DESETO SPOZNANJE

Kratek uvod: Zgodba opisuje skupino ljudi, ki so že v prejšnjih inkarnacijah dosegali tako stopnjo samozavedanja, da so posamezno ali med seboj nezavedno povezani poizkušali ozavestiti in prenesti delčke spoznanja o širšem (vesoljnem) namenu človekovega življenja iz višjih svetov v naš fizični svet. Zgodba je geografsko umeščena v Appalaško gorovje, točneje v kanjon Sipsey (Pensylvania-ZDA). Dogajanje se odvija v sedanjem času, obujena doživetja akterjev zgodbe pa kot retrospektiva njihovih naporov segajo od srednjega veka, preko zavojevanja domorodnih inijancev, do danes, skozi postopno obujanje spominov na njihova pretekla življenja in naloge, ki so si jih zadali v vmesnih stanjih med posameznimi utelešanji. Deseto spoznanje ni bilo nikoli napisano, ker se mu še ni uspelo prebiti na zemeljsko raven, obstaja pa v razsežnosti življenja po življenju. Ko ga bo dovolj ljudi uspelo intuitivno zaznati, bo zmoglo prodreti v sleherno zavest in tedaj ga bo mogoče zapisati. Enako se je dogajalo z vsemi duhovnimi besedili, ki so bila do sedaj zapisana na Zemlji. Zato takim besedilom pravimo, da so božansko navdihnjena.

Bistvo desetega spoznanja je v razumevanju duhovnega preporoda na Zemlji z vidika drugih razsežnosti in v spoznanju prave narave intuitivnih prebliskov. Ti prebliski nam kažejo našo možno prihodnost, ki bi najbolje uresničevala začrtano pot in nalogo, ki smo si jo zadali pred rojstvom. Bolj kot smo ozaveščeni in boljši kot imamo stik sami s seboj in z božansko energijo, manjkrat skrenemo s poti in hitreje napredujemo. Stik najdemo tako, da se osredotočimo navznoter in se povežemo z božansko energijo. Tedaj se nam vibracijska raven dvigne in jasneje lahko zaznavamo intuitivne prebliske. Če to stopnjujemo, zaidemo v novo področje življenja, višji nivo, kjer lahko vidimo druge duše ter si pomagamo z njihovomi sporočili. Vstopimo v svet, kamor sicer odpotujemo po fizični smrti.

Človekova kultura in vednost se razvijata. Posamična mnenja so dogmatska, resnica pa je dinamična. Radost življenja je v prepuščanju , iskanju lastne resnice in spremljanju naključij, ki nam nudijo jasnejšo sliko cilja, ki smo si ga zadali pred vstopom v fizično telo, torej pred vsakim novim rojstvom v materialni svet.

 

Kaj bo spremljalo prodor desetega spoznanja na fizični nivo? Kot vsaka novost, ki posega v področja nadzora ljudi nad drugimi, bo tudi ta povzročila močno polarizacijo mnenj. Strah je skozi celotno zgodovino človeštva največji sovražnik razvoja, saj prisiljuje ljudi, da si poizkušajo podrediti in nadzorovati druge, ter s tem pridobiti moč, ki jim delno zmanjša neugodje ter strah pred prihodnostjo.

Kako delujeta oba svetova? V svetu življenja po življenju lahko udejanjimo sleherno zamisel, vendar nas to zaradi enostavnosti ne izpolnjuje. V fizičnem svetu je podobno, le da se stvari dogajajo počasneje in z zamikom. Najprej se moramo uglasiti na notranje vodstvo in božansko energijo, nato pa z voljo oblikujemo možne prihodnosti. Tako soustvarjamo z božjim virom. Temu se reče vizualizacija in jo uporabljajo v nadzemeljski razsežnosti. Ko to počnemo v fizični razsežnosti, to pripomore k združevanju nebes in zemlje.

