TARA BRACH (učiteljica meditacije, psihoterapevtka, avtorica):

»RADIKALNO SPREJEMANJE«

Založba Chiara 2024

(Misli iz knjige izpisala Irena Roglič Kononenko)

Sovraštva nikoli ne pozdravimo s sovraštvom, samo z ljubeznijo. To je starodavni in večni zakon.

Ko se srečamo z ljudmi, ki so nasilni do sebe ali drugih, namesto da bi sodili ali obsojali, v sebi ali tudi glasno vprašajmo: »Kje boli?« To omogoča, da za škodljivim vedenjem vidimo bolečino in trpljenje, ki ga povzročata, in prebudi prisotnost in sočutje. Če nato pozorno in skrbno prisluhnemo, sejemo semena resničnega zdravljenja.

Že Sokrat je razmišljal: »Če ne dobiš, kar hočeš, trpiš. Če dobiš, česar nočeš, trpiš. Tudi ko dobiš točno to, kar hočeš, še vedno trpiš, ker tega ne moreš zadržati za večno.«

Z budističnimi praksami zavedanja se osvobodimo trpljenja transa tako, da se naučimo prepoznati, kaj je resnično v sedanjem trenutku, in z odprtim srcem objeti vse, kar vidimo. To gojenje čuječnosti in sočutja je radikalno sprejemanje.

Radikalno sprejemanje spreminja našo navado, da živimo v vojni z izkušnjami, ki so nam neznane, strašljive ali preveč intenzivne. Je nujni protistrup po letih zanemarjanja sebe, samoobsojanja in prestrogega ravnanja s seboj, po letih zavračanja izkušnje tega trenutka. Je pripravljenost doživeti sebe in svoje življenje takšno, kakršno je. Trenutek radikalnega sprejemanja je trenutek resnične svobode. Indijski mojster iz 20. stoletja Šri Nisargadatta nas spodbuja, naj z vsem srcem stopimo na to pot svobode: »Prosim te le za to: razvij popolno ljubezen do samega sebe.«

Sprejemanje popolnoma vsega o sebi in svojem življenju pomeni, da budno in skrbno objamemo svojo trenutno izkušnjo. To ne pomeni, da se sprijaznimo s škodljivim vedenjem drugih ali s svojim lastnim, ampak da se zavedamo, kaj se v danem trenutku dogaja v našem telesu in umu, ne da bi poskušali to nadzorovati, presojati ali se od tega oddaljiti. Pomeni, da lahko občutimo žalost in bolečino brez upiranja. Pomeni, da do nekoga ali nečesa čutimo željo ali odpor, ne da bi se zaradi tega obsojali ali morali nekaj storiti.

Resnično sprejemanje ima dva dela kot ptica dvoje kril: jasno videnje (v budistični praksi čuječnost) in sočutno sprejemanje izkušnje (zmožnost, da se na to, kar zaznavamo, odzovemo nežno in razumevajoče).

S sočutjem do sebe postanemo sposobni za ljubezen do vsega živega.

Občutek nevrednosti (trans nevrednosti) gre z roko v roki z občutkom ločenosti od drugih. Občutki nevrednosti in odtujenosti do drugih povzročajo različne oblike trpljenja (zasvojenost z alkoholom, hrano, drogami, odnosi, osebami, delom, ustvarjanjem zunanjega sovražnika in stalno vojno z njim).

Duhovno prebujenje je proces prepoznavanja naše esencialne dobrote, naravne modrosti in sočutja.

Carl Rogers pravi: »Zanimiv paradoks je, da se lahko spremenim šele potem, ko se sprejemam takega, kakršen sem.«

Bistvo duhovnega življenja je sprejemanje.

Pesnik Rumi je jasno videl povezavo med našimi ranami in prebujenjem: » Ne obračajte se stran. Pogled usmerite na mesto, na katerem je obvezana rana. Tam v vas vstopa svetloba.«

Tako lahko časi velikega trpljenja postanejo časi globokega duhovnega vpogleda in odprtosti.

Radikalno sprejemanje ni resignacija.

Radikalno sprejemanje ne pomeni, da se sprijaznimo s svojimi omejitvami.

Radikalno sprejemanje ni samopomilovanje.

Radikalno sprejemanje ne pomeni, da smo pasivni.

