Tara Brach: RADIKALNO SOČUTJE, Založba Chiara 2025 (citati iz knjige, izbrala Irena Roglič)

Ljubezen do sebe je pot do ozdravitve.

Tara Brach je po študiju psihologije in politologije deset let živela v ašramu. Doktorirala je iz klinične psihologije – meditacija kot terapevtska metoda pri zdravljenju odvisnosti. Opravila je petletni program usposabljanja za budistične učitelje, pri svojem delu združuje psihoterapijo z meditacijo, pri usposabljanju psihoterapevtov za klinično delo vključuje strategije čuječnosti.

V knjigi avtorica predstavi prakso RAIN (PREPOZNATI – Recognize, DOPUSTITI – Allow, RAZISKATI – Investigate, in NEGOVATI (Nurture). Izvajanje teh korakov je po njenem mnenju pot iz stanja čustvene bolečine k ozdravitvi in svobodi. Ti koraki so lahko rešilna bilka v trenutkih, ko smo v stresu, prestrašeni, reaktivni in zmedeni.

Ko smo v transu, ko živimo na avtopilotu, pomaga, da se ustavimo, odvrnemo od hrupnih misli in se zavemo svoje izkušnje v tistem trenutku. To budno zavedanje danega trenutka imenujemo lahko navzočnost, zavedanje, duh idr.

Navzočnost ima tri glavne značilnosti: budnost, odprtost in nežnost ali ljubezen.

Vsi smo se dotaknili navzočnosti. V njej počivamo v trenutkih pred spanjem, ko se umirimo in sprostimo ob poslušanju dežja na strehi. Navzočnost je ozadje, ko začudeni zremo v nebo, polno zvezd. V navzočnost se hvaležno odpremo, ko je nekdo nepričakovano prijazen. Morda ne bomo nikoli pozabili navzočnosti, ki smo jo čutili, ko smo bili priča rojstvu ali smrti. Preteklost in prihodnost se umakneta, misli utihnejo in zavemo se, da smo prav tukaj, prav zdaj.

Nasprotno pa nas trans zapre v virtualno resničnost misli in čustveno nabitih zgodb. Poskušamo rešiti težave, zadovoljiti želje, se znebiti nelagodja, ali pa se usmerjamo v prihodnost, ko bo morda bolje. Na milost in nemilost smo prepuščeni nezavednim prepričanjem, čustvom in spominom, ki poganjajo naše odločitve in odzive na življenje. Naše nezavedne želje in strahovi oblikujejo naš najgloblji občutek o tem, kdo smo. Ko smo v transu, se običajno počutimo ločene od drugih ali osamljene, ogrožene ali nepopolne.

Najgloblje preobrazbe v naših življenjih so zelo preproste: na to, kar se dogaja v nas, se učimo zavestno in premišljeno odzvati, ne nagonsko in impulzivno reagirati.

Naša navada, da rečemo NE izkušnjam, da se jim upiramo in se jim izogibamo, ustvarja največ trpljenja. Prizadevanja, da bi se zaščitili, dejansko povečujejo čustveno bolečino.

Dve ključni vprašanji čuječnosti: Kaj se dogaja v meni?

Sem lahko s tem; lahko temu pustim, da je?

Izrekanje DA (dopuščanje) nas razširi tako, da lahko telesno in čustveno bolečino vključimo, namesto da se proti njej borimo.

Vsako čustvo ima svoj lok: pojavi se, doseže vrh in mine. Razen če ga nenehno podžigamo z mislimi!

Praksa RAIN:
R: Prepoznajte, kaj se dogaja (kaj se prav zdaj dogaja v meni)

A: Dopustite življenju, da je takšno, kot je (je, kar je – ne da bi želeli karkoli obsojati, odrivati, nadzorovati)

I: Raziskujte z nežno, radovedno pozornostjo (čeprav lahko miselno raziskovanje izboljša razumevanje, je vstop v zdravljenje in svobodo odpiranje telesni izkušnji).

N: Negujte z ljubečo pozornostjo (odkrijte, kaj vam najbolj daje občutek negovanosti, kaj vašemu najranljivejšemu delu najbolj pomaga, da se počuti ljubljenega, videnega ali varnega).

Po dežju (kakšen je v tem trenutku občutek moje biti, tega, kdo sem).

Naša negativna prepričanja o sebi postanejo očala, skozi katera zaznavamo in doživljamo druge. Ne vidimo, kdo so v resnici,

Ko se umaknemo od strahu in drugih bolečih čustev, se odmaknemo tudi od polne navzočnosti in vitalnosti. Odvrnemo se od svoje inteligentnosti, ustvarjalnosti in sposobnosti ljubiti. Včasih se naša nepripravljenost na doživljanje čustev pokaže kot depresija. Včasih prevzame obliko kronične tesnobe ali razdraženosti, lahko se kaže kot osamljenost, nemir, dolgočasje ali občutek, da delujemo na avtopilotu. In pogosto se izraža v obliki zasvojenosti.

Soočil se je s pošastjo – in ni bila resnična!

Odpuščanje pomeni opustiti zaščitni oklep obsojanja in sovraštva, ki obdaja naše srce. Odpuščanje je proces, ki se s časom razvija. Pogosto postane mogoče šele po tem, ko smo bili sami deležni pozornosti drugega. Odpuščanje lahko razvijemo tudi s prakso RAIN, ko s pomočjo raziskovanja pogledamo pod oklep in v to, kar najdemo, vnesemo sočutje.

Odpuščanje ne pomeni, da moramo zanikati ali zatreti svojo jezo ali strah, bolečino ali žalost.