Retrospektiva našega življenja, ki si jo v obliki doživetega filma ogledamo po fizični smrti (pričevanja klinično mrtvih) je dostopna prav na tem nivoju. Po smrti lahko primerjamo naše življenje z vizijo, ki smo si jo zadali pred rojstvom. Tedaj trpimo zaradi spregledanih priložnosti in napačnega delovanja. To vé denje vsakič znova stopnjuje našo odločenost, da bomo sledili vsaki intuitivni podobi, ki nam pride na misel in jo trdno ohranili v umu ter na ta način skladneje živeli z osebno in svetovno vizijo.

Temna vizija razvoja sveta, ki jo pogojuje strah je približno taka: Srednji sloj, ki je zaupal pravičnosti in napredku, se krči. Ljudje ne verjamejo več v sistem in pravila. Človeštvo se čedalje bolj deli na tiste, ki imajo in upravljajo ter druge, ki so omejeni na ponižujoče zaposlitve. Večina ljudi mora čedalje bolj delati za preživetje, nihče se ne počuti varnega, izobraževanje ni ustrezno, zaradi pomanjkanja vizije so se razpasle droge in zločin. Nerazvite države so v rokah fundamentalisov, ki lahko svobodno misleče »krivoverce« obsojajo na smrt. Svetu vlada zavist in maščevanje, vodijo pa ga šarlatani - plitiki, ki jim je mar le zase. Častnikarstvo kot nosilec »resnice« je popolnoma senzacionalistično, saj napihnjene umazanije najbolj privabljajo zanimanje ljudskih množic. V svetu otopelih ljudi se prodaja le še neverjetno. Enako se dogaja v sodstvu, kjer so osebne ambicije odvetnikov nad pravico. Vsi v življenju sekamo ovinke, in uresničujemo kratkoročne cilje namesto dogoročnih zato, ker smo podzavestno prepričani, da naš uspeh ne more trajati. Policija ne bo več nastavljala hrbta, ko ji za to ni nihče hvaležen, ne bo se izpostavljala, če lahko mirno preživi svoj delovnik si privošči boljše življenje s podkupninami, ki jih ponuja podzemlje. Kaj se dogaja z zemljo, gozdovi, onesnaževanjem, vemo vsi. Hrano raje mečemo stran, kot da bi jo delili med revne, vse zaradi ohranjanja cene in dobička. Če bi se zgodilo, da bi se zaradi brezposelnosti in naravnih nesreč povečale tolpe lačnih plenilcev, bi ljudje verjetno volili človeka, ki bi jim obljubil red v zameno za odpoved nekaterim državljanskim pravicam. Kaj sledi, si lahko sami predstavljamo. Apokaliptične napovedi pravijo, da bo določen del ljudi zavibriral na višjih frekvencah in postal neviden za fizični svet, ostali del prebivalstva pa bo izpostavljen hudim preizkušnjam, ki bodo trajale sedem let, nato bo sprožena vojna, iz katere nas bodo izvlekli angeli, ki bodo nato vzpostavili tisočletno obdobje miru.

Ali je taka vizija realna? Je, če dovolj ljudi verjame vanjo. Deveto spoznanje pravi, da mora duhovni preporod najprej premagati polarizacijo strahu. Odprava strahu pred popolnim propadom civilizacije bo sama po sebi odpravila uresničitev te možne prihodnosti.

