavnih modrosti.

Mnoga učenja so bila skozi čas okrnjena, prilagojena sebičnim potrebam in sčasoma tudi narobe interpretirana in razumljena. Iz velikih učenj se razvijejo religije, ki so sestavljene iz ideje (bistva) in načina (oblike) izražanja, prenašanja. Ko se religija oddalji od bistva (dogmatičnost, fanatizem), nujno propade. K napačni razumljenosti starodavnih modrosti je v precejšnji meri prispevala napačna interpretacija nekaterih ključnih pojmov, mnogi med njimi imajo simbolni in ne dobesedni pomen. Beseda, misel, slika je samo odraz/senca duha/ideje. Zato je pomembno natančno poznavanje prvotnega pomena besed:

 

Reki:

Zlo ne obstaja, obstaja samo neizoblikovana dobrota.

Ko začutiš odgovornost in dolžnost do drugih bitij, začneš postajati človek.

Nismo svobodni, dokler z nami upravlja želja.

Brez samodiscipline se ne da napredovati.

Vsaka stvar, ki se ji odpovemo, nam daje ogromno moč.

Nič, kar je resničnega, ne more umreti.

Strah je preizkušnja volje.

Zvezde in planeti so živa bitja in se tako tudi obnašajo skozi dolga časovna obdobja.

Spoznanje je otrok dejanj, storjenih z ljubeznijo.

Seme mora zgniti, da bi se iz tega razvila rastlina in rodila na desetine novih semen.

Bhagavadgita: Človek je del narave in ne njen gospodar.

Giordano Bruno: Gravitacija je glas univerzalne božanske ljubezni.

Giordano Bruno: Iz poskusov se ne more priti do resnice, ker je materialni svet samo iluzija/senca.

Buda: Bodite svoja lastna svetilka.

Buda: Vse svoje s sabo nosim.

Buda: Kamor usmerjam svojo pozornost, to živim, to sem jaz.

Konfucij: Z več znanja človek ne postaja boljši.

Konfucij: Prijaznost povrni s prijaznostjo. Zlo povrni s pravičnostjo.

Konfucij: Brez ljubezni ni nobenih odnosov. Brez spoštovanja ni pravičnih odnosov.

Konfucij: Če narod nima, kako ima lahko vladar, ki je oče naroda?

Konfucij: Ko v državi vlada red, je sramota biti reven. Ko v državi vlada kaos, je sramota biti bogat.

Sokrat: Vsak mora sam poiskati resnico.

Sokrat: Vem, da nič ne vem.

Platon: Nima telo duše, ampak ima duša telo.

Platon: Država, ki potrebuje veliko zdravnikov in pravnikov, je gnila.

Seneka: Ne živimo zaradi telesa, vendar brez telesa ne moremo živeti.

Seneka: Mene enega je podaril vsem ljudem, meni enemu je podaril vse ljudi.

Mark Avrelij: Spoštuj bogove tako, da rešuješ ljudi.

Mark Avrelij: Dušica si, ki mrliča nosi.

Mark Avrelij: Varuj se, da ne bi z nečlovekom ravnal tako, kot nečlovek ravna s človekom.

Mark Avrelij: Kar ni koristno panju, ni koristno niti čebeli.

Plotin: Poskusi božansko v sebi dvigniti do božanskega v celem univerzumu.

Plotin: Ljubim človeka, ker ljubim Eno v njem.

Plotin: Ne obstaja dobro in zlo, obstaja samo bližje in dalje od Enega.


Simbolika
:

Davidova zvezda: trikotnik – moška energija/trije deli duhovnega sveta/Kristus; narobe obrnjeni trikotnik – ženska energija/trije deli materialnega sveta/Jezus; zvezda iz obeh trikotnikov: združitev duha in materije; Solomonova zvezda ima še piko na sredini: točka fiksacije (duh mora biti fiksiran na materijo) – to je žrtev, ki jo učitelj nameni učencem.

Sfinga (Egipt): bik, lev, človek in orel – štirje elementi nižje narave, ki jih je bog Tot z modrostjo ukrotil;

Slon (Indija): simbol modrosti – plemenita žival z ogromno notranjo močjo; majhne oči, da ga ne zavede iluzija; velika ušesa, da sliši trpljenje drugih in notranji glas.

Zmaj: vezan na nižjo naravo - osebnost, ki jo je treba ukrotiti; brez samodiscipline se ne da napredovati.

Žaba (Egipt) : simbol dolgega življenja; iz združitve žabe (ženski del) in kače (moški del) je nastal človek.


Starodavna Indija

Bhagavadgita: sveti tekst, ki se ga ne da razumeti z glavo, ampak ga je treba čutiti s srcem. Namen svetega teksta ni ugajati, ampak vzgajati, dajati navdih. Tekst opisuje pogovor med Adžuno (jazom) in Krišno (notranjim glasom). Borba, ki jo opisuje, je dejansko naš notranji boj z namenom postati vladar samega sebe in doseči modrost. Če se želiš spremeniti, se moraš boriti – s svojimi čustvi in mislimi. Vsaka sprememba je boleča. Cel kozmos se bojuje: boj med svetlobo in temo, med večnim in minljivim, med višjimi in nižjimi vrednotami. Namen boja ni ubiti nižji del, ampak ga obvladati. Premagati ne pomeni ubiti, ampak nadzorovati. Nismo svobodni, dokler z nami upravlja želja (po fizičnih, čustvenih ali mentalnih užitkih), ki poganja karmo.

Bramanizem (in hinduizem): svet je bil ustvarjen z obredi in z obredi vračamo bogovom; sam obred ni pomemben, pomembno je stanje, ki ga dosežemo z obredom. Materialni svet (svet ega) je svet iluzije – samsare, svet krožnega gibanja. Cilj je preseči ta svet in z obredom priti do nirvane. Nižja narava (osebnost, ego) je svet dvojnosti, dobrega in zla, svetlega in temnega. Višja narava (duh) je božanska in tam ni ne dobrega ne slabega. Nižjo naravo je treba harmonizirati in nadzirati. Čustva omejujejo ljubezen. Obstajajo tri polaritete: jin (pasivno, žensko), yang (aktivno, moško) in tao (satva, harmonija nasprotnosti).


Mistični Tibet

Glas tišine: majhen del tibetanskega budističnega teksta, ki ga je na zahod prinesla Helena Petrova Blavatsky, ustanoviteljica teozofskega društva. Tekst izvira od visoko iniciranih učiteljev in je namenjen vsem duhovnim učencem. Glas tišine je notranji glas, ki ga lahko slišiš, ko nastopi tišina – ko umiriš svoj um. Duhovna pot poteka v treh etapah: neznanje, učenje, modrost. Odkrivanje zakonitosti narave (današnja znanost) je potrebno, vendar to znanje ni bistveno. Na svoji poti sodeluj s karmo in se bori samo s seboj. Ko dosežeš združitev (blaženost, popolnost, razsvetljenje), si gospodar samega sebe, iz učenca postaneš učitelj. Kljub združitvi ohraniš individualnost in lahko izbereš, ali se boš vrnil in pomagal ostalim (učencem). Nič ni boljšega za celo človeštvo, kot to, da se učenec, ki je postal učitelj, vrne nazaj k ljudem.

