Zbirka člankov vrhunskih znanstvenikov: fizikov, matematikov, biologov, kemikov, psihologov, zdravnikov, filozofov in teologov:
David Lorimer (urednik):

THE SPIRIT OF SCIENCE,
Floris Books, 1998
(povzetek knjige),
povzel: Iztok Stepančič

Knjiga predstavlja zbirko esejev, zbranih iz govorov različnih predavateljev na konferencah, ki nosijo ime »Mystics & Scientists«. Vseh konferenc je bilo do sedaj že 25, v knjigi pa nam urednik strnjeno povzame samo bistvo konferenc. Sama knjiga je razdeljena na štiri tematske sklope in sicer :

§ Kozmologija in Fizika
§ Biologija in Gaia
§ Zavest in Psihologija
§ Misticizem in Duhovnost

Debate glede povezanosti fizike in samega misticizma kažejo na interes fizikov, da bi prišli do resničnega odgovora, kaj vesolje sploh je in kakšen je njegov namen. Ideje o dinamični urejenosti, na kateri sloni naš fizični svet, so pritegnile veliko pozornosti, kakor tudi ideje o samoorganizaciji snovi, kjer iz kaosa dobimo urejenost, če snov potisnemo preveč iz njenega ravnovesja. Kot rezultat prevelikega pritiska namesto kaosa nastane novo ravnotežje.

Največji razvoj v biologiji je Gaia hipoteza, ki pravi, da je celotna zemlja oz. njena biosfera ogromen samoorganiziran in samoreguliran sistem. Hipoteza kot taka je kritika darvinizma, ki gradi na boju za preživetje, medtem ko Gaia hipoteza zagovarja sožitje in sodelovanje vseh organizmov na zemlji.

Še bolj šokantna je ideja o morfičnem polju.Takšno polje omogoča stvarem, da se lažje ponovno zgodijo, če se se prej že zgodile. Prav tako revolucionarna je ideja o zakonih narave kot navadah in ne kot fiksnih, nespremenjenih zakonih.

V zadnjem času so skokovito narasle študije zavesti, ki se kažejo kot vrnitev k obravnavanju širše psihologije s počasnim sprejemanjem parapsiholoških ved. Prav tako je bilo ogromno narejenega v zvezi z možgani kot fizičnim, stvarnim, in umom, ki le-te kontrolira. Klasična paradigma zavesti kot funkcije možganov samih se tako počasi opušča. Veliko se govori tudi o holistični medicini, ki obravnava človeka kot celoto in ne kot skupek mehanskih delov in tako poskuša rešiti mnoge bolezni, ki jih klasična medicina ne more premagati.

Na področju misticizma in duhovnosti se kaže povečan interes za študije različnih religij, duhovne prakse in osebnostni razvoj. Kaže se ogromna rast novih religioznih gibanj oz. »new age« gibanj. Na to kaže tudi število knjig in osebnih izkušenj ljudi, ki se iz dneva v dan povečuje.

Vsako od področij je zastopano z eseji odličnih, svetovno priznanih znastvenikov, raziskovalcev in iskalcev resnice. V nadaljevanju bom predstavil vsakega posebej, saj je vsak sam zase vreden celotne knjige, predvsem kar se tiče pogledov na svet, razmišljanj in dragocenih uvidov v resničnost samo.

»Človek, spoznaj se, in spoznal boš vesolje«

Glavna razlika med tema dvema besedama, je v tem, da mora človek eksperimentirati na nečem, s čimer se sam distancira od objekta eksperimenta, medtem ko izkušnja pomeni neposreden kontakt z objektom, zlitje v eno.

Oboje uporabljamo pri iskanju resnice. Le da gre pri eksperimentu za posredno videnje resnice, filtrirano skozi sito naših omejenih pogledov in prepričanj, pri neposrednji izkušnji pa govorimo o enosti z objektom znanja. Dualnost sveta se nazorno kaže v klasični znanosti, katere glavno orodje je eksperiment. Pomeni razcep med glagoloma znati in biti, ki sta v direktni izkušnji resnice združena v eno.

Duh iskanja resnice je vendarle podoben v znanosti kot v duhovnosti, za znanost je značilno:

§ Raziskovanje
§ Kreativnost in domišljija, ki rojeva nove modele in odkritja
§ Kritična in analitična trdnost aplicirana v metodah in procedurah
§ Vaja skozi eksperimentalno predikcijo in testiranje
§ Odprtost in zavedanje ob metafizičnih predpostavkah

Zadnja alineja je šibka točka znanosti, saj se skozi zgodovino kaže, kako pogosto so se nove ideje sprevrgle v dogme in zavračale vse drugačno.

Znanost v samem izvoru besede scientia pomeni znanje. In v tem duhu bi se morala tudi interpretirati. Odprtost pri dojemanju novih spoznanj in dejstev ter pozitivno naravnanost do vsega novega in drugačnega. Znanost kot primarno vzame zunanje vidne faktorje in tako postavi na nepravično drugo mesto nevidne, notranje faktorje, ki so v bistvu komplementarni zunanjim, saj tvorijo skupaj celoto.

Za razliko od klasične znanosti zahteva znanost zavesti oz. duha notranjo transformacijo raziskovalca, spremembo dojemanja in razumevanja. Podobna shema velja tudi za iskanje notranje resnice, le da tu raziskujemo po svojem notranjem vesolju, kjer doživljamo vizije z disciplino, predanostjo, meditacijo in molitvijo. Potrebna pa je tudi popolna odprtost duha in sprejemanje vsega različnega.

Znanost zavesti lahko preseže dualistični pogled na svet in doseže unijo uma in srca. Tukaj nas pot popelje od razumevanja k modrosti, od teorij k realiziranemu znanju.