Naravno zdravljenje ima svoje korenine v starih ljudstvih, ki so še razumela povezavo energetskih teles s fizičnim. Telo je sposobno čudežnega preporoda, saj so telesni deli energijski sistemi, ki se lahko preoblikujejo čez noč. Bolnikovo moč moramo pozitivno usmeriti. Ponavadi nam strah in tesnoba postavljata energetske ovire, ki so podlaga boleznim. Z ozaveščanjem strahov se blokade odstranijo in telo dobi možnost samozdravljenja. Pri poškodbah moramo čimbolj dvigniti nivo svoje energije ter jo nato z vizualizacijo usmeriti na poškodovani del telesa. Bolečina ima namen, da nas opozarja na previdno ravnanje, poleg tega pa tudi, da nas usmerja, kam moramo poslati energijo. Izgleda, da zbrana pozornost in bolečina ne moreta biti hkrati na istem mestu. Če je bolečina tako močna, da se ne moremo zbrati, lahko uporabimo lokalni anestetik. V poškodovani del telesa moramo zavestno pošiljati božansko energijo z namenom, da ljubezen povrne poškodovane celice v staneje popolnega delovanja. Medicina mora biti zato mnogo bolj prožna, kot doslej. Zdravnik mora poznati intuicijo in vizijo človeka, ki ga zdravi, bolnik pa mora prevzeti nadzor nad svojim življenjem in se vrniti na pravo pot. Spominjanje je ključ.

Sanjski svet je poseben nivo zavesti, kjer se lahko srečujemo z dušami. Ko spimo, nezavedno pripotujemo na to raven, kjer se nam pridružijo duše, ki nam pomagajo. Sedmo spoznanje pravi, da naj prenesemo sanjski zaplet na resnično situacijo, s katero se trenutno soočamo v življenju in potegnemo paralele. Če to pogosto počnemo in ponotranjimo šesto spoznanje, lahko v celoti spoznamo svojo življensko nalogo.

Kako komunicirati z dušami? Ko v sanjskem svetu zaznamo prisotnost duš, ki se nam same približajo, se moramo uglasiti na njihovo vé denje. Ne smemo pa se povezati z njimi, saj bi jim na ta način črpali energijo, tega pa nam ne bodo dopustile. Za pridobitev energije se moramo obrniti navznoter in se povezati z božanskim virom v sebi. Duše ne dopuste, da bi jih zamenjali za božji vir, saj tako istovetenje ne bi pripomoglo k našemu razvoju. Vsak človek ima svojo skupino duš s katerimi je tesno uglašen in povezan. Pred rojstvom je človek le ena od duš te skupine, od spočetja do rojstva, ko se zarodek razvija, pa postaja podoba tiste duše, ki se uteleša, v svetu življenja po življenju čedalje bolj meglena in ko zarodek dozori, tam izgine. Njena skupina duš pa ostane.

Kaj je spočetje? Duša si glede na zadano nalogo oziroma rojstno vizijo izbere usrezne starše. Ljubezenski objem staršev odpre vrata iz življenja po življenju v zemeljsko razsežnost. Skupine duš prežema mnogo večja ljubezen, kot smo jo sposobni občutiti na Zemlji, zato le spolni višek uspe ustvariti odprtino v življenju po življenju, to kar mi doživljamo kot orgazem pa je preblisk te ravni in energije, ki plane skozi odprtino in prinese novo dušo. V takih trenutkih se del nebes pretoči na Zemljo. Ponavadi so naše vizije, ko se spuščamo na zemeljski nivo, mnogo idealnejše, kot pa kasneje življenje živimo. To je razumljivo, saj je to nekak najboljši scenarij, ki bi ga doživeli, če bi sledili svojim intuitivnim prebliskom, v realnosti pa se tej viziji le bolj ali manj približamo.

Kako sledimo intuitivnim prebliskom? Če sledimo prebliskom ali sanjam, ki nas vodijo po naši poti, pride do čudežnih naključij. Tedaj se počutimo bolj žive in navdušene, dogodki pa se zdijo usojeni. Doživljamo spominske prebliske rojstne vizije, tistega, kar smo želeli doseči na neki točki življenske poti. Ljudje imamo svobodno voljo, in omejeno znanje ter zavedanje, zato mnogokrat zaidemo. Ko pa doživimo nekaj, kar je blizu naši rojstni viziji, pa začutimo navdih in spoznamo, da smo na poti usode, ki smo si jo zastavili.