Sedem ključev za sedem vrat (vrlin):

  1. Sočutje in večna ljubezen.
  2. Skladnost besed in dejanj.
  3. Potrpežljivost (brez prehitevanja, nič se ne da preskočiti).
  4. Ravnodušnost do užitka in do trpljenja.
  5. Neukrotljiva energija, ki se prebija naprej proti cilju.
  6. Absolutna resnica.
  7. Popolna združitev s ciljem (človek postane bog, bodhisatva).

 


Sidharta Gautama Buda (pribl. 560 – 480 p.n.š.)

Gautama je bil plemiškega rodu in vzgojen kot bojevnik. Pri 29. letih je ob pogledu na starega in bolnega človeka krenil na pot iskanja. Pri 35ih je v 49 dnevni meditaciji dosegel razsvetljenje. Zatem je iz sočutja do nevednih 45 let hodil okoli, predaval, ustanavljal meniške skupnosti. V vseh rečeh je bil zmeren, ni bil vegetarijanec, tudi ni bil zelo debel. Zavračal je čaščenja in dogme.

Človek mora osebno spoznati resnico. Ni cilj učenje, cilj je osvoboditev. Vse je odvisno od človeka samega, ne od zunanjih vplivov, zato ne glej, kaj se dogaja zunaj, ampak išči notranji vzgib (motiv). Učitelj je na tej poti nujen. Buda je samo eden v verigi učiteljev. Meditacija je povezana z budnostjo (pozornostjo). Dogajanje in delovanje je treba nadzorovati z notranjo voljo.

Štiri plemenite resnice:

  1. vse je trpljenje (bolezen);
  2. neznanje in želja zamenjata iluzijo za resnico, kar je vir trpljenja (vzrok bolezni);
  3. trpljenje se odpravi z dosegom nirvane, razsvetljenja (zdravje);
  4. resnica o poti do nirvane (zdravilo).


Osemdelno pot
sestavljajo pogoji/koraki, ki morajo biti pravilno interpretirani:

  1. razumevanje;
  2. težnja/namen;
  3. govor: beseda mora izražati smisel; nič laži, obrekovanja, grobih in nekoristnih besed; molk je tudi komunikacija;
  4. delovanje; izogibanje ubijanju z duhom obdarjenih bitij; izogibanje prešuštvovanju;
  5. življenje; izogibanje zlu, prerokovanju, izdajstvu, prevari, oderuštvu; prepovedana trgovina z orožjem, strupi, ljudmi in mamili;
  6. pot; delovanje z voljo – samo voljni napor spremeni človeka; kjer uporabljaš voljo, je napor:
    1. izogibanja – slabim stvarem in navezanostim;
    2. razvoja okoliščin za dobra dejanja;
    3. preseganja in napredka;
    4. vzdrževanja in ohranjanja doseženega stanja;
  7. pozornost (samoopazovanje) na okolje, občutke, procese v sebi, lastno telo, čustva, misli, duhovne procese;
  8. združitev in koncentracija; popolna povezava z lastnim bitjem.


Konfucij (551-479 p.n.š.)

Učitelj, glasbenik, pravosodni minister ter kancler (predsednik vlade). Ni se ničesar bal, ni bil podkupljiv. Ustanovil je svojo šolo, ki je sprejemala moralno čiste učence, ki so imeli namen postati plemenit človek. Počelo vsega, resnica, zakon neba je TAO – veliki zakon stvarstva, reda, pravice, enakosti in sočutja. Cel kozmos je ena velika harmonija. TAO je očiten, a hkrati največja skrivnost. Nebo se odraža na zemlji in obratno. Pot neba je pot vase, v metafizično srce. Učenje je spoznavanje metafizičnih zakonov. Principi neba so božanski, duhovni in zavestni. Izbira je prepuščena svobodni volji vsakega posameznika. Skozi učenje svojo voljo prepuščaš volji neba. Potrebno je postati (božje) orodje.

Štiri načela:

  1. JI- pravičnost: občutek za pravično delovanje, ki je nujnost;
  2. SIN- iskrenost do sebe in do drugih; iskrenost daje zvestobo;
  3. ŠU – ne delaj drugim, kar ne bi rad, da drugi delajo tebi (pasivni, JIN princip);
  4. ČUNG – Delaj drugim, kar bi rad, da drugi delajo tebi (aktivni, YANG princip).

Umetnost streljanja z lokom: orožje in tarča simbolizirata notranje elemente. Puščica in tarča sta povezani, zato se puščica samo spusti. Če ne zadeneš, iščeš napako v sebi, ne zunaj sebe.

Odnosi so silno pomembni. V vsakem odnosu mora biti tisti, ki vodi in tisti, ki je voden (v družini, službi, državi itd.). Brez ljubezni ni nobenih odnosov. Brez spoštovanja ni pravičnih odnosov. Zakoni ne zadostujejo. V državi mora vladati zakon morale – svoboda govora in delovanja; edine ovire pri tem so človekovi notranji moralni zakoni. Nemoralna država nujno propade. Materialni napredek naroda je odvisen od moralnih in ne materialnih dejanj. V družbi ima vsak posameznik svojo vlogo, nalogo. Naloga vladarja, ki mora biti torej duhovni mojster, je spuščati zakon neba med ljudi na zemlji. Vladar mora skozi obrede, ki potrdijo njegov mandat.

Hierarhija vladanja je hierarhija odgovornosti. Vlada lahko samo tisti, ki je neodvisen – ki vlada nad sabo (nad svojo nižjo naravo). Mora se zavedati, kaj je človek kot bitje – kaj je namen in kaj cilj, mora poznati zakone neba. Če gre za pravico, se ne ozira na mišljenje množic. Množica so tisti, ki še niso stopili na duhovno pot. Tri vrline vladarja so modrost, pogum in sočutje. Če vladar nima teh lastnosti, je nevaren za državo. Merilo dobre vladavine je v veselju naroda – mir in harmonija, glasba, ki prinaša smisel. Ko vladar pridobi bogastvo, izgubi narod.

Vladar je glavni ton. Vsak človek je svoj lastni (drugačen) ton, vendar v sozvočju (harmoniji) z glavnim in ostalimi toni. Po glasbi se vidi duh naroda. V nevidnem svetu vladajo duhovi in bogovi, v vidnem pa glasba in morala.


Egipčansko učenje

Starodavna egipčanska kultura ima več kot 3000 letno kontinuiteto (od cca. 3300 p.n.š. naprej), z vmesnimi krizami. Ljudje niso bili vezani na lastnino. Cilj življenja ni bilo uživati tuzemno življenje, temveč se skozi delo in ustvarjanje duhovno dvigovati in preseči kolo reinkarnacije – z razsvetljenjem postaneš bog. Delo je darilo bogov in tudi v raju bogovi delajo in ustvarjajo. Vse je darilo boga, nič ni last človeka. Vodje – faraonova družina - so bili vzor in so tudi največ delali – božanski zgled družine. Faraon je nadziral celo državo in skrbel za vsakdanje naloge. Njegova žena je skrbela za duhovne obrede, ceremonije in je s pomočjo magije povezovala vidni in nevidni svet.

