Malidoma Patrice Some: O VODI IN DUHU

Knjiga je resnična izpoved afriškega šamana, ki ga je usoda pripeljala v zahodni t.i. civiliziran svet. Pretresljiva zgodba je hkrati čudovit opis duhovnih svetov in dimenzij, ki jih zahodna civilizacija zanemarja in močno pretirano poudarja materialne dobrine. Knjiga je polna modrosti, hkrati pa Malidoma pogosto poudarja, da so besede zavajajoče in da izkrivijo resnični pomen. Resnico lahko samo začutiš, ne da se je opisati in je nujno subjektivna.

Pri afriških domorodcih se še pred rojstvom otroka stari oče pogovori z dušo prihajajočega otroka v materinem trebuhu. Ugotovi, kakšno nalogo si je duša zadala in kakšen spol je izbrala. Glede na to se otroku izbere ime. Malidoma pomeni tistega, ki se spoprijatelji s tujci. Malidomi so že zelo zgodaj prerokovali, da bo živel z belci. Kot otrok je bil zelo navezan na svojega starega očeta, ki je bil slavni mag in zdravitelj. Ko je bil star 4 leta, je stari oče umrl, njegov pogreb pa je bil poln čudežev, ki so   za domorodce nekaj povsem naravnega.

Francoski duhovnik je Malidomo kot 4-letnega otroka ugrabil in ga na silo odvedel v semenišče. Tam je v kruti t.i. krščanski vzgoji odraščal. Pri 20-tih letih je pobegnil  in se vrnil v rodno vas. Da bi se lahko pridružil domorodski družini, je moral skozi življenjsko iniciacijo: zelo zahtevna in življenjsko nevarna preiskušnja, v kateri odraščajoči mladeniči spoznajo skrivnosti drugih, višjih svetov in spoznajo, da  tuzemeljsko življenje zgolj ena od mnogih učnih nalog na poti  k spoznavanju resnice in popolnosti. Preiskušnjo uspešno prestane, kmalu zatem pa mora zopet zapustiti rodno vas in oditi na šolanje v Evropo.

NEKAJ ZANIMIVIH MISLI IZ KNJIGE:

• Besede pomen ujamejo v past, ga mučijo, razrežejo na koščke, tako kot mesar razreže zaklano žival. Govorica tišine pa globoko spoštuje celovitost pomena kot entitete, ločene od jezika. V tišini pomena ne slišimo več, ampak čutimo; čutenje pa je najboljši inštrument za zaznavanje pomena.
• V meni ni ostalo nič strahu, ki bi hranil mojo željo po podatkih.
• Sistemu ni bilo mar, ali si se česa v resnici naučil ali ne.
• Temeljil je na drdranju na pamet naučene snovi, s katero so nas pitali profesorji, ki so z zdolgočasenimi, zaspanimi in včasih celo pijanimi glasovi brali iz svojih zapiskov. Večina ljudi na tej šoli je morala trdo delati. Kot razsvetljenemu človeku se mi za ocene ni bilo treba veliko učiti, cele vrste predavanj sploh nisem poslušal, samo na izpite sem hodil in nazadnje zapustil šolo z vsemi tistimi diplomami. Odgovori na izpitna vprašanja so bili večinoma vidni v avrah učiteljev, ki so kar naprej patruljirali med klopmi. Samo te odgovore sem moral zapisati, preden je učitelj opazil, da ga čudno gledam.
• Retorika je pomenila tehniko, s katero z argumenti dokazal, da je očitno napačno pravilno. Ta veščina je bila pomembna, ker je pomenila, da smo opremljeni za obrambo krščanstva pred vsakimi ugovori.
• Kljub temu, da obstaja v moji kulturi množica zgodb, nimamo besede za književnost. Zahodni pojem književnosti sem jim (svojim sovaščanom) lahko približal samo tako, da sem rekel, da je književnost pripovedovanje laži.
• Človek, ki ne živi v skladu s seboj, mora imeti težko življenje, ker mora iz temeljev graditi smisel in namen. Nihče nam ne more povedati, kdo smo, ali kako moramo živeti. To spoznanje lahko najdemo samo v sebi. Zanikovanje naše prave narave nam lahko povzroči samo strahotno bolečino.
• Starešine ne vidijo podrobnosti, ampak sliko v celoti. Če je celoten vzorec pravi, težavne podrobnosti niso pomembne.
• Če si nekdo nekaj predstavlja, ima to tudi možnost obstajanja.
• V zahodni resničnosti je jasna ločnica med duhovnim in materialnim, med religioznim in posvetnim življenjem. Za nas je, tako kot za številne domorodske kulture, nadnaravno del našega vsakdana. Posvetno je duhovno na nižji stopnji - počivališče od napetosti religiozne in duhovne dejavnosti.
• Nobenega dvoma ni, da danes zahodna civilizacija preboleva težko duhovno krizo. Vse večje zahodnjaško odvračanje od duhovnih vrednot, popolno omalovaževanje okolja in varovanja naravnih virov, problemi revščine, mamil in kriminala po mestih, rastoča brezposelnost in gospodarske težave; naraščajoča nestrpnost do obarvanih ljud in vrednot drugih kultur..., če se bo vse to nenadzorovano nadaljevalo, bo prišlo do strahotnega samouničenja. V tej zmedi globalnih razsežnosti imamo upanje samo, če spremenimo sami sebe.