V današnjem svetu imamo neravnovesje med dvema aspektoma človeške zavesti, »racionalnim« in »intiutivnim«, ki sta bila asociirana z znanostjo in religijo. Kitajci so ta aspekta poimenovali yang in yin, ki pa nista dve različni vrsti znanja, le dva pola iste resničnosti.

Neravnovesje se kaže v prevelikem poudarku yanga t.j. aktivne, moške, tekmovalne strani človeške narave, yin oz. ženski, kooperativni način življenja se pa po drugi strani zapostavlja. Vendarle se dogaja v svetu sprememba.Yin vrednote spet pridobivajo na vrednosti, saj je čas yang prevlade prišel do svojega vrhunca in se sedaj umika v prid yinu, kar je konsistentno s kitajskim videnjem sveta. Primer tega je moderna fizika, ki je dosegla ogromno z ekstremno specializacijo in uporabo racionalnega uma, sedaj pa se povezuje z misticizmom, ki je v svoji esenci uporaba intiutivnega uma. Tukaj je razvidna unija in komplementarnost narave zavesti.

»Mislim, torej sem« zadene v bistvo racionalnega razmišljanja. S tem izrekom se je vplivalo na generacije zahodnjaških učenjakov, ki so tako pozabili na celoten organizem in so se skoncentrirali samo na um. K temu je ogromno prispeval Newtonov pogled na svet, ki je razdelil le-tega na mehanski sistem nepovezanih delcev. Tako naravoslovne kot tudi humanistične vede so gradile same sebe okoli te Newtonove fizike. Čas je, da ostale znanstvene vede sledijo moderni fiziki in razširijo svojo filozofijo.

Problem znanosti je, da ne išče resnice, le približne opise resnice. Tako, kot so morali v fiziki opustiti Newtonov model, ko so prišli do zelo majhnih delcev oz. zelo velikih stvari(zvezd,galaksij), morajo v ostalih vedah najti, kje so meje tega mehanističnega pristopa k znanosti in ga, če je to potrebno, preseči.

Najbolj očiten je Newtonov, mehanistični pogled na svet v klasični medicini, ki opisuje človeško telo kot skupek različnih delov, in ga tako tudi zdravi t.j. po delih. Celota kot taka pa ostane skrita in nepomembna. Ponavadi se zdravi le posledice, kot so bakterije in ne simptomov, ki povzročajo bolezen. V psihiatriji se obravnava človeško psiho, ne da bi se ozirali na telo. Tako so si v medicini razdelili področja vpliva, ne glede na njihovo povezanost.

Kaj je pravzaprav zdravje? Definirano je kot stanje popolnega fizičnega, mentalnega in socialnega dobrega počutja. Po tej definiciji nikjer na svetu ni dobre zdravstvene oskrbe. Današnja medicina je večinoma bolezensko orientirana in uporablja destruktivne metode, preventive razen cepljenja praktično ni.

Vse te vede zaostajajo za moderno fiziko, ki vidi svet kot mrežo povezanih in soodvisnih procesov. Za spremembo je dovolj, če pogledamo po svetu, kjer tudi v ostalih vedah uporabljajo holistične pristope in jih počasi integriramo v našo družbo.

Nova definicija zdravja : Dinamično ravnovesje med različnimi deli organizma in med organizmom in njegovim okoljem. Organizem sam sebe zdravi, terapist (grško : pomagač) samo sproži proces zdravljenja.

Obstajajo trije vidiki holistične zdravstvene oskrbe.

§ Individualna, kjer oseba sama skrbi za svoje zdravje. Paziti mora na svoje obnašanje, slabe navade, življenjske okoliščine. Za to je potrebna zdrava disciplina in že skoraj omadeževano splošno znanje.
§ Socialna, kjer bo potrebno vplivati na ekonomske panoge, da ne bodo več proizvajale stvari, nevarnih za zdravje, in spremeniti obstoječ medicinski sistem ter ga preusmeriti v sistem pravilne zdravstvene oskrbe.
§ Holistična, kjer bo cilj pacienta in njegovo bolezen potrebno postaviti v širši kontekst.

Podobne spremembe se dogajajo v psihologiji, kjer vedenjsko šolo in psihoanalizo nadgrajuje Jung s kolektivnim nezavednim. Psihoterapija se deli na tri dele

§ Ego nivo, katerega lahko zdravimo z psihoanalizo
§ Eksistenčni nivo, ki je povezan z fenomenom rojstva in smrti
§ Transpersonalni nivo, kjer individualne probleme umestimo v kozmični kontekst

Vse te spremembe se bodo zgodile, če se bomo vsi spremenili in sodelovali pri tem. Družba ni nekdo tam zunaj, ampak mi sami. »Pot, dolga tisoče kilometrov, se začne z enim samim korakom«.

4. prof. dr. David Bohm (fizik): Kozmos, snov, življenje in zavest

Ena od glavnih lastnosti kvantne teorije je pojav energije ničte točke. To je energija, ki jo ima polje v vakumu in ni enaka nič. Če govorimo o valovih, lahko rečemo, da je sestavljen iz energije ničte točke in dodatne energije. Če seštejemo vso energijo ničte točke, pridemo do ogromnih številk. Za primerjavo : Energija nulte točke v enem kubičnem centimetru vakuma je veliko večja kot energija, ki bi nastala od eksplozije vse snovi vesolja.

Vsa snov torej leži na tem ogromnem oceanu energije kot nekakšna motnja, ki se giblje kot jadrnica na morju. Na žalost še nimamo naprav, ki bi zmogle direktno izmeriti te energije ravno zaradi njene ogromne moči. Celoten veliki pok je samo majhen val v tem oceanu energije.