Kakšno vlogo in vpliv ima naša skupina duš na nas? Vseskozi smo povezani z njimi, poznajo nas, povezane so z nami, delujejo kot zbiralnik naših spominov in medtem, ko se mi razvijamo ohranjajo vé deje, kdo pravzaprav smo. Podpirajo nas, ravno tako kot to počnemo tudi sami, ko smo mi del skupine in se neka druga duša naše skupine utelesi na materialnem nivoju. Vendar intuitiven preblisk dobivamo direktno iz božjega vira, skupina duš nam daje le dodatno energijo, da bi prebliske zaznali. Kolikor bolj smo odprti, toliko čistejše so sanje. Če smo zaprti, pa so sanje bolj popačene in simbolne ter jih težje razvozlamo.

Prehodi med razsežnostmi in nevarnosti, ki so s tem povezane: V odsemdesetih letih je firma Deltech razvijala ideje, ki jih je na koncu svojega življenja razvijal Nikola Tesla. To je področje elktromagnetnih pojavov, ki so silno zapleteni. Poseganje v te sfere lahko povzroči nestabilnost fizikalnih zakonov, ki jih poznamo. Elektromagnetizem seva v devet razsežnosti in nekontroliran poseg vanj lahko povzroči fizičen razpad celotnih območij in to ne samo na fizičnem nivoju obstajanja.

Zemeljsko magnetno polje je ogromna baterija, ki daje neverjetne količine energije, če se parvilno priključiš nanjo. Energija je praktično neomejena, zastonj in se sama obnavlja. Vendar je kalibriranje ustreznih generatorjev zelo zahtevno. Tudi največji svetovni računalniki niso bili kos tej nalogi. Pri poizkusih je postal prostor okoli generatorjev nestabilen in se je pri povečanem izhodu energije krivil, kar je povzročilo izginotje naprav. Enako se je zgodilo leta 1943, ko je pri projektu »Philadalphia« izginila celotna ladja ter se prostorsko in časovno premaknila. Tedaj je večina posadke umrla, edini praživeli pa je imel hude duševne posledice.

Civilizacijski prehodi rojevajo strah. Stare gotovosti se zamajejo in to rojeva tesnobo. Preden se razvijejo nove navade, ljudje izgubivajo tla pod nogami. Ker se počutijo ogroženi, skušajo pridobiti moč, da bi si zagotovili varnost. Namesto ljubezni uporabijo nasilje in izredne ukrepe. Takim ljudem je potrebno dovajati ljubezen, da bi se zavedli svojega početja in se rešili strahu, ki jih prisiljuje v zla dejanja.

Po kom so poimenovali Celestinske prerokbe? Papež Celestin je živel proti koncu trinajstega stoletja. Ruševine v Peruju so odkrili v sedemnajstem stoletju in jih poimenovali po njem. V trinajstem stoletju je obstajal poseben red »Duhovnih bratov«. To je bila skupina menihov, katera je verjela, da lahko doseže višjo zavest tako, da se umakne iz tedanje civilizacije in ze zateče v naravo. Tudi Papež Celestin, ki je to podpiral, se je za nekaj časa pridružil in živel v votlini. Papeža so kmalu odstavili, skupino pa izobčili in preganjali.

Kdo so bili gnostiki? Bili so zgodnji kristjani. Cerkev jih je razglasila za krivoverce, ker se niso hoteli odpovedati razumevanju božje besede. Cerkev je namreč želela, da ljudje žive po božjem razodetju brez razumevanja in razčlenjevanja božjega načrta. Edini interpret tega načrta naj bi bila cerkvena inštitucija. Cerkev je zahtevala popolno predajanje brez lastnega iskustva, kar pomeni, da bi ljudje božje kraljestvo smeli dojemati le na nivoju intelektualne zamisli. Zaradi tega je bila krščanska cerkvena inštitucija največji sovražnik spoznanj in je uničila vsako prerokbo, ki ji je prišla v roke.

