Michel Gauquelin: KOZMIČNE URE,
OD ASTROLOGIJE DO MODERNE ZNANOSTI
(Povzetek knjige)
ASTROLOGIJA
KOZMIČNI VPLIVI NA VREME
KOZMIČNI RITMI
KOZMIČNI VPLIVI NA ORGANIZME
KOZMIČNI VPLIVI NA ČLOVEKA
Francoski psiholog in statistik Michel Gauquelin je pred leti sklenil dokazati, da je astrologija brez vsake podlage. Njegove raziskave so ga privedle do nasprotnih ugotovitev.
Ko znanstvenik dokaže varljivo naravo verovanja v astrološke prerokbe, ostane kljub temu nezadovoljen. Zaveda se namreč, da je bila v zgodovini mišljenja magija vedno pred znanostjo, da intuicija anticipira objektivno poznavanje dejstev. Intuitivno čuti to, kar so ljudje vedno čutili: da astrologija utegne vsebovati nekaj resnice.
Šestnajst kilometrov od Salisburyja v južni Angliji se dviga Stonehenge, nenavaden skupek skoraj štiri metre visokih menhirjev, ki jih obdaja 56 jam - Aubreyeve luknje. Stonehenge naj bi nastal okrog leta 1800 pred našim štetjem. Profesor G.S. Hawkins z bostonske univerze je s pomočjo IBM naprave pokazal, da je mogoče te grobe razvaline neverjetno natančno uporabiti za določanje položaja Sonca in Lune - plus ali minus ena stopinja na krožnici. Manj kot ena proti milijon je možnosti, da je povezava, ki jo je odkril, golo naključje.
Astrologija je bila prva religija in prva znanost, ki jo je razvil človek.
V Babilonu, starodavnem kraljestvu v Mezopotamiji, so bili visoko nad mestnim vrvežem observatoriji, magični opazovalni stolpi, iz katerih so svečeniki noč in dan proučevali gibanje zvezd. Ti stolpi so se imenovali zigurati ali ,,kozmične gore''. Imeli so sedem teras, zgrajenih eno nad drugo. S plezanjem na najvišjo teraso je lahko svečenik dosegel vrh vesolja, kot so si ga predstavljali Kaldejci. To prevzetno prepričanje smeši Sveto pismo v legendi o babilonskem stolpu, ki naj bi se dotikal neba. Svečeniki, ki so posredovali med nebesi in kraljem, so morali opazovati gibanje zvezd, da bi izvedeli voljo bogov. Tako se je v Kaldeji (na današnjem zemljevidu bi Kaldeja obsegala približno območje Iraka) pred pet tisoč leti rodila astrologija. Zahvaljujoč delu številnih orientalistov, zlasti A. Sachsa in B. Van der Waerdena, so kaldejske glinaste tablice odkrile svoje skrivnosti in nam omogočile spoznati obrise razvoja kaldejskestrologije.
Po Jungu je astrologija globoko zakoreninjena v človeški duši. Pogled na zvezdno nebo je človeka vedno silil, da sanja, in te nebeške sanje, ki so se po vsem svetu kopičile tisoče in tisoče let, so zapustile usedline v zavesti človeštva. To so arhetipi. Psihološki orisi astrologov iz preteklih dva tisoč let so poenostavljena verzija sodobne psihodiagnostike. Danes astrologija v rokah nevednih napovedovalcev usode mnogokrat postaja karikatura znanosti. Vendar je še zmerom mogoče najti pot nazaj k viru. Ali kot svari Kepler ,,določene teologe, fizike in filozofe ... ki, povsem pravilno, zavračajo praznoverje astrologov, naj z vodo, v kateri so ga kopali, ne vržejo ven tudi otroka.''
Michel Gauquelin raziskuje odnose med biološkimi in kozmičnimi pojavi že več kot 30 let in neizprosno ločuje resnico od domišljije in jo preverja z metodami znanosti.