Bogovi so za Egipčane realnost in ne fikcija. V življenju na zemlji se moraš pripraviti na smrt in na duhovno življenje. Najlepši trenutek tega življenja je enak najslabšemu po smrti. Morala je nastala iz religije. Temelj države mora biti morala! Duh pravice in iskrenosti mora delovati ne glede na nagrado. Družina je temelj družbe, izvor ljudske sreče. Niti moški niti ženska ne prevladuje. Prijateljstvo povezuje družine. Prijatelj je enakovreden bratu in dopolnjuje družinsko srečo.

Napačno razumljena dejstva: Sužnjelastništva v Egiptu ni bilo (razen vojnih ujetnikov), piramide niso gradili sužnji, ampak religijski zanos. Za Egipčane so bili Grki barbari, ker so imeli sužnje – saj ljudi se ne more/ne sme imeti za sužnje. Mumificirali niso zato, da bi ohranili telo za posmrtno življenje. Mumija je namenjena temu, da se vse, kar je bilo v življenju vezano na telo, veže na mumijo in se duša osvobodi in nemoteno potuje po nebeškem svetu. Verjeli so v reinkarnacijo in cilj ni bil ponovno rojstvo, saj je telo ječa za dušo. Egipčani niso gradili palač za tuzemno razkošno življenje (kot so jih Grki in Rimljani), temveč templje, grobnice, piramide, namenjene religijskim obredom.

Nivoji človeka:

  1. KAT, ČAT – telo (opeka)
  2. ANK – srce, središče zavesti
  3. KA – človekov dvojnik, kamor pride zavest po fizični smrti telesa
  4. AB – ženski lik, razum – nižja zavest
  5. BA – božanski um (zavest), AB-BA je ločnica med ljudmi in bogovi
  6. ČEJBI – ptica s človeško glavo, intuitivni del človeka (intuitivno telo)
  7. ATMU (pri Indijcih Atman) , SAHU – duhovni vir človeka; božansko bistvo

Vsakega od 7 delov človeka deliš na sedem delov in dobiš 49 = 42+ 7 najvišjih vrlin, ki jih moraš v življenju obvladati – nisi kradel, ubijal, goljufal, lagal, delal krivice, povzročal trpljenja, bil vzrok joka, uporabljal zvijače, zavajal, razvratno živel, zanemarjal njive, prisluškoval, se jezil, osramotil partnerja, prešuštvoval, grešil, bil gluh za resnico, bil predrzen, se prepiral, sodil, preveč govoril, bil zloben, vode onečastil, boga preklinjal itd.

Egipčanska knjiga mrtvih (originalni naslov: »Izstop duše na dnevno svetlobo«):

Po smrti dušo čaka tehtanje srca (središča zavesti), ki ga v dvorani boginje Pravice in Resnice MA'AT izvrši bog z volčjo glavo ANUBIS: če je srce čisto (lahko kot pero, če se je oseba med življenjem žrtvovala in bogove nahranila z dobrimi dejanji), lahko nadaljuje pot v raj, sicer srce požre zver (Amamat- požiralec src) in duša se mora spet roditi v telesu na zemlji. Čisto dušo Horus pelje do svojega očeta OZIRISa, ki jo nagradi, glede na dejanja (darila in žrtve Ozirisu so dejansko dobra dela) – opravi se pregled življenja. Ko se tehta srce, moraš stopiti pred 12 sodnikov in vsakega prepoznati (poznati moraš vsa moralna pravila, npr. boginjo pravičnosti lahko prepozna samo tisti, ki je pravičen).

Osnovni simbolizem, povezan z bogom Ozirisom, opisuje proces, skozi katerega mora vsak človek:

OZIRIS – vrhovni bog, pozneje gospodar podzemlja (raja); predstavlja nesmrtni, božanski del človeka;

IZIDA (IZIS) – boginja, Ozirisova žena, predstavlja ženski princip, povezuje duh z materijo;

SET – Ozirisov brat (ponazorjen tudi kot nilski konj), ki Ozirisa z zvijačo ubije, razkosa in raztrosi dele telesa po celem Egiptu. Izida najde vse dele telesa razen penisa, zato ga ne more oživeti več v fizičnem svetu, kljub temu pa na čudežen način z njim zanosi in rodi sina Horusa, Oziris pa postane gospodar podzemlja;

HORUS – sin Izide in Ozirisa, ki premaga Seta; Horusa upodablja sokol; Horus je tudi zaščitnik zdravnikov; pogost simbol sokol s krogom nad glavo – združitev zemlje in nebes.

(NETI – Setijeva žena; HATOR – Horusova žena)

Boj med Ozirisom in Setom je boj med dobrim in zlim – Ozirisa in Seta nosi vsak v sebi. Brez Seta se ne da priti do Ozirisa. Oziris mora umreti, da bi se ponovno rodil – vse kar napreduje, mora umreti, da bi se ponovno rodilo. Razkosano telo simbolizira človekovo zavest, ki je razkosana. Treba je te kose zbrati (doseči združitev – razsvetljenje), preden se pride pred bogove, ki sodijo. Po smrti duša 70 dni tava, dokler ne pride pred bogove. 70 dni se je družina umrlega postila, opravljala obrede in priprave na pogreb z namenom pomagati umrlemu na tej poti. Telo se 70 dni pripravlja za pokop. Tik pred pokopom še obred odpiranja ust – zadnje ločevanje duše od telesa. Niso žalovali, bali so se le, da umrli ne bo uspel zbrati svoje zavesti in se bo moral ponovno roditi (reinkarnirati). Grobnice so poslikavali z namenom, da se umrli spomni, kaj je cilj, da se ozavesti! Po 70 dneh je bila velika gostija, veselje: duša je stopila na drugi breg, v raj.

Amon – duh sonca, Aton – materialna lupina sonca;

Ra – vezan na kozmično zavest (sonce), Oziris – vezan na individualno zavest;

ANK – krog nad črko T; črka T: pokončna črta je pot, vodoravna črta je horizont, krog nad horizontom je sonce/RA, kozmična zavest, ki jo je treba združiti z materijo

Skarabej (hrošč govnač) – enak simbol kot ANK (na hrbtu skarabeja T, pred seboj vali krog); iz iztrebkov (neznanja, zmede) se izoblikuje krog (sonce, modrost - kozmična zavest)


Sokrat (469-399 p.n.š.)