Radikalno sprejemanje ne pomeni sprejemanja »lastnega jaza«.

Meja tega, kar lahko sprejmemo, je meja naše svobode.

Prvi korak v praksi radikalnega sprejemanja je učenje delanja premorov. V premoru prekinemo vse, kar počnemo – razmišljamo, govorimo, hodimo … in postanemo z vsem srcem prisotni, pozorni in pogosto tudi telesno mirni. Če se ustavimo, lahko jasno vidimo želje in strahove, ki nas vodijo.

Beg poglablja trans. Kot pri vsaki zasvojenosti vedenje, ki ga uporabljamo, da bi se izognili bolečini, le še okrepi trpljenje. Carl Jung poudarja, da so nepoznani in neobčuteni deli psihe vir vseh nevroz in trpljenja.

Ko se naučimo soočiti se s strahom in sramom in ju občutiti, se začnemo prebujati iz transa. Pridobimo možnost, da se začnemo na okoliščine odzivati na način, ki nam prinese pristen mir in srečo.

Pesnik Rainer Maria Rilke je izrazil globoko razumevanje »zmajev«, s katerimi se vsi srečujemo: »Kako bi lahko pozabili tiste starodavne mite iz samih začetkov vseh ljudstev – mite o zmajih, ki se v zadnjem trenutku spremenijo v princese. Morda so vsi zmaji v naših življenjih le princese, ki čakajo na nas, da se vsaj enkrat odzovemo na lep in pogumen način. Morda je vse, kar nas straši, v svojem najglobljem bistvu nekaj nemočnega, kar si želi naše ljubezni.«

Radikalno sprejemanje se prične na najbolj temeljni ravni – kot zavedanje občutkov, ki se nenehno odvijajo v našem telesnem bitju. Svoje življenje doživljamo skozi telo. Vendar je veliko ljudi navajenih, da nimajo stika s svojim telesom. Tudi bolečina je inteligentni del opreme za preživetje. Dr. Jon Kabat-Zinn piše: »Simptome bolezni ali stiske in občutke ob njih lahko razumete kot glasnike, ki vam želijo sporočiti nekaj pomembnega o telesu ali umu. Ubijanje glasnika in zanikanje sporočila ali besnenje proti njemu nista modra pristopa k zdravljenju. Resnični izziv ob pojavu simptomov je, da prisluhnemo njihovim sporočilom in si jih vzamemo k srcu.«

V kulturnem transu naše družbe je bolečina razumljena kot sovražnik, ne kot naravni pojav. Je glasnik, ki ga poskušamo ubiti, ne pa nekaj, kar dopuščamo in sprejemamo. Vendar: biti živ vključuje doživljanje bolečine, včasih zelo močne.

Bolečina je neizogibna, trpljenje pa je stvar izbire. Strah stopnjuje bolečino. Travmatični strah povzroči, da se žrtev od bolečine v telesu trga s tako intenzivnostjo, da se zavestna povezava med telesom in umom prekine (disociacija od telesa). Nevropsihologija uči, da travmatična zloraba povzroči trajne spremembe, saj vpliva na našo fiziologijo, živčni sistem in kemijo v možganih. Še leta po tem, ko je dejanska nevarnost minila, lahko travmatizirana oseba podoživlja dogodek, kot bi se dogajal v sedanjosti. Disociacija je sicer obrambni mehanizem, a povzroča trpljenje. Ko zapustimo svoje telo, zapustimo dom. Če zavrnemo bolečino in se oddaljimo od temeljev svojega bitja, doživimo neugodje ločenosti: osamljenost, tesnobo in sram. Na noben način se ne moremo izogniti temu, kar je v telesu. Ali temu posvetimo pozornost ali pa trpimo posledice. Dokler se izmikamo resnici, nas naše telo ne neha mučiti.

Čeprav pride čas v našem življenju, ko morda nimamo druge izbire, kot da zbežimo pred intenzivno telesno ali emocionalno bolečino, se zdravljenje začne s ponovnim povezovanjem s tistimi področji telesa, kjer je ta bolečina shranjena. Rumi: »Zdravilo za bolečino je v bolečini.«

Dokler smo živi, čutimo strah. Je neločljiv del našega ustroja, tako naraven kot mrzel zimski dan ali veter, ki lomi veje z dreves. Če se mu upiramo ali ga potisnemo na stran, zamudimo mogočno priložnost za prebujenje. Rilke piše:

Ve, noči tesnobe.