Napovedovanje vremena je prvo področje, na katerem je znanost nadomestila astrološke prerokbe. Pred 70 leti so bili meteorologi povsem prepričani, da ni nobene povezanosti med Luno in deževjem, saj njihovi inštrumenti niso zaznali nobennih lunarnih vplivov. Ta odnos se je od takrat spremenil; danes je očitno, da na atmosfero vpliva Luna v tolikšni meri, da se to pozna tudi na vremenu. Vpliv Lune ni omejen na plimo in oseko. Ista gravitacijska sila, ki vpliva na plimovanje, pri prehodu Lune preoblikuje tudi atmosfero. Hkrati nam pošilja celo lestvico elektromagnetskih valov, ki se odbijajo od Sonca. Seznam Luninih vplivov se vsak mesec podaljša za novo odkritje. Odkrili so na primer, da položaj Lune v odnosu na Sonce vpliva na dnevni magnetizem Zemlje (F. Schulz).
Kako lahko Luna v tolikšni meri vpliva na deževje? Možen odgovor so našli, ko je satelit IMP-1 sporočil, da je bil solarni veter, za katerega so prej mislili, da ga je nemogoče speljati stran, ustavljen in speljan stran, ko je bila Luna v določenem položaju glede na Sonce. Z energijo nabiti delci, izhajajoči iz Sonca, so potem zadeli Zemljo pod različnimi koti in na način, drugačen od tistega, ki so ga napovedovale predhodno sprejete teorije. Tako Lunine mene uravnavajo količino meteorskega prahu, ki neprestano pada v naše ozračje. Meteorski prah zgoščuje vodo, ki jo vsebujejo oblaki v obliki hlapov in tako povzroča deževje. Sonce je zvezda, na kateri se nenehno dogajajo spremembe. Vrti se okrog svoje osi, občasno je pokrita s ,,pegami''; posledice silovitih eksplozij vrelih plinov čutimo tudi na Zemlji. V tem smislu bi lahko rekli, da je Zemlja znotraj radiusa Sončeve atmosfere - eksplozije na površini Sonca posegajo v atmosfersko elektriko našega planeta, povzročajo izpade pri radijskem sprejemanju in povzročajo geomagnetske nevihte. Videti je, da sta dvig in padec barometrskega pritiska najbolj odvisna od nenadnih erupcij na Soncu. Mustel, predsednik Astronomskega sveta sovjetske Akademije znanosti, je zbral obilno dokumentacijo, da bi pokazal, kako se v času povečane aktivnosti Sonca nad zemeljskimi masami razvijejo anticikloni, nad oceani pa cikloni. Vreme je takrat čudovito na kopnem in slabo na morju.
Profesor Douglass z univerze v Arizoni, direktor laboratorija za proučevanje drevesnih branik v Tusconu, je proučil tisoče drevesnih branik. Ugotovil je, da je bilo zemeljsko podnebje, ki ga je odkril na podlagi branik, zelo blizu ritmom sončne aktivnosti. Pri tem so zanimiva zlasti enajstletna obdobja sončnih peg, ki kažejo da so branike dreves po celem svetu širše v obdobjih povečane sončne aktivnosti. Še več znanstvenikov je prišlo do enakih rezultatov in odkrilo enaka ponavljanja.
Švicarski astrolog Wolf je odkril tudi pulziranja z veliko daljšo amplitudo in jih imenoval ,,stoletni ritmi'' (trajajo 80 do 90 let). Približno 40 let se dejavnost Sonca povečuje, enajstletni vrhunci so vedno višji. V naslednjih 40 letih aktivnost upade, potem pa začne spet naraščati. Znanstveniki po svetu so ugotavljali, da število tajfunov narašča s sončno aktivostjo (Zhan Ze-Zia) in da 90 letni sončni ritmi naznanjajo tudi čas hudih potresov (Mironovitch).