V Grčiji je sofizem, ki poudarja retoriko bolj kot vsebino, kar pomeni, da je zmaga pomembnejša od resnice, pripeljal v filozofiji do skepticizma in relativizma. Posledica tega vzdušja so prepuščanje fizičnim užitkom, razuzdanost in zakon množice. Sokrat je že mlad spoznal, da se iz take posiljene filozofije rodijo pankrti – sofizmi, in se je celo življenje boril za resnico. Zagovarjal je zmernost v vsem. Bil je neustrašen in nepodkupljiv. Sledil je notranjemu glasu (daimonu – božjemu otroku). Spodbujal je neprestano iskanje in spoznavanje sebe. Vsak mora sam poiskati resnico! Treba je preseči in nadzorovati nagone in delovati z umom (ne razumom!), ki je del duha. Izhodiščna točka je vedno »vem, da nič ne vem« - neznanje je treba najprej spoznati. Zrušil je stavbo površnega znanja in vodil ljudi, da so sami spoznavali. Človek je nesmrtna duša, ki se mora v telesu spomniti svojega znanja, ki ga lahko odkrije samo sam, nihče drug mu ne more dati tega znanja. Cilj je doseči blaženost – notranje stanje človeka, ki ni odvisno od zunanjih okoliščin. Hkrati pa deluješ in pomagaš skupnosti – velik človek ne more biti filozof, če ne skrbi za skupnost. Poudarjal je zmernost, pogum, modrost in pravičnost ter neprestano izobraževanje – do smrti, ko so ga obtožili ateizma, je ostal zvest svojemu notranjem glasu.

Politična in socialna etika po Sokratu: pomembne skupnosti po nivojih so družina, krog prijateljev, država in religija.


Platon (427-348 p.n.š.)

Do srečanja s Sokratom, ko je spoznal, da ne ve veliko, se je ukvarjal s slikarstvom in poezijo. Ker je spoznal, da je telo senca bitja, portret pa senca sence, je opustil slikarstvo. Ker je spoznal, da besede niso pomembne, ampak da je pomembno sporočilo, je opustil poezijo.

Filozofija po Platonu se deli na

  1. dialektiko,
  2. fiziko in
  3. etiko, ki se deli na učenje o
    1. najvišjem dobrem: Eno, Bog, Absolut, Vir vsega, namen življenja, cilj vsega, nujnost vsega: zahteva življenja je doseči najvišje dobro;
    2. državi: kako se najvišje dobro odraža v družbi; država mora usmeriti in formirati ljudi proti najvišjemu dobremu, proti pravici in resnici; dati mora vizijo in smisel življenja; »spoznaj sebe« velja za vsakega;
    3. vrlini: kako se najvišje dobro odraža v posamezniku.

Obstajata dva svetova: svet relativne resničnosti in polarnosti ter svet prave resničnosti, idej - nadčutna resničnost – duhovni praizvori. Tako kot večina grških filozofov tudi Platon zagovarja reinkarnacijo. Želja navezuje dušo na ta svet. Naloga duše je, da se spomni svoje prave narave – bolj s srcem kot z razumom, zato človek hrepeni po duhovnih višinah. Čeprav se ne boji smrti in celo teži k smrti, pa ne zagovarja samomora, saj je naloga duše, da se prečisti, sicer se po smrti takoj vrača nazaj v novo telo. Filozofija pomaga, da se duša osvobodi, da doseže modrost/spoznanje/vrlino. Z vrlino dobi vse, doseže svobodo. Cel namen filozofije je osvoboditev duše. Pri tem se materialno življenje ne zanika, vendar to ni cilj/namen življenja. Prava svoboda je na nivoju duha. Meje v materialnem svetu so nujne – brez mej se ne da učiti in napredovati. Potrebujemo zunanje meje – pravila, dokler ne ustvarimo notranje discipline.

Dušo (in telo) deli na tri dele/tri vrline (ki vse skupaj tvorijo pravičnost):

  1. poželenje (želodec in spolni organi)/zmernost – najprej je nujno postati zmeren;
  2. volja (telo od glave do popka)/pogum – potreben je pogum v vsakdanjem življenju, da spremenimo sebe in smo iskreni; brez poguma ne moremo narediti koraka naprej, se ne moremo soočiti s seboj;
  3. um (glava)/modrost – pomaga pri napredovanju in sčasoma se razvije vizija, smisel in namen.

Platon deli ljudi v (idealni) družbi/državi, ki ima svojo dušo, na štiri skupine (čim višje je na lestvici, tem večje so zahteve za posameznika):

    1. železni (kmetje, delavci, obrtniki): ne kontrolirajo svoje strasti in želje;
    2. bronasti (trgovci): potrebno je obvladovati poželenje in pridobiti vrlino zmernosti;
    3. srebrni (notranja in zunanja obramba: vojaki in policija): skromni, zmerni in pogumni; tu sodeluje voljni del državne duše – pogum;
    4. zlati (modreci in politiki): duhovno najbolj napredni ljudje; modrec je dolžan sodelovati v politiki; življenje v skupnosti plemeniti in ne omejuje; uprava države mora biti zmerna, pogumna in modra; tu sodeluje umni del državne duše.

Ljudi je treba vzgajati z glasbo (umetnostjo) in telovadbo. Dobra duša ustvarja zdravo in dobro telo in ne obratno. Država, ki potrebuje veliko zdravnikov in pravnikov, ni srečna. Sramota je iskati zdravnika zaradi bolezni, ki je posledica hedonističnega (uživaškega) življenja. Revščina in bogastvo ne sodita v družbo.

Oblike države:

Platon uči, da je človeška zgodovina precej starejša . Govori o časih, ko je bil Egipt atlantidska kolonija, ter o velikem potopu (pred pribl. 12.000 leti) in o propadu velike civilizacije. Reinkarnacija se je pri Platonu in pri stoikih (naslednji razdelek) omenjala bolj v internem učenju in manj v javnem učenju.


Stoiki (1.-3.stoletje)

V tem obdobju je bilo okoli petdeset stoikov. Ustanovitelj: Zenon. Najbolj vidni: Seneka (4 pr.n.št. – 56 n.št.), Epiktet in Mark Avrelij (121-180). Stoični nauk se deli na

Vse izhaja iz najbolj subtilnega elementa ognja (duha) in se preko zraka in vode spušča na zemljo – se manifestira v konkretno in se vrača nazaj v ogenj. Narava je organizirana materija, le ta pa ne more obstajati brez vzroka, ki je božanstvo, Bog, Duh, Božanska inteligenca, Zeus, Um. Svetu vlada absolutna nujnost, velja neuničljiv vzročni red, znotraj tega pa je svobodna volja. Človeška duša je del svetovne, nesmrtne duše. Ljudje so umna in ne samo razumna bitja. Človek je v svojem bistvu duhovno bitje. Vsak človek mora iskati in razvijati vrlino. Od narave dobiš samo seme vrline.

Namen življenja je uskladiti se z umom (z naravo in z vrlino), kar pripelje do blaženosti. Vrlina je najboljše stanje bitja, ki odraža nesmrtnost duha, je največje bogastvo, ki ga imamo, je pogum, disciplina, notranji red, zmernost, modrost, pravičnost. Brez vrline sem revež, z vrlino sem kralj. Razum je človeška lastnost, um pa božanska. Vsaka vrlina ima absolutno vrednost, relativni pa so fizično življenje, materialno bogastvo in zdravje. Relativno je merljivo, absolutno pa je nad tem in zatorej nemerljivo.

Ljudje so bedaki (tisti, ki ne iščejo), iskalci in modreci (razsvetljeni, izpolnjeni, so našli). Modrec vedno dobi toliko, da preživi, in se mu ni treba boriti za materialno. Modrec je osvobojen zunanjih vezi. Ljubezen ni isto kot vezi, ki navezujejo.