Zakaj nisem globlje pokleknil, da bi vas sprejel,

neutolažljive sestre, in se predal, se izgubil v vaših razpuščenih laseh.

Kako zapravljamo svoje ure bolečine.

Kako zremo onkraj njih v grenko trajanje, da bi videli, ali imajo konec,

čeprav so v resnici naši letni časi, naša zima …

Prebujanje sočutja do sebe: Ko začutimo trpljenje in se z njim povežemo s skrbnostjo namesto z odporom, prebudimo srce sočutja.

Vsi smo že kdaj občutili moč skrbi kakšne osebe, ki je stopila naš oklep. Ko smo vznemirjeni, se lahko omehčamo in razjokamo pogosto šele takrat, ko je nekomu dovolj mar, da nam prisluhne in nas objame. Ko nam nekdo reče: »Ni mi vseeno za tvoje trpljenje,« se začne globoko zdravljenje. Takšno skrb nudimo drugim, a lahko se naučimo enako nežno pozornost nuditi tudi sebi. To revolucionarno dejanje – nežno ravnanje s seboj, lahko začne odpravljati negativna sporočila, ki smo jih prejemali vse življenje.

Trpljenje postane vhod v sočutje, ki osvobodi naše srce. Sočutje se začne z zmožnostjo, da z ljubečim srcem objamemo svoje življenje. Naravno se bo prebudilo, kadar si bomo med trpljenjem ponudili skrb - s pozornostjo, z besedami in dotikom.

Čuječa molitev: »Naj to trpljenje prebudi sočutje!«

Duhovni učitelj J. Krišnamurti piše: »Biti pozoren, pomeni, da nam je mar, kar pomeni, da resnično ljubimo.« Pozornost je najbolj temeljna oblika ljubezni. S posvečanjem pozornosti dovolimo, da se nas življenje dotakne, naše srce pa naravno postane bolj odprto in bolj angažirano.

Tako kot prebudimo sočutje do sebe, ko se dotaknemo lastnega strahu, jeze in žalosti, se naše srce odpre in omehča tudi takrat, ko usmerimo čisto pozornost na ranljivost drugih.

Pesnik Longfellow je zapisal: »Če bi lahko prebrali skrivno zgodovino naših sovražnikov, bi v življenju vsakega našli dovolj žalosti in trpljenja, da bi razorožila vso sovražnost.«

Vsako bitje hrepeni po tem, da mu prisluhnemo, ga ljubimo in razumemo. Da bi prepoznali temeljno dobroto v vsakem človeku, je potreben pogum. Trungpa pravi, da je bistvo človekove hrabrosti v tem, »da ne obupa nad nikomer in ničemer.« Temeljna dobrota je lahko zakopana pod grdim spletom strahu, pohlepa in sovražnosti, in videti jo, ne pomeni, da škodljivo vedenje pri sebi ali drugih prezremo. Radikalno sprejemanje življenja je odvisno od tega, ali jasno vidimo vso resnico o njem. Romanopisec in mistik Romaine Rolland pravi: »Na svetu obstaja samo eno junaštvo: videti svet takšen, kakršen je, in ga ljubiti.« Videti svet, kakršen je, pomeni videti ne le ranljivost in trpljenje vsakega človeka, temveč tudi njegovo temeljno dobroto – mimo vlog, zgodb in vedenja, ki zakrivajo našo pravo naravo. Naša prava narava sta dobrota in ljubeče zavedanje. Z njima se povezujemo pogosto najprej z odpuščanjem. Odpuščanje sebi je proces, ki poteka vse življenje. Sčasoma odpuščanje sebi popolnoma spremeni naše življenje.

Ne moremo se prisiliti, da bi odpustili. Odpuščanje ni rezultat napora, temveč odprtosti. Namera odpuščanja je ključen element tega procesa. Ohranjamo jo, ker se zavedamo, da neodpuščanje zapira naše srce. Če do kogarkoli čutimo sovraštvo, ostajamo priklenjeni na trpljenje iz preteklosti in ne moremo najti pristnega miru. Odpuščamo zato, da osvobodimo lastno srce. Sovraštvo ne more izkoreniniti sovraštva, le ljubezen ga lahko. In samo ljubezen lahko odpušča.