Tukaj se poraja ideja o hierarhiji vključenih redov. Kot primer sistema dveh vključenih redov lahko predstavimo video igro s pikami na zaslonu. Tukaj prvi red predstavlja pike na zaslonu, drugi red pa program, ki upravlja z pikami. Podobno je v fiziki, kjer prvi red organizira delce in valove. Drugi red pa organizira prvega. Predstavljamo si, da kvantna mehanika tako deluje.Tako lahko vidimo, kako je vsak proces organiziran v več dimenzijah.

Več dimenzijski pristop pojasni nelokalnost pojavov. Obstajajo delci, ki občutijo spremembo na nekem odaljenem delcu in nanjo reagirajo. Tako dobimo navidezen pojav delovanja na daljavo brez kakršnekoli razlage. Interakcija dveh delcev pa je v resnici lokalno opisana v šest-dimenzionalnem prostoru in ne v dveh tro-dimenzionalnih slikah, ki sta projecirani iz šest-dimezionalnega prostora. Lahko rečemo, da je tro-dimenzionalni prostor le aproksimacija nekega več-dimenzionalnega prostora.

Teorija o delcih kot samostojnih in neodvisnih eden od drugega zdrži samo do neke točke. V tem oceanu energije vse oscilira in je v stalnem gibanju. Tako pridemo do nove vrste polja, ki determinira ne samo povezave med delci, ampak tudi njihovo obliko. Delci stalno nastajajo iz energije in se hkrati vanjo stapljajo. Tako stalnega snovnega delca sploh ni. Obstaja samo polje, ki pove, kakšne vrste delci se bodo formirali. To je podobno programu video igre t.j. višji red, ki determinira, kakšne pike se bodo formirale na ekranu, ki predstavlja nižji red.

To polje implicira povezanost vsega, kar obstaja, in je zato zelo blizu holističnemu pogledu na svet. Vsak delec vpliva na celoto in je odvisen od nje. Za tem poljem se lahko skriva še eno, ki je po svoji naravi še bolj holistično in tako v neskončnost.

Več stopenj vključenih redov lahko zaznamo tudi pri človeku. Vsaka fizična stvar je na osnovnem nivoju fizična stvar, a na višjem nivoju ima hkrati tudi nek pomen, simbol za človeka. Ta pomen oz. simbol lahko sedaj zamenja fizično in z njim pridemo do pomena simbola in tako naprej. Tako zaznavamo stvarnost na več nivojih, od čisto fizičnega do skrajno simboličnega.

Tukaj pride na plano inteligenca, ki preseže omejenosti navadnih veščin, ki jih lahko imitirajo računalniki. Deluje po principu ustvarjalnosti, raziskovanja pomenov in ima neskončno hierarhijo vključenih redov, ki predstavljajo sposobnost zaznavanja in vključevanja vedno bolj subtilnih misli in dejanj in s tem širjenja znanja in zavesti.

Lahko rečemo da sta fizično oz. snovno in miselno oz. pomensko dve različni strani ene in iste resničnosti. Notranja in zunanja resnica. Snov in pomen snovi se združita na nekem višjem nivoju v eno. Tukaj se približamo enosti mistikov. Modrosti, ki jo lahko dosežemo le z uravnoteženim pogledov navzven v svet in navznoter vase, kjer oba pogleda vidita isto resničnost.

5. prof. dr. Paul Davies (fizik, matematik, filozof): Kozmični načrt - samoorganizacijski principi snovi in energije

Na začetku so znanstveniki verjeli v večno nespremenljivo vesolje, katerega je ustvaril bog. V takem vesolju se seveda nič novega ne more zgoditi, zato tudi dolgo ni bilo napredka v tej smeri. Za tem je v devetnajstem stoletju prišlo na dan, da je vesolje samo po sebi degenerativno, kakor naj bi napovedoval drugi zakon termodinamike. Entropija celotnega vesolja se veča, kar pomeni večji kaos. V bistvu gre za zmanjševanje uporabne energije, ki je na voljo in ima kot posledico neizogibno drsenje proti »toplotni smrti«.

Vendar reči, da je nastanek vesolja in z njim vsa kreacija nastala ob velikem poku, zavajajoče. Na začetku je bila samo energija in šele skozi čas so nastale vedno bolj kompleksne strukture, kar nakazuje ustvarjalno in napredno vesolje, ki se razvija skozi čas. Cele miljarde let je trajalo, da so nastale galaksije in znotraj njih zvezde in planeti z raznoliko biosfero kot je npr. naša zemeljska. Entropija celotnega sistema vedno narašča, a entropije podsistemov se lahko manjšajo oz. ohranjajo stalni nivo redu. Tako delujejo živa bitja, ki izvažajo entropijo v svoje okolje in s tem ohranjajo ravnovesje.

Pomembna je tudi razlika med urejenostjo in organizacijo snovi. Diamant ima popolno urejeno strukturo, živa celica pa v nasprotju z njim neurejeno, a dobro organizirano strukturo.

Tako imamo lahko sistem, kjer celotni red oz. urejenost pada, organizacija sistema pa se veča. To je možno s principom samoorganizacije, ki je tako v živi kot neživi naravi. Značilen primer samoorganizacije je laser. V astronomiji imamo npr. rdečo pego na jupitru in saturnove prstane, ki imajo neverjetno organizirano strukturo.