Seneka: Filozofija uči človeka živeti in delati in je zdravilo duše, je nujnost za vsakega, je učenje in delovanje. Vsak v sebi nosi genija, notranji glas, božanski glas, ki se odraža skozi vest. Je živa moč, nepodkupljiv sodnik, zato smo odgovorni za vsako svojo misel, dejanje, besedo. Najvišja vrlina je ljubezen do sočloveka. Vse stvari pripadajo vsem, dane so nam začasno, da za njih skrbimo. Tudi človek pripada vsem ljudem.

Epiktet: Namen življenja je svoboda (- duševna, Epiktet je bil rojen kot suženj, vendar suženj je bilo samo njegovo telo). Treba je razlikovati stvari, ki so v naši moči (so trajne):

- mišljenje, dejanja, izogibanja, hrepenenje, odločitve;

in ki niso v naši moči (so začasne):

- telo, družina, posest, ugled, zunanji položaj.

Obnašaj se kot igralec v drami. Vedno govori in delaj tako, kot da te vsi vidijo in slišijo. Vse stvari je treba plačati, zato pazi, da plačuješ z začasnimi in ne s trajnimi stvarmi.

Mark Avrelij: Mark Avrelij je tudi sledil notranjemu glasu (geniju – božjemu glasu). Bil je cesar in je (vseeno) vedno govoril resnico. Poudarjal je nestalnost vsega. Smrt vedno visi nad teboj, zato se zavedaj tega – dušica si, ki mrliča nosi. S kozmične perspektive je vse na svetu zanemarljivo majhno, kratko, nepomembno. Najboljše sredstvo za doseči svobodo je delo (spal je samo 4 ure na dan). Za doseganje blaženstva so edine ovire v tebi. Cesar mora skrbeti za ljudi in jih pripravljati za filozofijo. Največja korist je v tem, da koristiš (drugim), zato se nikar ne naveličaj iskati koristi.


Plotin (pribl. 205-270), neoplatonizem

Neoplatonizem povezuje vsa učenja, uporablja eklektični pristop: od vsakega učenja pobere najboljše in išče rdečo nit v vseh učenjih. Plotin je eden od utemeljiteljev neoplatonizma. Bil je izredno intuitiven, čuten in jasnoviden. Plotin ni samo razumel stvari, on jih je videl. Okoli njega so se cel čas dogajali čudeži (zato mu moderna filozofija ne zaupa), čeprav sam tega ni želel. 11 let se je učil pri Amonijusu Sakasu, ki je pravzaprav duhovni oče neoplatonizma. Plotin je v Rimu odprl svojo šolo in si z iskrenostjo in resnicoljubnostjo pridobil velik ugled. Bil je strogi vegetarijanec, pogosto se je postil, na zunanji izgled ni dal nič.

Eno je nezamislivo, o tem se ne da govoriti (lahko samo negiramo, povemo, kaj Eno ni), objame vse, je vir vsega, konkretnega in abstraktnega. Iz Enega vse izhaja (kot žarki iz sonca, vonj iz cveta, toplota iz ognja) in se vanj vrača. Je nad pojmom materije in duha, in tudi naj pojmom boga, če boga smatramo za bitje. Znotraj Enega je vse urejeno. Eno se manifestira in konkretizira v materialnem svetu. Zakaj? To je večna uganka, ki je z razumom ne moremo dojeti. Narava povezuje Eno in duh z materijo. Duh je najbolj subtilna manifestacija Enega.

Vsak človek izhaja iz Enega in ima vse značilnosti Enega (je nesmrten). Treba je moliti k Enemu, ne zato, da bi kaj dobili, ampak da se z molitvijo dvignemo in združimo z Enim. Nesmrtna duša se mora oddaljiti od Enega, materija pritegne dušo, duša gre v obstoj. Fizično zato ni naš pravi dom, telo je samo lupina. Skozi mnogo življenj duša spoznava Eno, na razpolago je večnost. Duša ima težnjo (prava sila, ki združuje, je ljubezen), da se vrne k Enemu, da se osvobodi materije, vendar ne more prej, preden ne spozna celega obstoja. Zato imamo dva dela: nesmrtna božanska duša in umrljiva psiha (osebnost).

Obstajajo različni nevidni svetovi na različnih nivojih subtilnosti. Človek je samo ena stopnica v razvoju duše. Zvezde so bogovi, bitja, ki so evolutivno daleč pred človekom. Živali imajo tudi individualno dušo. Kot človek lahko dosežem samo človeško blaženstvo, ki pa ni končno blaženstvo.

Duša lahko med življenjem zapusti telo in se vanj vrne (astralno potovanje), npr. med sanjami. Padla duša se lahko dvigne – ne obstaja večno prekletstvo. Vsaka duša ima v telesu svojo nalogo – zbuditi jedro v sebi. Notranji ogenj se mora razgoreti in vse spremeniti, transformirati skozi ta ogenj. Nič, kar obstaja, ni brez trpljenja, dokler ni v absolutnem blaženem stanju. Brez trpljenja se zavesti ne da pridobiti.

Mistika = združitev z Enim = edini cilj življenja, osvoboditi se verig materije.

Filozofija ne opisuje samo stanje sveta, ampak mora človeka usmeriti k duhovnemu bistvu. Omogoči nam, da spoznamo ta svet, da bi ga skozi spoznanje transcendirali. Noben učitelj, filozof ti ne more prenesti Eno, sam se moraš dvigniti k njemu. Filozofija je pot k Enemu, ki se začne s prečiščevanjem nižje narave. Ne obstaja dobro in zlo, obstaja samo bližje in dalje od Enega. Edino zlo je šibkost duše – ko se duša prepusti, da jo pritegne materija. Zlo je navezanost.

Nič se ne dogaja slučajno, vse ima svoj namen. Slučajno izhaja samo iz človekove svobodne volje. Vse se dogaja po strogem zakonu. Svoboda je na nivoju nesmrtne duše, ne na nivoju telesa - tu je ne more biti in smo vedno v pogojenih situacijah. Sreča je odvisna od bližine Enemu (in oddaljenosti od materije). Tisti, ki so najbližje materiji (materija vedno znova daje nove oblike zadovoljstva – iluzije), so najbolj nesrečni. Filozofija mora usmerjati ljudi od zemeljskega uživanja k nebeški blaženosti.

Duša iz čistega stanja idej pada v telo, v materijo (to ni zlo, saj se brez materije ne bi mogli dvigniti in spoznati sebe). Po svetu tava kot Odisej, da bi se vrnila v Itako – mesto blaženosti.

Vsaka ideja ima tri faze:

      1. faza ideje - brez oblike, brez forme, samo bistvo;
      2. faza theosa – načrt se naredi s pomočjo inteligence;
      3. faza kozmosa – realizacija, prehod v kreacijo, obstoj.

Trpljenje je lastnost obstoja.

 


Herme
tična učenja: joga, alkemija in astrologija

Joga

Življenje sestavljajo:

  1. Karman: vzrok, ki sili v eksistenco,
  2. Maya: iluzija,
  3. Nirvana: realnost, resnica, ki je nad iluzijo, ter
  1. Joga: pot, katere cilj je doseči resnico.