Kako gledati na zgodovino Zemlje iz duhovnega aspekta? Zgodovina ni le krvava bitka človeka živali, ki sebično obvladuje naravo in se bori za udobje ter razvija tehnologijo da bi skozi tisočletja prešel iz življenja v gozdu do moderne civilizacije. Zgodovina napredka je tudi in predvsem duhovni proces, v katerem si duše iz roda v rod prizadevajo spomniti se vé denja iz življenja po življenju in ga ozavestiti na Zemlji.

Prvi človečnjaki so sprejemali življenske težave in tragedije brez razmisleka. Skupine so priznavale nadvaldo fizično najmočnejših posameznikov. Skozi dolga obdobja so se nekateri ob tragedijah začeli spraševati, zakaj. Tuhtali so, kako bi se temu lahko izognili, in tedaj se je pričel proces ozaveščanja. Od avtomatskega odzivanja na dražljaje okolja so se odmaknili in pokukali v širši smisel obstoja. Opazili so cikle sonca, lune, letnih časov, smrti. Določeni razmišljujoči posamezniki so bili poslani na zemljo, da prebudijo v sebi in drugih rojstno vizijo - namen njihovega bivanja v fizični razsežnosti. Pred rojstvom so se zavedali, da se je človeštvo vkrcalo v dolgo potovanje svetovne vizije, ki pa si ga bo moralo rod za rodom zaslužiti. Ko smo ozavestili cilj višje usode, smo izgubili mir nezavedanja. Navdušenju in svobodi spoznaja, da smo živi, se je pridružil strah in negotovost, ker nismo vedeli zakaj.

Rodili sta se dve pobudi napredka, ki spremljata človeško zgodovino do današnjih dni. Prva je premagati strah s pomočjo intuicije in pozitivnih miselnih podob ter zavedanja, da nismo sami in druga, ki je destruktivna in predstavlja poglavitno oviro napredku ter ustvarja pekel na Zemlji. Nagon, da bi se zaščitili pred strahom nas žene v bitko za premoč in nadvlado, tesnoba ločenosti in zapuščenosti nas sili, da zadržujemo svoje položaje moči in se upiramo spremembam ne glede na nova odkritja, ki jih prinaša čas.

Že od nekdaj so na zemeljski nivo prihajali posamezniki (preroki) z namenom ,da bi obudili človeško zavedanje božanskega vira. Vendar so bili njihovi intuitivni prebliski po utelešanju nejasni, prišlo je do mnogoboštva. Bogove so ljudje pomirjali z rituali in žrtvovanjem. Toda ti bogovi niso mogli odpraviti tesnobe. Številni rodovi duš so prihajali z nalogo, da bi si večje kulture in civilizacije kot so bile npr. Mezopotamija, Egipt, Kreta, dolina Inda, Kitajska izmenjale svoje zanje in ga intergrirale v skupno celoto. Vendar je strah teh posameznikov izkrivil njihovo intuicijo v nasilno vsiljevanje življenskega sloga eden drugemu. To je pripeljalo do dolgega obdobja cesarstev tiranov, ki so podjarmljali šibkejše in bili nato v drugem času sami podjarmljeni in zatrti.

Šele filozofija starih Grkov je ponovno povzela sliko medsebojnega sodelovanja. Tedaj so se začeli pojavljati prvi zametki demokracije, ki pa se je še dolga stoletja sprevračala v bitko za moč.