Lahko rečemo, da ima celotno vesolje progresiven samoorganizujoč karakter. Glavne značilnosti takšnih sistemov so odprost, stabilnost, robustnost in nelinearnost. Nelinearen sistem kot je npr. podnebje v nasprotju z linearnimi sistemi ni reverzibilen. Rezultat vseh faktorjev, ki prispevajo k sistemu, ni preprosta vsota posameznih delov, ampak nekaj več. Obnašanje je zelo kompleksno in včasih popolnoma naključno, kar preprečuje znanstveno razčlenitev sistema na posamezne dele. Težavnost napovedovanja in študije teh sistemov predstavlja oviro redukcionističnim znastvenikom, ki bi radi videli svet kot sestavljanko elementarnih delcev, ki se deterministično obnaša in giblje. Upi teh ljudi so na kratko povzeti v stavku : »Upamo, da bomo lahko razložili celotno vesolje z eno kratko formulo, ki jo bo lahko vsakdo imel natisnjeno na svoji majici«.

Svet se spreminja in stari Newtonov pogled na svet prepušča svoje mesto novim paradigmam. Kompleksni, nelinearni, odprti sistemi so postali norma. Celotna narava je sestavljena iz neregularnih oblik. Namesto aproksimacije z regularnimi oblikami jih rajši sprejmemo kot to, kar so. S tem približamo sliko resnice, s katero se znanost ukvarja, pravi resnici.

Če se vrnemo nazaj k redu in kaosu, lahko zasledimo podobne organizacijske principe redu tudi v kaosu. Kaos ima celo dve pomembni konstanti, ki se pojavljata povsod, kjer le-ta nastaja. Lahko rečemo, da ima tudi kaos svojo urejenost.

Vesolje, kot rečeno, ima progresiven karakter, a na drugi strani imamo še vedno pogled na nespremenljiv, stalen svet. Razkol med njima je zelo globok tako v religijah kot v sami znanosti. Tako obstajata dve različni pojmovanji boga. Bog kot stvarnik in bog kot oče.

Bog kot stvarnik je tisti, ki je ustvaril vesolje, a je hkrati izven njega. Bog kot oče pa predstavlja notranjega, osebnega boga ljubezni,ki je zmeraj prisoten. Koncept združitve teh dveh pojmovanj je zelo kompleksen in mnoge religije še vedno iščejo odgovor na to dilemo.

Odgovor, kot vedno, se skriva nekje vmes, v uniji vseh različnih pogledov in verovanj.

Vsekakor pa predstavlja progresivno vesolje tisto, kar daje človeku čast in dostojanstvo, da je vreden del tega sveta in ne le naključna posledica temnega in hladnega vesolja.

6. prof. dr. Kurt Dressler (fizik): Izkušnja enosti - V koreninah religije, filozofije in psihologije ter kot končni horizont fizike, kozmologije in zavesti

Ko govorimo o mistični enosti, govorimo o povezanosti, ki presega vse meje. Ves svet je povezan v eno. Vrne se v svoje bistvo, v enost, ki vsebuje vse. Dvojnost sveta izgine. Vstopiti v mistično enost pomeni vrnitev iz razdvojenosti v originalno stanje unije z vsem.

Religija je to vizijo povezanosti videla kot unijo z bogom samim. Enost je najvišja resnica in edina direktna izkušnja večnega in neskončnega.

V samem izvoru filozofije leži zavestno spoznanje razlike med vsakdanjo resnico in resničnim bistvom. Bistvo je zakrito in pogosto pozabljeno, saj smo se medtem naučili gledati drugačen in razdvojen svet.

Tudi v psihologiji lahko govorimo o izkušnji enosti, ki ustvarja podlago za vse ostalo.

Kot dojenčki v stanju nezavedne enosti kmalu preidemo v stanje samote. Zavest začne ločevati med samim sabo in ostalim okoljem. Tako v zreli dobi zopet iščemo, tokrat zavestno, vsevsebujočo integracijo vsega, skratka enost. Šele ko smo pripravljeni izgubiti same sebe, takrat se zopet najdemo - v enosti.

Kar velja za humanistične vede, lahko rečemo tudi za fiziko. Očitna je povezava med dualističnim pogledom na svet, ki ga lahko predstavimo kot Newtonov model sveta, in vizijo enosti, h kateri stremi tudi kvantna teorija. Če pogledamo zgodovinski razvoj fizike, lahko vidimo razvoj unifikacije različnih področij fizike. Od Newtona, ki je postavil zakone gravitacije, do Einsteina, ki je združil prostor, čas in energijo v celoto. Od štirih različnih sil lahko pod ekstremnimi pogoji pričakujemo postopno združevanje v eno samo. »Teorija vsega« bi tako pomenila končno unifikacijo fizične realnosti.

Vesolje samo je staro več kot 15 miljard let. V tem času je iz žareče krogle velikosti nekaj deset tisoč kilometrov doseglo ogromno velikost. Sam rob vesolja pa je vedno obdan s to meglo, ki ga obdaja in katero zaznamo kot vesoljsko radiacijo. Lahko rečemo, da je za to meglo tista začetna enost. Vsak preboj iz vesolja v to enost je nemogoč, saj tam ni prostora ne časa.

Sama izkušnja enosti je bistvo raziskav zavesti, psihologije, religij, filozofije, celo fizike in kozmologije. Vse to kaže na neko globlje bistvo, nekakšno povezanost vsega. Sama enost ne pride iz enačb in teorij. Izhaja iz našega načina mišljenja in življenja. Mi smo odgovorni za naše misli, saj naše akcije izhajajo iz njih. Nadvse pomembno za samo izkušnjo enosti je tudi izkušnja čistega srca oz. totalnega in brezpogojnega odpuščanja. Ta pelje k prepričanju, da je vesolje natanko v tem trenutku tako prav za vse, da ne rabi nikakršne razlage oz. opravičila za to kar je.