 

Skozi jogo človek

 

Joga zahteva nujno inicijatsko strukturo. Učitelj, guru pripelje učenca do ponovnega rojstva. Vedno obstaja relacija guru-učenec. Pot joge je nevarna pot. Sam iskalec brez učitelja zelo počasi napreduje. Učitelj učencu pomaga, da hitreje napreduje, ne samo z besedami ampak tudi na subtilnih ravneh (s svojo navzočnostjo).

Svet sestavljata duh (purusha) in materija (prakrti). Atman v človeku je nesmrtna človeška duša, ki je del purushe. O Atmanu ne moremo govoriti, lahko samo negiramo (povemo, kaj Atman ni). Prakrti je večna, vendar večno se spreminjajoča. Trpljenje je kozmična nujnost. Joga zahteva, da se odkrije vzrok bolečine, ki je neznanje. Neznanje povzroči, da zamenjamo minljivo za čisto.

Kazen ne obstaja, bogovi ne kaznujejo. Trpljenje ni definitivno in se ne smemo prepuščati brezupu. Trpljenje je treba preseči z razvojem.

Osem členov joge:

  1. YAMA: osnovni moralni kodeks, nujni osnovni pogoj, ki obsega fazo prečiščevanja:
    1. Ahisma: ne ubij, ne povzročaj trpljenja živim bitjem,
    2. Satya: ne laži, uskladi misli z besedami in dejanji,
    3. Asteya: ne kradi, ne poželi si ničesar, česar ne bi zaslužil,
    4. Brahmacharya: postopno je treba doseči seksualno abstinenco (to so močne energije, vezane na psiho; nepravilno prekinjanje lahko pripelje do hudih psihičnih poškodb; vedno te mora voditi učitelj)
    5. Aparigramma: ne bodi skop (niti materialno niti čustveno), ne naveži se na stvari.
  2. NIYAMA:
    1. Šauča: fizična, energetska, čustvena in mentalna čistoča;
    2. Samtosa: biti skromen in zadovoljen s potešitvijo osnovnih potreb in biti zadovoljen s seboj;
    3. Tapas: jogijski asketizem; kontrola ekstremov – vročina, mraz, lakota…
  3. ASANE: položaji telesa (jogijska gimnastika): namenjene usmerjanju energije; 32 osnovnih asan; vsak jogi (guru) ima svoje posebnosti.
  4. PRANAYAMA: tehnike dihanja;
  5. PRATYAHARA: potegniti čutila vase, ločiti se od zunanjega sveta, usmeriti se navznoter; veliko različnih tehnik: telo, čustva in misli – celotno osebnost (nižjo naravo) je treba umiriti;
  6. DHARANA: koncentracija, držati zavest skupaj (npr. koncentracija na vrh nosa ali na točko med obrvmi ali na svečo, gorečo palčko, sveti predmet itd.);
  7. DHYANA: vstopanje v predmet, združitev s predmetom in kasneje združitev Atmana in purushe.
  8. SAMADHI: končna združitev – ne gre za izgubo identitete ali za razpršitev zavesti, ampak za jasno in popolno zavest – jogi postane lastnik samega sebe.

Zadnje tri točke po dosegu SAMADHIJA do konca življenja niso stalne, prava nirvana se doseže šele, ko se osvobodiš telesa.

Jogi se mora soočiti z vsemi deli sebe, z vso psiho, zavestjo in podzavestjo. Obstaja individualna in kolektivna karma, ki je dejansko sestavljena iz potencialov – vsak dogodek, vse kar storimo, je kot majhna entiteta, vasana, ki sestavlja karmo in ki je vzrok naslednjih dogodkov in dejanj. Pri običajnem človeku se to dogaja nekontrolirano. Z rezanjem navezanosti, odvisnosti se vasane »zažigajo«, stvari iz preteklosti se ozaveščajo – spomin se presega. Prenos neosebnih vasan v novo življenje je neosebno – je kolektivno. Jogi se s čiščenjem oddalji od karmičnega kroga in pridobiva psihične moči (SIDHI-je): spozna svoja prejšnja življenja, ima dostop do mentalnih stanj drugih ljudi, vidi auro itd. – vendar to ni cilj! Mnogi jogiji se ustavijo na tem nivoju in se navežejo na te moči. Vendar so tudi te moči iluzije in je treba iti preko njih. Če se sidhiji začnejo uporabljati za egoistične namene, trajajo samo določen čas… Uporabljanje psihičnih moči pri jogi je zato zelo nevarno.

SIDHAS – mojster SIDHIjev, čarodej;

SIDHARTA – tisti, ki presega ta nivo.

 

Alkemija

Celovit sistem duhovne preobrazbe, ki ima za cilj transformirati svinčenega človeka v zlatega – nevedneža v modreca. Iz nepopolnega je treba narediti popolno. Gre za kraljevo pot. Kralj je gospodar samega sebe. Začetnik alkemije je Hermes Trismegistos (še iz Egipta), ki je bil trikratni mag in trikratni kralj: na duhovnem, duševnem in materialnem nivoju.

Kozmos je živo bitje, tako kot človek. Človek je mikro kozmos in je podoben makro kozmosu. Pramaterija je čisto deviško stanje materije v začetni najčistejši obliki, ko celotna snov še ni imela oblike (simbola za pramaterijo sta voda in ocean). Vse je narejeno iz pramaterije. Ko se manifestira skozi vseh sedem dimenzij (kot jih ponazarja drevo življenja), postane materija z obliko. Narava je pramaterija, prežeta z duhom. Brez duha ni oblike. Sam duh brez materije in sama materija brez duha nista nič – ni življenja. Narava je aktivna živa materija. Samo skozi naravo se lahko razvije zavest.

Narava je vidna (duhovna, večna, kralj) in nevidna (materialno, minljivo, kraljica). Na začetku sta duh in materija v potencialnem stanju. Šele z združitvijo pride do popolne oblike. Da lahko pride do združitve, mora biti persona (nižja narava, osebnost) čista: vsi štirje elementi osebnosti morajo biti urejeni in harmonizirani – temu pravimo malo dejanje (v Grčiji pravijo mali misterij, malo dejanje obsega črno in belo fazo). Veliko dejanje (veliki misterij, rdeča faza) pa pomeni povezati osebnost z individuom, in to je prava mistika.