• V judovski kulturi se je ponovno pojavil opis božanskega vira, ki je razbijal koncept mnogoboštva. Ta bog je bil še vedno izkrivljena podoba, saj je bil zahteven, grozeč in patriarhalen ter je bival zunaj človeka.
• Hinduizem, Budizem in druga vzhodna verstva so na Kitajskem in v Indiji pomikali Vzhod k ponotranjenemu doživljanju Boga. Tam je bilo manj povdarka na obredništvu in spoštovanju zakonov, kot na zahodu.
• Tudi zahodna civilizacije se je pričela približevati edinemu Bogu. Na zemljo je prišel človek, ki se je v celoti spominjal svoje rojstne vizije. Na svet je prinesel kulturo ljubezni in odpuščanja. Tedaj najvplivnejše rimsko cesarstvo je povzelo novo religijo in jo poneslo v Evropo. Po razpadu cesarstva je idejo povzel fevdalni krščanski red.
• Gnostiki so zahtevali, naj se cerkev osredotoči na notranje izkustvo in naj jemlje kristusovo življenje kot zgled, ki ga lahko doseže vsak človek. Cerkev se je sesedla od strahu, da bi izgubila nadzor in oblikovala nauk, ki je temeljil na hierarhiji duhovnikov kot posrednikov med Bogom in človekom. Vsa gnostična besedila so bila razglašena za bogokletna in izločena iz Svetega pisma.
• Evropa je bogatela. Odkrila je spise Grkov in Rimljanov in ti so pomagali prebujati njene spomine. Pojavile so se zahteve po demokraciji, odpravi kraljevin in cerkvenega nadzora nad duhovno in družbeno resničnostjo. Vrhunec tega je bila protestantska reformacija. Od tedaj naprej je lahko vsak dostopal do božje besede samostojno seveda v okvirih evangelija, ki pa je bil tedaj s strani uradne cerkve v nekaterih bistvenih prvinah že spremenjen.
• Odkritje Amerike je bila nova možnost Evropejcev, da bi se s pomočjo poduhovljenih kultur domorodnih Indijancev ponovno povrnili k svojim koreninam. Vendar je sla po nadvladi, bogastvu ter strah pred drugačnim ponovno sprevrgla integracijo kultur v klanje in zavojevanje tehnološko šibkejše civilizacije.
• Nova znanost je prišla v konflikt z uradno cerkvijo, vendar je bila na tej stopnji država že tako močna, da je razdelila oblast. Znanost je smela raziskovati snovni svet, Cerkev pa duhovne pojave. Notranji svet izkustev, ljubezni, lepote, intuicije, naključij in sanj pa je spet ostal nedefiniran.
• Materialna varnost se je tako povečala, da smo dobili občutek, da je sama po sebi dovolj velik razlog našega bivanja. Zgraditi sebi in svojim otrokom boljšo materialno bodočnost je postal cilj mnogih generacij.
• Industrijska revolucija povezana z novimi energetskimi viri je pregnala ljudi iz podeželja v urbana industrijska središča. Ideja o demokratičnem kapitalizmu je bila vizija mnogih, vendar je strah in želja po individualni varnosti ponovno pripeljala do povečevanja dobičkov in posledično do velikanskega izkoriščanja in revščine.
• V Angliji sta dva človeka izdala manifest-idejo o pravični delitvi dela in sredstev. Zaradi svetovne krize je zamisel privabila milijone ljudi. Vendar pa se tvorca v svojih vizijah nista spomnila, da je tak družbeni red mogoče osnovati le napodlagi svobodne volje in sodelovanja in s postopnim razvojem, ne pa čez noč z diktaturo. V Rusiji je ta utopija zahtevala ogromno življenj in desetletne tragedije. Sistem je bedno propadel.
• Druga možnost demokratičnega kapitalizma je bil fašizem. Sistem naj bi stopnjeval dobiček in nadzor vladajoče elite. Prepričani so bili, da bo uspeh zagotovljen, če se narod odpove demokraciji in prepusti nadzor vladi, ki se bo povezala z največjimi gospodarskimi mogotci. Tvorci se niso dobro zavedli svoje rojstne vizije in ustvarili grozljivo resničnost, ki je bila sama sebi namen.
• Ostali del sveta se je uprl tema dvema konceptoma razvoja in zato plačal ogromno ceno svetovne vojne proti fašizmu in nacizmu ter hladne vojne proti komunističnemu bloku.
• V petdesetih letih, ko je bila Amerika na višku svoje ekonomske rasti in popolnoma zagledana v svoj demokratični sistem, so mladino učili, da živi v najbolj popolnem pravičnem sistemu. Ko je ta mladina odrasla, je videla, ta temu ni tako, pojavljala so se rasna vprašanja, vrhunec pa je bila nesmiselna vietnamska vojna. Šestdeseta leta so bila ponovna prelomnica držav zahodnega sveta.
• Materialistična naravnanost zadnjih štirih stoletij je odrinila skrivnost življenja in smrti daleč v ozadje in Cerkve so postale le mesta izumetničenih obredov brez prave vsebine, njeni verniki pa veliko preveč omejeni. Zato so se mnogi začeli obračati po manj znanih religijah in prepričanjih. Ljudje so pričeli množično sprejemati vzhodna verstva, ki so povdarjala notranaja intuitivna izkustva. Poleg taga je tudi znanost začela bruhati nova spoznanja s področij psihologije, sociologije, psihiatrije, antropologije. To je porajalo novo Gibanje za človeške zmožnosti, ki je ugotovilo, da človek izrablja za svoje intelektualne potenciale le majhen del svojih genetskih danosti, ni pa mogla ugotoviti, čemu je namenjen preostali del.
• V zadnjih nekaj letih pa smo vendarle prišli do premika zavesti s tem, da smo dosegli kritično maso zavedanja. Oblikovali smo nov pogled na smisel življenja in nazadnje spomin na devet spoznanj.
• Rešiti moramo le še polarizacijo obeh polov ljudi, ki vsaki za nasprotno misleče meni, da so zarotniki zla. Ljudje, ki smo se utelesili v današnji dobi, imamo nalogo, da na obeh straneh omilimo polarizacijo in ohranimo človeško etiko s hkratno gospodarsko ustvarjalnostjo. Naša bojevitost ni plod namere, je nekakšna zmota, ki jo poraja strah.