Odpuščanje ne pomeni odobravanja škodljivega vedenja, prav tako ne pomeni pasivnosti ali nedejavnosti. Npr. če prijatelj izda naše zaupanje, lahko odpustimo, obenem pa postavimo nove meje in mu ne povemo stvari, ki jih doživljamo kot osebne. Nekdanjemu partnerju lahko odpustimo čustveno zlorabo, obenem pa se odločimo, da ne bomo nikoli več sami z njim.

Razvijanje odpuščajočega srca je vseživljenjski proces. Podobno kot telesno zdravljenje ima lasten organski časovni potek in ga ni mogoče pospešiti. Ko imamo globoke rane, poteka zdravljenje v več stopnjah: skrbno pozornost moramo usmerjati na razvijajoče se plasti jeze, strahu, sramu in žalovanja.

Stopnje odpuščanja:

1.Namera odpustiti. Odpuščanje ni nekaj, kar bi lahko zapovedal ego. Ne moremo hoteti odpustiti, lahko pa smo pripravljeni odpustiti. Naša nesposobnost odpuščanja je neposredno povezana z nezmožnostjo, da bi v življenju občutili radost.

2.Popoln obrat s prakso RAIN (česa v sebi nočem čutiti; lažje je obsojati druge, kot soočiti se z resničnostjo lastnih bolečin, strahov in izgub)

3.Vključitev Resničnega Drugega v svoje srce (Kaj je dejansko res v zvezi s to osebo? Je morda v stiski? Kaj je zanjo najpomembnejše?)

Ranljivosti nasilneža ne bomo mogli videti, če nas je ravnokar ranil. Lahko pa vidimo to skrivno trpljenje po tem, ko smo poskrbeli zase.

Tako dajanje kot sprejemanje odpuščanja sta čista izraza radikalnega sočutja. Ko se odpremo z odpuščanjem, se ponovno povežemo z lastno srčnostjo. Ko čutimo, da nam je odpuščeno, lahko zaupamo svoji pripadnosti in temeljni dobroti.

VIDETI DOBROTO

(Anthony de Mello) »To je misel za streznitev: najboljše dejanje ljubezni, ki ga lahko storite, ni dejanje služenja, temveč dejanje kontemplacije, videnja. Ko služite ljudem, jim pomagate, jih podpirate, tolažite, lajšate bolečine. Ko jih vidite v njihovi notranji lepoti in dobroti, pa transformirate in kreirate.«

Naše zaupanje v lastno temeljno dobroto se poraja iz jasnega in globokega zrcaljenja drugih. Ko se počutimo videne in slišane in se drugi na nas odzivajo s skrbjo, nam to sporoča: »Pomemben si. Si del nas. Pripadaš nam in si ljubljen.« Ko naraščajoča otrokova radovednost in igrivost naletita na navdušenje, prejme sporočilo: »Tvoja živost in razvoj sta dragocena: vse, kar si, je dobrodošlo na tem svetu.«

Za zrcaljenje zlata v naših otrocih (in drug v drugem) so potrebni osnovni elementi radikalnega sočutja: jasnost, srčna navzočnost in čustvena inteligentnost.

Nezaupanje vase se neizogibno prenese tudi na druge.

Nelson Mandela: »Nikoli ne škodi, če o človeku mislimo predobro; pogosto zaradi tega postane plemenitejši in deluje boljše.«

Ključna vprašanja, kako videti dobroto:1.Kaj je drugi osebi pomembno? Dobroto osebe lahko jasno vidimo, ko počne tisto, kar ima rada. Takrat lahko začutimo, kaj ji je najpomembnejše, kaj jo dela živo.

2.Ali gledam s svežimi očmi? »Kar vemo o drugih ljudeh, je le naš spomin na trenutke, v katerih smo jih poznali. In od takrat so se spremenili. Zapomniti si moramo, da se ob vsakem srečanju srečamo s Tujcem.« (T.S. Eliot)

»V drugih iščite stvari, ki ste jih morda spregledali zaradi domačnosti, saj ta povzroča okorelost, slepoto in dolgočasje. Ne morete ljubiti tistega, česar ne morete videti s svežimi očmi. Ne morete ljubiti tistega, česar ne odkrivate vedno na novo.« (Anthony de Mello)

3.Kakšen je najboljši način, da drugi osebi pokažem njeno dobroto? Meditacija ljubeče prijaznosti, izrekanje svojih blagoslovov na glas. Videnje skrivne lepote (ljubeča prijaznost).

»Bistvo človekove hrabrosti je v tem, da ne obupaš nad nikomer.« (tibetanski učitelj)

Če želimo priklicati zlato, moramo zaupati vanj. Tudi takrat, ko se zdi naše življenje najbolj osamljeno, na tej poti nikoli nismo sami. Ne moremo se prebuditi (ali trpeti) sami. Smo neločljivo vpeti v mrežo živih bitij – vedno povezani, vedno vplivamo drug na drugega, potrebujemo drug drugega, da zrcalimo svojo dobroto in se opominjamo na svoj vrojeni potencial. Semena radikalnega sočutja sejemo, ko se ustavimo in rečemo DA temu, kar je tu; ko se obrnemo k ljubezni in počivamo v zavedanju.

Brez prijaznosti do sebe ni zdravljenja. Nujno je sočutje do sebe, resnično zanimanje, skrbnost in dobrohotnost. Če želim ozdraveti, se moram ljubiti. Na neki točki si rečem: Prosim, bodi prijazna. Edina pot, ki me lahko pripelje domov, je pot sočutja do sebe.