»Blessed are the pure in heart, for they shall see God«.

Biologija in Gaia

Ogromno število znanstvenikov je samo zadnjih sto let porabilo milijone človeških let za raziskovanje narave. Vendar je ta slika narave deterministična in mehanistična. Svet je prikazan kot splet naključnih okoliščin, sestavljen iz delov, ki se sami delijo na še manjše delce in tako naprej do elementarnih delcev, s katerimo lahko opišemo celotno vesolje in njegov razvoj.

Ta slika pa ni brez napak. Če samo pogledamo element naključja, lahko odkrijemo več zanimivih informacij. Prva je ravno prava hitrost širitve vesolja. Če bi v začetnih fazah vesolja spremenili hitrost le za milijoninko milijona, bi bili vsi v črni luknji oz. galaksij sploh ne bi bilo. Kot drugo, pravilna porazdelitev gostote v vesolju. Iz začetnega kaosa se je rodilo urejeno vesolje. V svetu majhnega bi ob spremembi sil, ki držijo protone in neutrone skupaj, za samo dva odstotka ne imeli življenja, saj ne bi bilo težkih elementov.

Sam prah, ki leži med galaksijami, je prežet z organskimi molekulami in življenjem. Verjetnost samo enega takega dogodka je 10^-200, skratka 0.

Celo sama evolucija ne zdrži, saj naključne mutacije niso imele dovolj časa za tašen razvoj.

Vse to kaže na inteligenten izvor, ozadje oz. princip, ki vodi to vesolje.

Če pogledamo naprej v DNK in gene, bi lahko rekli, tukaj smo mi gospodarji. Že preprost primer sadne muhe pokaže, da iz par generacij brezočesnih muh, ki jim je bil odstranjen gen za oči, nastanejo muhe z očmi in z odstranjenim genom. Narava je našla način, kako zaobiti prepreko. Moč narave se pokaže pri uporabi insekticidov, ki imajo za posledico, paradoksalno, samo še več insektov. Narava ščiti sama sebe in se upira takšnim posegom. Svet je po nekem inteligentnem principu zgrajen skoraj popolno in ga takšna vmešavanja ne zmotijo. Vse se navsezadnje vrne v ravnovesno lego. Vsi ti mehanistični procesi, ki jih poznamo, in smo jih smatrali za gospodarje, so v bistvu samo služabniki temu višjemu principu. Tkejo in gradijo poti, po katerih se to univerzalno znanje pretaka.

Vse, kar delamo naravi, se nam vrne. Tako dobro, kot slabo. Pritiski sodobnega potrošniškega sveta uničujejo celotne dežele. Bližamo se ekološki katastrofi, ki jo lahko preprečimo samo z holističnim t.j. celostnim obravnavanjem problemov, ki se nas tičejo. Znanost sama se bo morala odpreti in živeti z naravo, ne samo eksperimentirati in teorizirati. Le tako lahko resnično pozdravimo zemljo, ki nas vse varuje in hrani.

Problem današnje znanosti je pomanjkanje individualnega razmišljanja in eksperimentiranja. Večji del znanosti je tehnologija. Pravi znanstvenik je človek, ki ima čas in voljo ter zanimanje, ki ga posveča svetu. Izraža osebna mnenja o svojem videnju sveta, ima svoje teorije in ideje, ki se jih da testirati. Takšnih znanstvenikov je dandanašnji malo. S takšnim pristopom je nastala moja teorija evolucije vrst živih bitij in evolucije zemlje. Živa in neživa narava združena v eno celoto, katere glavna lastnost je njena moč samoregulacije. Zemlja se vede podobno kot živ organizem, zato je tudi ime teorije »Gaia« po grški besedi zemlja oz. boginja zemlje.

Novi pogled na zemljo lahko vidimo, če uporabimo pogled od zgoraj navzdol, ki najprej jemlje zemljo kot celoto. Tak pogled je koristen, saj zemlja kot kompleksen sistem ne daje pravilnih odgovorov na vprašanja, če jo pred tem razstavimo na prafaktorje. Na žalost se takšnega pogleda ne poslužujejo veliko v znanosti.

Sama znanost se je začela pred stoletji deliti najprej na humanistične in naravoslovne, te pa naprej v manjše in še bolj specializiranje vede, kot da je znanje različnih področij med seboj neodvisno. Takšna omejenost škoduje znanosti in zemlji.

V nasprotju s tem je teorija Gaie revolucionarna, saj vidi evolucijo skal, atmosfere in oceanov, rastlinskih in živalskih vrst kot en močno povezan proces. Tak dinamičen proces je zmeraj več kot le vsota svojih delov in ga kot takšnega ni mogoče proučevati samo delno.

Primernost uporabe od zgoraj navzdol pristopa se je pokazala pri dokazovanju vsebovanosti žvepla v ozračju, katerega proizvajajo morske alge in brez katerega ne bi imeli oblakov. Ta samoregulacijski proces ima velik vpliv na ohlajanje zemlje in lahko izniči učinke tople grede. Naslednji model, ki je nastal kot odziv na kritiko obstoja namena v naravni selekciji, se imenuje planet marjetic. Simulacije kažejo neverjetno samoregulacijsko moč planeta, ki s tem ohranja konstantno temperaturo. Pokaže se tudi, da biodiverziteta sistema pomaga pri tem.

A tudi Gaia ima svoje omejitve. Napovedi klimatologov so zastrašujoče. Gozdne površine v tropih izginjajo z veliko hitrostjo in z njimi načini, s katerimi se Gaia brani pred vročino. Če bomo vrgli Gaio preveč iz tira, bo ta odreagirala na zelo oster način in tako naredila prostor za bolj gostoljubna bitja kot smo mi sami.