Alkemijska pot je sestavljena iz treh faz (cel kozmos in vsak učenec gre skozi te tri faze):

    1. črna: najtežja, vse se zdi brezupno, depresivno, polno dvomov, težko, čustva izgubljenosti, melanholije, utrujenosti, strah, občutek zapuščenosti; faza kaosa, destrukcije, razstavljanje, rušenje starega stanja (starega pogleda na svet); seme mora zgniti, da lahko iz njega požene kal, ki pa je v temi, dokler se ne prebije do površja; nujno stanje, ki je simbolizirano s prehodom skozi pekel, temo; smrt starega človeka, razstavi se na najbolj drobne dele (zato, da se pozneje lahko spet sestavi); simboli: okostnjak, škorpijon, pekel, krokar, črno sonce, kovina - svinec; v tej fazi vlada Saturn (ki je pogosto povezan z bogom Setom – ponor do najtemnejših delov človeka); v tej fazi mora priti do odločitve!
    2. bela: faza prečiščenja, čistoče in lepote, zaljubljenosti; stvari se razjasnijo, uredijo, razsvetlijo; kal se prebije na površje, vendar je šibka in potrebuje zaščito neba; to je faza pred zarjo, preden vzide sonce; učenec se pripravi, da postane učitelj; bela faza je nevarna, ker te lahko premamijo in zaslepijo lepote narave;
    3. rdeča: dokončna združitev minljivosti z duhom – duh se do popolnosti izrazi v materiji, združitev kralja in kraljice, ki rodi novo stanje v človeku; namen je (tako kot pri rastlini) odrasti, postati močnejši in dati plodove; simboli: združitev kralja in kraljice, na prestolu kraljica jaha leva, pelikan (feliks), hemafrodit (Hermes + Afrodita, ima moške in ženske lastnosti) drži zmaja na verigi; faza združitve duha in materije – duh ni več samo v potencialu; svinčen človek je postal zlat; rdeča faza je veliko dejanje, veliki misterij, učenec je postal učitelj; mora dati plodove – žrtvovati sebe, da nahrani druge; mora postati Prometej – pelikan s Prometejevo krvjo hrani mlade pelikane.

 

Astrologija

Celovit sistem, temelječ na simbolih (včasih ni bila ločena od filozofije in religije, danes pa je in je izgubila svojo čast). Vsa narava je živa in neprestano utripa (vdih/izdih), niha. Obstaja logika/načrt/sistem, po katerem se stvari dogajajo. Ne gre za točno determiniranost/določenost. Ne zadostuje računalniški pogled. Astrologija nam nariše polje bitke, ne pa tudi, kakšen bo izid bitke. Astrologija ne tolmači usode, ampak pripravlja človeka, da prepozna energijske in čustvene cikluse.

Trije deli astrologije:

  1. Astronomija: gibanje in položaj nebesnih teles (fizikalni odnosi);
  2. Filozofija astrologije (naravna astrologija): raziskuje zakonitosti univerzuma kot živega bitja, ki ima duhovno, psihično in fizično dimenzijo (nevidno in vidno); fizične sile so skoraj zanemarljivo) majhne, pomembnejši je vpliv med živimi bitji, saj so planeti in zvezde živa bitja, in ne vpliv med mrtvimi telesi;
  3. Horoskopija: tolmačenje horoskopa; astrološka praksa; raziskuje vrstni red dogodkov, kako je položaj planetov povezan z življenjem človeka.

Astrološka znanja izhajajo iz visokih filozofskih in religijskih centrov. Obstajajo različni sistemi astrologije, vendar so osnovni principi isti.

Zodiak:

Trije elementi višje narave: volja (kardinalni - moč, zakon), ljubezen (fiksni - vse kar daje, ščiti in ohranja življenje, življenjska energija) in inteligenca (fleksibilni – daje obliko, formo).

Štirje elementi nižje narave: zemlja, voda, zrak, ogenj.

Dvanajst znakov: vsak element višje narave se odraža v vsakem elementu nižje narave (12 = 3X4). Vsak znak je lahko aktiven (moški, yang) ali pasiven (ženski, jin).


Mit in zgodovina

Mite so ustvarjali veliki učitelji ali duhovni centri z namenom sporočati arhetipsko sliko, kaj je namen, kje so vzroki in kje cilji življenja. Miti niso zgodbe primitivnih ljudi, ki bi nastajali slučajno npr. zaradi strahu pred naravnimi pojavi. Bistvo mita je njegova vsebina in sporočilo. Mit ne govori o zgodovinskih dejstvih, čeprav je osnova mita pogosto dogajanje okoli zgodovinske osebe ali obdobja. Jezus, Zaratustra, Mohamed, Dionizij, Orfej itd. so zgodovinske osebe, ki so postali arhetipski miti.

Če želim nekomu nekaj podariti, lahko podarim samo sebe, svojo ljubezen, preko nekih besed, dejanj ali predmetov. Oblika je potrebna, da prenese darilo, vendar sama oblika ni bistvena, čeprav je tudi pomembna. Oblika brez vsebine, t.j. brez ljubezni, ne pomeni nič. Enako velja za mit, ki ima neko obliko zgodbe, vendar je bistveno sporočilo/arhetip, t.j. vsebina mita. Mit se obrača na dušo in ne na razum. Zato ni važno, če so se dogodki zgodili natanko tako, važno je sporočilo. Ko nek dogodek izrazi duhovno ali plemenito idejo, lahko postane mit, ki je vir navdiha, ideal, kodeks obnašanja.

Ljudje potrebujemo mite. Mit ima etično, individuacijsko, magijsko in terapevtsko vlogo. Sporočila prenaša z jezikom simbolov in ne z logiko, zato so miti pogosto nelogični in iracionalni.

Vsa mitologija govori o nevidnih bitjih, kot so deve, vile, škratje, angeli itd. Seveda to ne pomeni, da so bili veliki učitelji naivni ali neumni. Če nisi odprt za (osebne) raziskave, teh dimenzij ne moreš spoznati.

Mit poudarja odgovornost, individualno rast, spoznavanje in doseganje sebe. Pogosto sanjamo simbole/mite. Terapevt (šaman) pripoveduje pacientu mit (o prvotnih, zlatih časih, ko je bilo vse skladno in harmonično). Vibracija mita zavibrira njegovo struno harmonije in skladnosti in s tem spodbudi samoozdravitev. Mit govori o svetih predmetih. Npr. sveti kelih/gral, iz katerega pitje prinese nesmrtnost – samo najbolj plemenite osebe lahko najdejo ta gral.

Vrste mitov (mitologija vsake civilizacije vsebuje vse te elemente):

Ko razpade civilizacija, razpade tudi mitologija, ostanejo samo posamezne zgodbe, brez življenja. Zato imamo danes ostanke ostankov različnih mitoloških sistemov.

Danes je zgodovina prevzela vlogo mitov. Vendar zgodovina govori samo o dejstvih, ne pa o ozadjih, vzrokih, ki so gonilna sila dogodkov. Če samo zapisujemo dogodke, ni od take zgodovine nobene koristi. Zato so miti pomembnejši od zgodovine. Boljši zgodovinarji čutijo dušo dogodkov, začutijo čas takratnih dogodkov. Miti so darma: govorijo, kaj bi moral človek biti, kaj je njegova naloga. Zgodovina pa je karma: kako se je človek udejanil, kakšna so dejstva.

Učitelj zgodovine bi moral biti filozof in psiholog. Poznati mora namen in cilj, mora biti široka in formirana oseba. Z razumom in intuicijo mora odkrivati zakonitosti zgodovine. Mora biti širok, ne omejen na eno državo ali narod. Dajati mora poudarek, težo nekaterim ključnim dogodkom, ne pa govoriti o vseh dogodkih. Danes znanost ne pove nič o smislu in namenu življenja. Ali obstaja logika zgodovine, smiselnost, ki ni zgolj seštevek slučajnosti? Zgodovinar se mora dvigniti nad en in drugi sovražni narod, da lahko vidi smisel/namen. Danes zgodovino piše zmagovalec in se zgodovina uporablja kot sredstvo manipulacije.