Podoba pekla: Podobe pekla so miselne zgradbe - energetski vrtinci duš, ki so na zemlji živele zelo omejujoče drame nadzora in se po smrti niso mogle prebuditi. Mnogo prebujenih duš izžareva svojo energijo v take vrtince v upanju, da se bo kdo odzval - prebudil in zapustil svojo dramo, svoj pekel. Dučam, ki se ne morejo niti po smrti prebuditi, taka hipnotična stanja nudijo zemeljske občutke varnosti. Take duše se zaposlujejo z dejanji, ki jim do te mere zaposlijo razum, da potlačijo strah in lahko od časa do časa zaživijo malo lažje. Tak pekel si sami vsilimo. Vsi ti prividi se na koncu izčrpajo in razletijo, vendar lahko traja. Podobno se dogaja na Zemlji. Prisilne drame slej ko prej opešajo. Ponavadi se to zgodi ob življenskih preizkušnjah. Rutina razpade in pojavi se tesnoba. Temu pravimo doseči dno, ko se moramo prebuditi in se drugače lotiti strahu. Ta zasvojena hipnotična stanja so kriva za vsa grozljiva dejanja v telesni razsežnosti. So motivi za nepojmljiva dejanja pedofilov, sadistov in serijskih morilcev. Vse je porojeno iz notranje izgubljenosti. Torej na svetu ni zarote zla, je le človeški strah in nenavadni načini, s katerimi ga premagujemo. Opombe satana v svetih besedilih so le vodnik, da se moramo opirati na varnost v božanskem in ne na tragične potrebe in navade ega. Z obtoževanjem zunanjih sil se samo ogibamo odgovornosti za svoja dejanja.

Kako se ubranimo pekla v svetu življenja po življenju? Dušam se lahko odpremo in jim prisluhnemo, nikdar pa se jim ne smemo predati. Če jih ne povezuje ljubezen, se ne bodo odmaknile, temveč nas bodo posrkale v svoj svet, tako kot nas lahko privabijo nekatere nore skupine v fizičnem svetu. Zato moramo ločiti med prebujenimi dušami, ki so povezane z duhom ljubezni in tistimi, ki so obtičale v obsedenem stanju. Ne smemo pa slednjih razčlovečiti in jih progalsiti za demone. Ravno tako, kot mi, so duše v procesu razvoja.