Družba se vedno bolj nagiba h kakovosti in ne več toliko k surovi kvantiteti raznoraznih izdelkov. Tehnica se premika od individualnega h kolektivnemu. V znanosti lahko to opazimo v vedno večjem številu študij kompleksnih sistemov in knjig o kaosu in fraktalih. Znanost končno prihaja iz adolescence redukcionistov v zrela leta. Kam točno bomo na koncu prišli, pa še ne vemo.

Kompleksnost sama je inherentna lastnost dinamičnih odprtih sistemov, kot je npr. vreme. Njihovo obnašanje vseeno ima določene vzorce, ki jim rečemo atraktorji; najbolj znan je Lorentzov atraktor. Od tukaj pride tudi metafora: »Ko metulj zaplahuta s svojimi krili v Iowi, lahko nastane orkan nad indonezijo.« Ali drugače, zelo majhne spremembe v začetnih pogojih prispevajo k nepredvidljivemu divergentnemu obnašanju sistema. Posledice so zato ogromne. Svet zanesljivosti in predvidljivosti nadomestijo realni sistemi, ki so v svojem obnašanju totalno nepredvidljivi.

Nov pristop k razumevanju kompleksnih sistemov se širi na vsa področja znanosti. Tako so v medicini odkrili, da je srčni utrip, nekdaj trdnjava stabilnosti in enakomernosti, in z njim srce, obdan s kaosom. Zdrav utrip je rahlo neenakomeren, saj se le tak sproti prilagaja potrebam telesa. Regularen utrip praktično svari pred boleznimi in nakazuje doloženo neodzivnost napram telesu.

Ena od idej pravi, da kompleksni sistemi najbolje delujejo na robu kaosa. Tam se zružita red in nered. Odkriva se neprimerna urejenost in išče se nove vzorce, ki jih ustvarjajo spremenjene razmere.

Tudi pri študiju evolucije prihaja do sprememb. Kar se je nekoč smatralo kot boj za preživetje, se zdaj izumrtje vrst bolj vidi kot »slaba sreča« kot »slabi geni«. Potrebna je torej ustvarjalnost in izražanje ter uvajanje novosti, ne goli boj. Prvo je vidno iz dinamike celote, drugo se dobi iz perspektive posameznih delov.

Celotni poslovni modeli se spreminjajo. Rigidne hierarhije padajo, nadomešča jih sistem tekočih povezav, interakcij med posameznimi enotami in potrebo po periodah kaosa, iz katerega zraste novi red. Spodbuja se ustvarjalnost in s tem kakovost dela in dobrin.

Ljudje se premalo zavedamo kompleksnosti in medsebojnih povezav sistemov. Potrošniška naravnanost h kratkoročnemu dobičku uničuje naravo in njeno notranjo stabilnost, kar se kaže v vedno večjih globalnih nesrečah. Narava kot kompleksni sistem se zaradi teh strahovitih vdorov v njeno bistvo lahko odzove zelo nepredvidljivo in nevarno za ljudi, dokler le-ti ne bodo spregledali in uvideli, da smo vsi povezani z njo in odvisni od nje.

Znanje o zavesti nam postreže s svojo zanko: Če bi bili človeški možgani tako enostavni, da bi jih razumeli, potem bi bili mi tako enostavni, da jih ne bi.

Obstaja univerzalni dogovor v vseh kulturah, da imamo poleg telesa še dušo. Nekaj, za kar lahko rečemo, to smo mi. Duša, ki ukazuje telesu kaj naj naredi. Dokaza za to ni, a vendarle vsi verjamemo v to.

Dober primer je Madagaskar. Njegova flora je bila nedotaknjena do 1500 A.D., ko so prišli prvi naseljenci. Ti se še do dandanes niso povsem privadili temu »novemu« okolju in ga z tujimi kulturami, kot je riž, počasi uničujejo. Nadvse zanimivo dejstvo pa je hitrost, s katero so osvojili znanje o različnih rastlinah za razne medicinske in terapevtske namene. Sami rečejo, da so jim rastline povedale, za kaj so. Druge razlage skoraj ni, saj je minilo premalo časa za tako izčrpno znanje. To nakazuje nekakšno povezavo med vsem živim in neživim. Pretok informacij, s katerim mnogo živali preprosto ve, kaj je dobro in slabo za njih, kje najdejo sol in vodo itd.

Svet, ki ga znanost prikazuje, je v najboljšem primeru samo hipoteza, ki pri nekaterih postane dogma. Tak pogled na svet meče slabo luč na našo prihodnost. Potrebno se je odpreti in raziskovati tam, kjer nekateri še pogledati nočejo.

Naša zavest, samozavedanje ni nekaj, kar pripada samo nam, ampak je veliko bolj razširjena kot se mi zavedamo. Dober primer je inteligentno obnašanje delfinov in kolektivna zavest termitov in mravelj. Podobnosti lahko zasledimo tudi v rastlinskem svetu, kjer so dokazali, da drevesa, ki se znajdejo v nevarnosti, obvestijo svoje sosede o njej. Vse to podpira teorijo Gaie, katere logična posledica je, da zemlja živi. In ne samo živi del narave, ampak vsa narava. Tako lahko govorimo o dihanju zemlje in njenem živčnem sistemu, govorečih kamnih itd. Vsa narava ima sposobnost shranjevanja informacij. Človek sam s svojo auro pušča »prstne odtise« na predmetih, ki so tako povezani z nami. Stvarem in strojem dajemo imena, kot da so žive stvari. Ustvarjamo robote, ki so zelo podobni človeku. Vsemu dajemo pridih naše lastne podobe.