1963. leta je A. Roberts objavil članek, v katerem piše, da so Venera, Jupiter in Saturn viri močnih radijskih valov, ki jih sprejema Zemlja. Leta 1966 je astronom Michel Trellis v poročilu Akademiji znanosti v Parizu dokazal, da enajstletne cikle sončne aktivnosti uravnava gravitacijski vpliv planetov. Podobna dela so bila kasneje izdana v ZDA, SZ in Nemčiji. ,,Ker je bilo dokazano, da lahko planeti vplivajo na Sonce, je treba sprejeti možnost, da lahko vplivajo tudi na Zemljo, ki jim je bližja kot Sonce,'' piše kemik G. Piccardi. Ameriški znanstvenik E. K. Bigg je mnenja, da vplivata Venera in Merkur na magnetske nevihte na Zemlji. Atkinson je zbral statistične podatke, ki kažejo podobno vlogo Lune in Marsa.
Najboljša ura, kar jih poznamo, je Zemlja sama: okrog svoje osi se zavrti natančno v 23 urah in 56 minutah. Šele pred kratkim pa so s pomočjo zelo natančnih inštrumentov odkrili, da se dolžina Zemljine rotacije spreminja: razlika nikoli ne preseže nekaj milijonink sekunde. Toda kaj povzroča netočnost tega staromodnega nihala? Astronomi so s pomočjo atomskih ur odkrili vzrok v vesolju: v Zemljo, povezano s Soncem, z vseh krajev udarjajo kozmične sile. Vsako nebesno telo v soseščini ima kakšen vpliv nanjo. Luna s plimovanjem komaj zaznavno podaljšuje dneve. Nenadne erupcije na Soncu vplivajo na Zemljino rotacijo, tako kot lahko to v principu počnejo planeti. Vsi ti učinki ne trajajo dlje kot neskončno majhen del sekunde, so pa kljub temu impresivni, če pomoslimo, koliko energije je potrebno, da se premakne gmota velikosti Zemlje. In če lahko vesolje, kadar se mu zahoče, premakne Zemljo, kaj se dogaja s človekom, ki živi na njeni površini, ko se sprostijo kozmične sile?
Ena osnovnih in najbolj skrivnostnih lastnosti življenja je njegova odvisnost od ritmov. Organizem ne more živeti, če mu je umetno vsiljen ritem drugega organizma.
Listna uš na fižolu lahko na primer skoti žive mladiče ali polaga jajčeca, pač odvisno od letnega časa; dolžina dneva, v katerem so mladiči rojeni, določa prehajanje od enega načina reprodukcije k drugemu. Profesor Anthony D. Lees iz Cambridgea je opazil, da se takrat, ko je dan daljši od 14 ur, mladiči rodijo živi. Če pa je dan samo za nekaj minut krajši, se mladiči formirajo v jajčecih in se izležejo kasneje. V samici listne uši je torej izjemno občutljiva ,,ura'', ki deluje kot neskončno natančen matematični časovni spomin.
Reproduktivni cikli mnogih morskih živali temeljijo na ritmih, povezanih z bibavico. Rjave morske haloge Dictyota, na primer, zelo natančno sledijo Luni. Največ jajčec se izleže devet dni po tem, ko so izpostavljene mesečini. Naslednji višek sledi po 15 ali 16 dnevih (E. B\" unning). Ta periodičnost je po dolžini podobna polovici lunarnega ciklusa. Jakost mesečine v tem primeru deluje kot merilec časa. Neverjetno je, kako lahko šibka svetloba časovno usklajuje ,,fiziološki lunarni ritem'' teh halog (mesečina je tritisočkrat šibkejša od sončne svetlobe). Da je preživetje neke očitno slepe rastline odvisno od tako neskončno majhnih sprememb svetlobe, kaže, kako izredno se živa bitja trudijo, da bi se časovno uskladila tudi z najšibkejšimi kozmičnimi stimuli.