Časovni ciklusi

Če opazujemo zgodovino človeštva, lahko vidimo zakon karme – na individualni in kolektivni ravni. Vse forme, civilizacijske, narodne, religijske, državne, socialne in kulturne propadajo. Narodi in civilizacije so živi: se rodijo, živijo in umrejo. Nič ne traja večno. Traja samo toliko časa, dokler ima notranji vzgib, notranjo gonilno silo.

Gibanje zgodovine je kombinacija linearnega in krožnega gibanja, ki da spiralasto krivuljo – stvari se ponavljajo, vendar so ob vsakem ciklu nekoliko drugačne. Ciklusi so individualni in kolektivni ter fizikalni, energetski, psihični in duhovni.

Do naravnih katastrof (potop, potres, epidemija) pride vedno, ko je človeštvo v slepi ulici – ko ni več moralnih vrednot, ko popolnoma prevlada materializem, amoralnost in fanatizem. Katastrofa pomeni čiščenje, ki sproži novo fazo, nov ciklus, nov impulz – staro se zavrže, odmre.

Raziskovanje zgodovine je potrebno, da se pripravimo na prihodnost. Če odnosi med narodi temeljijo samo na ekonomiji in ne na prijateljstvu, medsebojni podpori, pomoči in spoštovanju, potem se konfrontacije in spori nujno ponavljajo. Odnose je nujno potrebno oplemenititi z vrlinami. Vse kar navidezno izgleda silno trdno, pa ni oplemeniteno z vrlinami, se lahko zelo hitro,v nekaj letih popolnoma sesuje. Zgodovina je polna takih hitrih in nepričakovanih obratov.

Ciceron: Usoda (fatum = usoda + namen) je enaka za vso človeštvo, ki je višja kot samo preživljanje. Enotni namen presega individualne interese. Najvišji interes je zgraditi dobre odnose. A ljudje niso lutke bogov – obstaja individualna svoboda. Zgodovina je realizacija kozmične usode. To je umna in eksperimentalna pot, ki ima za namen, da bi človek našel in potrdil sebe.

Indijci govorijo o velikih ciklusih – yugah. Zgodovino opazujejo po podobnosti dogodkov. Ljudje so bili vedno prisotni, saj so neumrljivi. Yuge so deli večjih ciklusov - velika yuga je en dan boga Brame (današnja fizika temu pravi veliki pok). Dnevi in noči so prehodi iz potencialnega stanja v manifestacijo in obratno.

1 človeško leto = 1 božanski dan

360 let = 1 božansko leto

4.320.000 let = 12.000 božanskih let = 1 dan Brame = velika juga (MAHAYUGA)

MAHA YUGA je sestavljena iz štirih yug:

      1. KRITA (1.728.000 let) – idealno stanje, vsi ljudje pravični, zlato obdobje;
      2. TRETA (1.296.000 let) – del vrline se izgubi;
      3. DVAPARA (864.000 let) – vrlina niha med temo in svetlobo;
      4. KALY (432.000 let) – doba teme, prevladuje materializem, amoralnost, fanatizem;

Trenutno je človeško nekaj več kot 5000 let v KALY YUGI…


Filozofske šole

S sabo po smrti odnesemo samo tisto, kar smo spremenili v sebi, vse ostalo odmre. Isto velja s človeštvom. Ostanejo samo plemenita dejanja, ki jim čas ne more nič. Gonilno moč človeštvu dajejo veliki učitelji in filozofske šole. Pojavljajo se vedno, še posebej v kriznih obdobjih, da se spodbuja ljudi k iskanju ter jim daje smisel in notranji ideal. Vsi veliki učitelji govorijo eno in isto, le z drugimi besedami. Razlike so v zunanjem, obliki, bistvo pa je isto.

Pravijo, da je človeštvo mlado, ni sposobno samo odločati in se zato uči na napakah (vojne itd.). Učitelji nimajo namena spodbujati ljudi, da bi postali muslimani, budisti, kristjani, platonisti itd., ampak da postanejo ljudje. Ne da ponavljajo za drugimi – nihče ne more uspeti kot posnemovalec. Vsak se mora soočiti sam s seboj in sebe spoznati. Vsak ima pri tem sam odločilno vlogo. Vsak je pomemben, enkraten, drugačen od ostalih (po zunanjem in po notranjem). Ni usoda tista, ki je krivična, češ da je bolj skopa do enih in bolj radodarna do drugih. Pravzaprav ni nič hudo, kar se nam dogaja. Vse je namenjeno učenju. Ne gre za to, da čakamo na odrešitelja – od zunaj ga ne bomo dobili. Vsak človek se mora sam ozavestiti in razviti, nihče od zunaj tega ne bo napravil namesto njega.

Ne gre samo za vero, ki nam pomaga živeti ob vseh strahovih. Gre za notranji vzgib, ki nam da smisel. Velika učenja zahtevajo, da prevrednotimo svoja življenja, ki so enkratna, čeprav ne edina priložnost. Filozofija nam mora dati ključ za razumevanje narave in smisla življenja. Pomaga nam, da odpravimo svoje verige, nas odžeja, prinese nam notranji mir, da se bolj zavedamo. Ko začutiš odgovornost in dolžnost do drugih bitij, začneš postajati človek.Veliki učitelji samo spodbujajo, vendar ne morejo storiti ničesar namesto nas. Zato je filozofija nujnost – vedno in prav zdaj, za vsakega človeka, da lahko začne odkrivati stvari z razumom in s srcem. Idej se ne sme vsiljevati, le dostopne jih je treba napraviti. Vsekakor pa je najboljša vzgoja, ki temelji na zgledu.


Giordano Bruno (1548-1600)
(predavanje izven ciklusa)

Ni nikoli zavračal religije, ni nikoli izvedel nobenega (znanstvenega) poskusa. Znanost se ukvarja s fizičnimi sencami. Narava, ki jo čutimo, je samo senca. Eter je drugo (višje) stanje atoma. Ljubezen drži stvari skupaj – »Gravitacija je glas univerzalne božanske ljubezni.« Ni odkril nič novega, samo obnovil je stara učenja, da vrne religiji njeno pravo poslanstvo. Hudič ne obstaja, smrt ni mogoča, samo sprememba.

Giordano Bruno poudarja uporabo razuma in intuicije. Brez intuicije se ne pride do spoznanja. Močna volja, ki presoja z razumom, skozi zakon pelje k resnici. Razum omogoča inteligentno prilagajanje situaciji, da bi lahko volja delovala. Višja narava se odraža skozi človeka: volja, da obstaja; inteligenca skozi obliko; ljubezen skozi harmonijo in življenje (vse kar obstaja, mora biti usklajeno). Človek je nesmrtno bitje. Čim višje so razvita bitja, tem bolj so sferična: planeti in zvezde so visoko razvita bitja.

 

Povzel: Igor Kononenko

e-mail:igor.kononenko AT fri.uni-lj.si
http://ai.fri.uni-lj.si/xaigor/xaigor.html