Kako to, da se določeni ljudje rodijo v grozljivih in mučnih okoljih? Te duše se pred rojstvom odločijo, da se bodo rodile v skrajnih okoliščinah, ker so prepričane, da imajo dovolj moči, da bodo spojile svoj krog in se mogle prebuditi. Zato rehabilitacijski programi prestopnikov niso učinkoviti, ker jim bo življenje postreglo z vsemi možnostmi za povrnitev na kriva pota. Pomaga jim lahko le duhovno posredovanje, in ne stroge kazni ali oprostilne sodbe zaradi težkih okoliščin.

Deseto spoznaje nas tudi uči, kako preseči zamere. Vsi vemo, da smo lahko z določenimi osebami, ki jih na novo srečamo, takoj prijatelji, pri drugih pa čutimo odpor, ki si ga ne znamo razložiti. Z ozaveščanjem bomo lahko prepoznali zamere, ki smo jih ustvarili z določenimi ljudmi v prejšnjih življenjih in jih odpravili. To je proces spominjanja. Če ljudje ne presežemo teh čustev, ne moremo v skupini doseči višjega nivja energije, ki nas bi lahko popeljal v druge razsežnosti. Ko ozavestimo svoje rojstne vizije in jih razložimo drugim članom skupine, ter opustimo stare zamere, lahko s skupnim porastom energije zaznamo svetovno vizijo razvoja. Moramo se povrniti v stanje ljubezni, ki je najvišje čustvo.

Privabljanje dogodkov: Izgleda, da ljudje v svojem življenju privabljamo dve vrsti dogodkov, tiste, v katere verujemo in tiste, katerih se bojimo. To počnemo nezavedno. Zemeljsko prizorišče je gledališče, v katerem poteka evolucija obeh razsežnosti, in ko se zavestno spomnimo, kaj se dogaja, dosegamo njen višek.

Konec časov nam ponuja dve možni prihodnosti:

• Življenje v strahu, ko bomo verjeli v avtomatizacijski svet, razpad družbe in dokončno uničenje
• Premagali bomo nihilizem, se odprli višji vibraciji in si prihranili apokalipso.

Na koncu bomo odkrili, da smo prišli na zemljo zato, da bi dvignili vibracijsko raven planeta, poskrbeli za njegovo dostopnost in uvedli kulturo življenja po življenju v fizično razsežnost.

Prepoznavanje sporočil, ki nam jih nudijo živali: Sporočila prepoznamo po živalski vrsti. Če vibriramo na nizki ravni, se živali ob nas omejujejo na svoje običajne ekološke naloge, ko pa svojo vibracijo povečamo, postane delovanje živali vse bolj sinhrono in poučno.

• Zajec ti pojasni, kako obvladati strah. Čeprav se ne more fizično ubraniti plenilcev, ostaja v okolju in obvladuje strah.
• Vrane hranijo zakone duha. Stopnjujejo zaznavo duhovne resničnosti.
• Sokoli so budni opazovalci, njihova navzočnost pa pove, da moramo povečati našo čuječnost.
• Mačke nas opominjajo na intuitivno zaznavanje in samozdravljenje.
• Orel predstavlja polet v višja področja duhovnega sveta.
• Volkovi spodbujajo težnjo po pogumnem ravnanju in sposobnosti učenja.

Živali torej predstavljajo tiste vidike, ki smo jih razvili v toku evolucije, nato pa izgubili. Nekaterim živalskim vrstam se še zdaleč nismo približali, zato je pomembno, da ohranimo vse vrste na planetu. Predstavljajo namreč tiste dele nas, ki se jih skušamo spomniti.

Kaj je bistvo molitve? Boga ne prosimo, dopustimo le, da nas navdihne, da delujemo namesto njega in uzakonimo njegovo voljo na Zemlji. Smo njegovi poslanci na tem planetu. Prava molitev je vizualizacija božjega pričakovanja.