Profesor Frank A. Brown je proučeval raka mahnača, ki ima najtemnejšo barvo opoldne in najsvetlejšo opolnoči. V seriji laboratorijskih poskusov je Brown obrnil 24-urni ciklus, tako da se je obdobje svetlobe v laboratoriju ujemalo s temo zunaj in obratno. Kot je bilo pričakovati, se je rakov barvni ciklus prilagodil novim razmeram. Toda ko so raka v nadaljnjih poskusih izpostavili najrazličnejšim drugim okoljem, je bil rezultat presenetljiv: ne glede na različnost in skrajnost sprememb v laboratoriju (8 ali 27 stopinj C, strup cianid) se rakova biološka ura ni spremenila in je pri barvah vseskozi ohranjala konstantnost.
Brown je nato začel proučevati vedenje organizmov pod popolnoma konstantnimi pogoji. Poskusne živali je skušal, kolikor je bilo mogoče, obdržati pri isti temperaturi, vlažnosti in pritisku. Ugotovil je, da če rastline in živali prikrajšamo za njihove ,,običajne ritme'', se začnejo vesti, kot da bi jim vladali novi, doslej nezapaženi kozmični ritmi. Zaprti v svojih ječah organizmi še vedno sprejemajo sporočila od zunaj. Neprestano se zavedajo določenih sprememb v geofizikalnem okolju - kot da bi vohuni tihotapili sporočila v strogost ,,konstantnih pogojev''. Brown piše, da je kazalo vsako živo bitje, ki so ga proučevali v laboratoriju - od korenja do alg, od rakov do ostrig in podgan - sposobnost zelo natančnega napovedovanja spremembe barometrskega pritiska običajno za dva dni vnaprej.
Brown se je nadalje vprašal, kaj bi se zgodilo, če bi pustil živali pod konstantnimi pogoji, variiral pa bi kozmične dejavnike. V zaprtih in zatemnjenih posodah je dal prenesti nekaj ostrig z Long Islanda v svoj laboratorij v Evanstonu tisoč šeststo kilometrov od morja. Ko so prispele, je izmeril odpiranje njihovih lupin. Na začetku so se ostrige držale svojega naravnega ritma; odpirale in zapirale so se v ritmu plimovanja na Long Islandu. Toda po približno 15 dneh je Brown opazil, da je v dnevnem ritmu prišlo do premika. Ostrige so se zdaj odpirale v času, ko bi bila v Evanstonu plima, če bi bil ob morju, to pa je bilo takrat, ko je Luna prečkala lokalni poldnevnik. Ostrige so opustile ritem, povezan s plimovanjem, in se odzivale izključno na lunarni ritem. Na novo jih je ,,naravnal'' neznani vpliv, povezan s prehodom Lune nad poldnevnikom v Evanstonu, in to v času, ko so bile zaprte v temnih posodah laboratorija.
Zaradi kopičenja tovrstnih dejstev je Brown oblikoval hipotezo, da konstantni pogoji v laboratoriju niso bili tako konstantni, kot so mislili: obstajali so neki neznani dejavniki, izvirajoči iz vesolja, ki jih v laboratoriju niso mogli kontrolirati in ki so ,,organizme naravnali na kozmični čas''.
Od leta 1959 je Brown s sodelavci proučeval vedenje živali, postavljenih v
geomagnetsko polje, in sicer po natančno definiranih orientacijah. Smelost tega poskusa
je v dejstvu, da je geomagnetsko polje izredno šibko. Predhodnim raziskovalcem ni uspelo
odkriti nobene reakcije pri živalih, vendar se je izkazalo, da so bile uporabljene
pretirane doze magnetizma; te so živali preplavile in jim odvzele možnost, da se
odzovejo. Brown in za njim mnogi drugi so dokazali izjemno občutljivost
organizmov na magnetizem.