Lahko rečemo, da ni več razlike med živim in neživim. Povsod se dogajajo kemične reakcije. Življenje kot tako je lahko v tekočih oblakih helija ali v bazenih energije. Sama zavest verjetno sploh nima fizikalne oblike. Kot primer navedimo moža, ki je praktično brez možganov in ima IQ 126. A zavest sama rabi snov in obliko, da lahko manifestira svojo ustvarjalnost. Sama zavest brez telesa je kot duh, ki straši. Primer je tuberkoloza, imenovana kapetan smrti. Vendar se je hkrati z samim odkritjem o tem, kaj v bistvu je, umaknila. Znanje samo o bacilu je pomirilo duha. Vse to nakazuje, da smo samo del neke večje celote, ki je še ne razumemo. Naše sposobnosti so omejene z našim umom, ki nam pove, kaj se da narediti in kaj ne. Primer otroka, ki je zvil jekleni ključ, ker mu je bilo nakazano, da je to možno in da to vsi počnejo. Videl sem izganjanje zlih duhov, kjer je pacient s filipinov kar naekrat z mano spregovoril po zulujsko. Počutil sem se, kot da si je sposodil fraze iz mojih možganov in jih nato uporabil. Takšnih primerov je ogromno in vsi kažejo na našo medsebojno povezanost.

Svet je sestavljen v celoto, ki se vseskozi spreminja. Da bi razumeli te spremembe oz. naravo in resnico, ga moramo kot takega gledati, celoto v gibanju. Resnica torej ni nekakšna stvar, ampak misel, ki se venomer pretaka in spreminja, zato je lahko spomin nanjo shranjen kjerkoli, v človeških možganih ali v skalah. Ljudje lahko berejo te spomine, zapisane v zemlji, in ravnajo skladno z njimi.

Večina nas je zgubila to sposobnost povezati se z naravo, z Gaio. Počasi se vračamo in vzpostavljamo že dolgo pozabljene povezave, integriramo se nazaj v Gaio, ki bo z našo pomočjo enkrat super organizem, samozavedujoč in popoln. Celotno vesolje bo počasi prešlo v stanje te medsebojne povezanosti in zavesti absolutnega duha.

Glavna tema, ki jo bom tukaj predstavil, je ideja o spominu narave in celotnega vesolja.

Ideja o zakonih narave, ki so bolj navade kot pravi zakoni. Vse stvari v vesolju nastajajo na določen način ravno zaradi univerzalnega spomina, ki pomni, kako so stvari v preteklosti nastajale. Tudi samo obnašanje snovi in živih bitij temelji na tem. Same navade pa niso fiksne, ampak se spreminjajo s časom in napredkom.

Sistemi kot so kristali, atomi, celice in organizmi so organizirani v morfična polja, ki jih obdajajo. Sama snov izhaja iz teh polj, ki imajo vgrajen spomin. Ta spomin omogoča, da podobne reči iz spomina vplivajo na druge podobne reči, temu rečemo morfična resonanca. Polja sama se razvijajo in so podobna prejšnjim. Npr. nova vrsta kristala na začetku še nima svojega polja. A ko se kristal sintetizira povsod po svetu, bi moral proces sintetizacije postajati vedno lažji ravno zaradi morfičnega polja in njegove resonance. Z vsako ponovitvijo se spomin krepi.

Moja predpostavka je, da se zaradi morfične resonance človeška znanja in veščine ohranjajo in hkrati omogočajo lažje učenje novim generacijam. Pravega dokaza, da se spomin nahaja v možganih, še ni. Zatorej lahko smatramo človeške možgane ne toliko kot shranjevalnik spominov, kot povezavo med nami in spominom, ki je shranjen v morfičnem polju - nekakšen TV sprejemnik spominov. Idejo morfičnih polj lahko razširimo na socialne navade in rituale. Ljudje radi delamo stvari na način, ki se je vedno uporabljal in je globoko vtisnjen v polje. Samo ponavljanje dejanj na isti način nas povezuje z ljudmi, ki so to počeli v preteklosti in s tem ohranja preteklost. Celotne skupine živali se vedejo kot ena sama eniteta, obdana s takim poljem. Od skupine rib, do termitov in jate ptic.

Na samo ustvarjalnost pa lahko pogledamo z dveh vidikov.Od zgoraj navzdol ali od spodaj navzgor pogled. Oba principa sta sama po sebi nezadostna, zato ju je bolje gledati kot unijo obeh. V vseh religijah se pojavlja takšna unija npr. yin in yang. Sama narava je potemtakem definirana kot sistem razvijajočih se navad z vgrajeno ustvarjalnostjo.

Obstajata dva različna pogleda na svet. Prvi, katerega temelje je postavil Newton, vidi vesolje in naravo kot mehanizem, katerega majhen nepomemben del smo mi sami brez kakršnekoli moči spreminjanja in vplivanja. Vse, kar se ne da izmeriti, praktično ne obstaja ali pa je nepomembno. Drug pogled na svet pravi, da je narava sistem izgledov, slik, katerih korenine so v zavesti sami. To, kar lahko merimo, je iluzija oz. samo slika resničnosti. Svet je vizija naše lastne domišljije.

Kakšen pogled izberemo, vpliva na naše izkušnje. Ali smo sami, odcepljeni od sveta, ali pa je svet del nas, živ kakor mi sami. Sama zavest je po vedah sinonim za bitje. Zavest in narava nista dve različni stvari, ampak eno. Izkusiti to, pomeni zaceliti ranjeno in razdvojeno zavest, ki je nastala zaradi katastrofalne materialistične filozofije. Materializem vidi človeka kot fizično telo, in ne kot duha, povezanega z bistvom narave. Vse nesreče človeka prihajajo od te izoliranosti in osamljenosti.