Toda magnetizem ni edini dodatni čut, ki so ga v novejšem času odkrili pri živalih; obstajajo še drugi, ki organizmu omogočajo, da sprejema doslej neznana sporočila iz vesolja. Živali so občutljive tudi na celo vrsto elektromagnetskih valov. Nekateri znanstveniki brez oklevanja trdijo, da imajo živali tudi ,,gravitacijsko oko''. Če ne bi bilo gravitacijske sile Sonca, bi se Zemlja izgubila v ledenih pustinjah vesolja. Ko Luna kjerkoli na Zemlji prečka poldnevnik, povzroči plimovanje, ne samo v oceanih, ampak tudi v zraku in na tleh. Vsa živa bitja, ne glede na to, kako majhna so, se z vsako svojo celico odzivajo na privlačno silo Lune in Sonca. Na globalni ravni je ta sila precejšnja, na ravni živih bitij pa je učinek neskončno majhen. Pred Brownovimi odkritji ni nihče niti pomislil na to, da bi iskal biološke učinke, povezane s tako pičlimi vplivi.
Znanstveniki so začeli vplive kozmičnih pojavov na človeka proučevati obotavljivo, saj so se zavedli nevarnosti, da jih kolegi poistovetijo z zastarelim vraževerjem. Francoska zdravnika dr. Faure in dr. Sardou sta ugotovila, da je bilo število nenadnih smrti med prehajanjem sončnih peg dvakrat višje kot ob katerem koli drugem času.
Profesor zgodovine v Moskvi A. L. Čijevski je zbral natančne zapiske o ponavljajočih se družbenih dogodkih in jih primerjal z gibanjem števila sončnih peg. Študija, ki jo je naredil, je bila pravi panoramski pogled na zgodovino. V njej je povezal krivuljo sončne aktivnosti z vojnami, revolucijami in preseljevanji vse od leta 500 pred našim štetjem do leta 1900. Analizo svojih rezultatov je končal z ugotovitvijo, da so se ,,duševne epidemije'' ujemale z vrhunci sončne aktivnosti v 72 odstotkih vseh primerov, s šibko sončno aktivnostjo pa samo v 28 odstotkih vseh primerov. Kot kaže, so velika kuga, davica ali kolera v Evropi, tifus v Rusiji in epidemija koz v Chicagu sledile enajstletnim ciklusom Sonca. Po Čijevskem se najvišje število smrti zaradi črnih koz, preden so iznašli cepivo, ujema z vrhunci sončne aktivnosti v več zaporednih ciklusih.
Japonski zdravnik in profesor na univerzi Maki Takata je ugotovil spremembe v krvnem serumu ljudi takrat, ko gre skupina sončnih peg prek osrednjega sončevega poldnevnika, to je, ko usmerja Sonce proti Zemlji skoncentriran snop valov in delcev. Koagulacijski indeks, zelo nizek konec noči, se nenadoma dvigne tik pred nastopom dneva. Presenetljivo je dejstvo, da se začne krivulja dvigati nekaj minut pred sončnim vzhodom, kot da bi kri nekako ,,predvidela'' prihod Sonca. Da bi ugotovil, ali so ti učinki res posledica sončnega sevanja, se je odločil raziskati, kaj se bo zgodilo, če se bo poskus odvijal nad zaščitnim atmosferskim zaslonom, ki nas loči od vecine sončne aktivnosti. S prostovoljcem, ki so mu vsakih 15 minut vzeli kri, da bi preverili vpliv spreminjajoče se višine, je letel z letalom deset tisoč metrov visoko. Kot je bilo pričakovati, se je koagulacijski indeks skokovito dvignil, ko se je letalo vzpelo in je atmosferski ščit postal tanjši. To je potrdilo vlogo sončnega sevanja. Luna ob mrku, ko se postavi med Sonce in Zemljo, ta učinek uniči, to pa ne uspeva niti hišam niti betonskim utrdbam.
Sovjetski hematolog Nicolas Schulz je pojasnil zvezo med določenimi lastnostmi človeške krvi in kozmičnimi pojavi. Našel je skoraj popolno vzporednico med odstotkom belih krvničk in sončnimi pegami, ki so jih vsak mesec beležili astronomski observatoriji. Med velikimi eksplozijami na Soncu leta 1956 so krvne analize po vsej Sovjetski zvezi pokazale znaten porast števila primerov levkemije.
Ljudje z določenimi obolenji so še posebej občutljivi na spremembe vremena. Včasih čutijo amputiranci nerazložljivo bolečino v manjkajočih udih; revmatiki in ljudje z artritisom so napovedovali spremembe vremena že veliko prej, preden smo dobili meteorološke inštrumente. Znano je tudi, da lahko nekateri ljudje uganejo, kakšno je vreme, v bolniški postelji, tako izolirani od zunanjega sveta, kot so bile Brownove zapečatene ostrige. Nobenega pojasnila takšnih pojavovo ni bilo videti, dokler ni De Rudder pomislil na možnost, da so posledica kozmičnih faktorjev. V zadnjih letih so njegovo slutnjo potrdili observatoriji po vsem svetu: atmosferske razmere in človekova fiziologija so tesno povezani.
Pred 40 leti je Rus Čijevski pokazal, kako na človekovo vedenje in metabolizem vplivajo ioni, z elektriko nabiti delci, ki plavajo po ozračju. To je bil brez dvoma dokaz, da je človekov ustroj zelo občutljiv. Novejše raziskave Kruegerja in Smitha ter Kornblueha in njegovih sodelavcev so pokazale, da lahko telo razlikuje pozitivne od negativnih ionov; prvi imajo večinoma depresiven učinek, drugi pa stimulativnega. Fiziki so pokazali, da dogodki v vesolju vplivajo na ionizacijo ozračja - prav verjetno je, da njihov vpliv na človeka poteka prek ionov kot posrednikov.
Nemška znanstvenikad König in Reiter sta odkrila, da je človeški organizem verjetno občutljiv za valove z izjemno nizko frekvenco in temu ustrezno šibko energijo. Ko sta preučevala reakcijski čas 53.000 poskusnih oseb in primerjala rezultate z vzorcem izjemno dolgih valov, sta odkrila, da so takšni valovi reakcijski čas bistveno upočasnili. Njuni rezultati bi lahko razložili povečanje števila nesreč v času sončnih izbruhov, o čemer sta poročala Reiter in Martini. Vedenje valov z izjemno nizko frekvenco postane nenormalno v urah, ki sledijo velikim solarnim motnjam. Po mnenju H. Burra z univerze Yale so človeški možgani skupaj s centralnim živčnim sistemom najpopolnejša postaja za sprejemanje elektromagnetnih valov, kar jih je. Nadaljnje dokaze za človekovo neverjetno občutljivost za majhne magnetske spremembe je leta 1962 priskrbel Y. Rocard, profesor fizike na Sorbonni. Vznemirjale so ga trditve bajaličarjev, ljudi, ki naj bi bili sposobni odkriti podzemne vode. Uspelo mu je odkriti zelo šibke spremembe v zemeljskem magnetizmu, ki jih povzroča prisotnost vode v zemlji. Te bi lahko bile vzrok za sprostitev bajaličarjevih mišic in za to, da se konica palice obrne navzdol.
Michel Gauquelin je na obsežnem gradivu dokazal, da se je veliko število eminentnih zdravnikov rodilo v času, ko sta pravkar vzšla ali kulminirala planeta Mars in Saturn. Med časom rojstva in poklicno kariero se je pojavil še bolj natančen statistični odnos. Kazalo je, da ima vsak poklic svojo planetarno uro. Mars in Saturn tudi nista bila edina merilca časa - izkazalo se je, da sta pri drugih poklicih ravno tako pomembna Jupiter in Luna. Vsakič je prišlo do statističnih odmikov takoj po vzidu ali kulminaciji. Zelo veliko posameznikov, ki so se rodili, ko je Mars vzšel ali kulminiral, je kasneje postalo slavnih zdravnikov, uspešnih atletov in vojskovodij. Bodoči umetniki, slikarji ali glasbeniki pa so se le redko rodili v času, ugodnem za zdravnike in atlete. Igralci in politiki so se rodili pogosteje, ko je vzhajal ali kulminiral Jupiter, redkeje pa so se v tem času rodili znanstveniki. Tako se je, kar zadeva poklicni uspeh, izkazalo, da igrajo Luna, Mars, Jupiter in Saturn vlogo planetarnih ur.
Gauquelin je dokazal tudi obstoj planetarne dednosti, ko je statistično pokazal, da obstajajo podobnosti med položajem planetov staršev in njihovih otrok. V obeh generacijah pa so se znašli na istem mestu samo Luna, Venera, Mars, Jupiter in Saturn. Otrok kaže nagnjenje, da se rodi, ko katero od teh teles vzhaja ali kulminira, če je bilo isto telo v tem območju v času rojstev njegovih staršev. Nobenih dednih povezav pa ni odkril pri Merkurju, ki je majhen in blizu Sonca; niti ne pri Uranu, Neptunu ali Plutonu, ki so zelo oddaljeni od Zemlje. Povezava med dednostjo ter razdaljo in maso planetov nas spominja na dobro znane fizikalne zakone.
Brownova odkritja nam tu lahko pomagajo pri razumevanju tistega, kar se verjetno dogaja. Otrok je v maternici prav gotovo zaščiten pred nasilnimi zunanjimi spremembami. Toda bistveno Brownovo odkritje je, da živo bitje ne more živeti brez določevalcev časa. Če ga ne morejo doseči ``otipljivi'' določevalci časa v okolju, kot so svetloba, temperatura in vlažnost, postane bolj občutljiv za vplive ,,subtilnih sinhronizatorjev'' iz vesolja. Kaže, da lahko otrok zaznava izjemno majhne spremembe v kozmičnem prostoru, to pa je tisto, kar sproži porod, ki so ga že vnaprej pripravljale spremembe v materinem in otrokovem telesu. Ko se približuje rok, zadostuje za začetek poroda že neskončno majhna količina hormonov v krvi. Mogoče je, da povzroči to izločanje hormonov spodbuda iz vesolja, četudi je njena energija izredno majhna. Napredek sodobne medicine te hipoteze ne zavrača. Pred nedavnim je A. Csapo z Rockefellerjevega inštituta v New Yorku prikazal vlogo placentalnih hormonov pri porodu. Ker izvirata placenta in zarodek iz iste celice, lahko zarodek skozi placento vpliva na krčenje maternice.
O Gauquelinovih raziskavah in trudu za njihovo priznanje glej še v knjigi Viktorja Gerkmana Astrologija - veda o značaju in usodi, Aura, Ljubljana 1991, od str. 67.
Voda, ki jo proučujejo v laboratoriju, je na zelo majhne spremembe električnih in
magnetskih polj občutljiva prav tako kot živali, ki jih je proučeval Brown. Leta 1965
sta kemika Bordi in Vannel opazila tudi razlike v prevodnosti vode, če je bila ta
izpostavljena učinkovanju zelo majhnega magneta. W. H. Fisher in njegovi asistenti so
pokazali, da je struktura vode izjemno občutljiva na elektromagnetska polja. Prav s
posredovanjem teh polj spreminja vesolje lastnosti vode. Ta efekt ima kljub svoji
navidezno abstraktni naravi velikanski pomen. Voda ni samo tekočina naše zemlje, ampak
tudi naših življenj. Živi organizmi so prav tako izpostavljeni vesolju kot koloidi v
laboratorijskih posodah. Kozmične sile vplivajo na nas prek vode v naših telesih. Leta
1962 je Piccardi zapisal: ,,Možno je, da zunanje sile vplivajo na žive organizme prek
vode in vodnega sistema.'' Kajti, obstoj tako delikatne in občutljive strukture dopušča
domnevo, da lahko ustrezni vplivi strukturo spreminjajo na neskončno število načinov,
zato lahko domnevamo, da je voda občutljiva na izjemno rahle vplive in se je bolj kot
katerakoli druga tekočina sposobna
prilagajati najrazličnejšim okoliščinam. Brez sposobnosti za takojšnje odzivanje na
zunanje vplive življenja ne bi bilo. Kot kaže, je dialog med človekom in vesoljem nujno
potreben za naše preživetje.