Človek kot produkt narave ali narava kot dom človeka? Po Darwinu smo vsi samo »nesreča«, oz. naključje narave. A tak pogled na svet pelje ljudi proti prepadu. Razcepljenost sveta se vidi na vseh področjih v nasprotju z npr. bušmani, ki niso nikoli pozabili svoj pravi dom, ki je vedno z njimi, jih obkroža in navdihuje. Daje jim vse, kar potrebujejo, od fizične do čisto duhovne hrane. Narava je zanje sveta.

Vprašanje »kaj smo mi?« je skrivnost, ki je ne moremo razrešiti. Je trn v peti znanosti, ki bi rada posedovala vse znanje. Mi smo ustvarjalci in varuhi naših vrednot in resničnosti, našega kraljestva domišljije. Naša domišljija je tisto, kar obdaja, zaobjema in vsebuje celotno človeško vesolje.

Zavest in Psihologija

Ko govorimo o vrednotah, govorimo o plitkih, katere slišimo po televiziji in radiju, in o globokih, ki se porajajo kot posledica intenzivne osebne izkušnje. Eden od glavnih virov teh izkušenj je bila religija, ki je ponavadi nastala iz mistične izkušnje enega človeka, ki, v svoji želji, da to izkušnjo posreduje naprej, razloži posredno drugim, za kaj gre. Čez čas se izkušnja sama spremeni v del vrednot družbe, ki pa je teh izkušenj bolj priučena kot preizkušena. Tako pride do religioznih tradicij, ki so zelo šibko povezane z originalno izkušnjo, saj se ta čez čas porazgubi. Nujno za religije je množica navodil oz. vaj, ki povedo, kako se pride do originalne izkušnje. Lep primer za to je budizem.

Znanost na drugi strani noče imeti dosti skupnega s temi vrednotami, kar je slabo. Znanstveniki sami se morajo vprašati, kam pelje njihovo delo, kakšne so posledice za njega in okolje. Znanost je del narave in ne laboratorijev. Tudi sama duhovnost brez znanosti lahko zabrede v preživete dogme in neprimerne prakse. Upoštevanje obeh je torej pomembno.

Znanost v pravem pomenu besede je znanost ponižnosti. Na začetku ne vemo dosti o stvari, ki nas zanima. Le počasi se nam vrata znanja odpirajo in na plano začnejo vreti teorije, ki jih je potrebno nujno preveriti. Nakar pride sodelovanje z drugimi, ki je v reševanju problemov nujno in zdravo za znanost.

Konflikt med duhovnostjo in znanostjo je konflikt med ponižnostjo in aroganco. Kdor ni ponižen in verjame, da ima absolutno resnico v roki, ima konflikt. Problem izgine, če so ljudje odprti glede svojih izkušenj in jih delijo z drugimi. Tako kot je problem znanosti poroka z materializmom, je problem duhovnosti prevelika zaprtost in dogmatičnost. Vse preveč ljudje prepričujejo druge v svoj prav namesto da bi preprosto delili svoje znanje in izkušnje.

Kot ena od vej psihologije tako nastaja transpersonalna psihologija, ki se začne tam, kjer se končajo druge tri smeri: vedenjska psihologija, psihoanaliza in humanistična psihologija. Vse tri še vedno vsebujejo tisti centralni element - jaz, okoli katerega se vse vrti. Transpersonalna psihologija pa se ukvarja z mističnimi doživetji, enostjo, duhom, transcendenco jaza, svetostjo življenja itd. Transpersonalna doživetja so polna novih odkritij jaza in skrivnosti bivanja, ki za posledico pustijo človeka s spremenjenim sistemom vrednot npr. pri obsmrtnih doživetjih ali globoki hipnozi.

Iz teh lahko zaključimo, da um oz. jaz ni lokaliziran in omejen na možgane. Interakcija med umom in možgani oz. živčnim sistemom poteka na podlagi telepatije in telekineze. Prva je potrebna za informacijo o stanju sistema in okolice, druga pa za sprožitev signalov v živčevju.

Vse te interakcije tvorijo zapleteno resničnost, ki je organizirana na več nivojih. Tako pridemo do same zavesti. Vsi pojavi so lokalizirani znotraj človeškega telesa. Zunaj njega postanejo nekoristni, saj je veliko lažje zaznavati okolico preko fizičnih čutov, ki so specializirani za opazovanje bližnje okolice, pomembne za naše preživetje.

Zakaj potem nismo vsi razsvetljeni? Glavni faktor je družba, ki nas obkroža. Že od malega nas začne omejevati in uvajati v vidik sveta, ki si ga je družba prilastila. Ko odrastemo, postanemo polnopravni člani naše družbe in kulture, seveda s plašnicami na očeh. Nakar je odvisno od nas samih, ali bomo podrli kulturne zidove ali pa bomo sprejeli in živeli v našem malem svetu. Zopet doseči otroško radovednost do vsega, kar je in premostiti vse prepreke na poti je trnova pot, ki jo le redki zmorejo.

Za najvišje duševne izkušnje se ponavadi uporablja izraz samozavedajoč um. Zavest kot tako lahko zasledimo tudi pri nekaterih živalskih vrstah. Vsak človek je samozavedajoča osebnost, a kaj je človeška osebnost? Če odvzamemo vse dele telesa razen možganov, lahko ugotovimo, da je osebnost povezana z možgani. Osebnost kot taka se počasi formulira od trenutka spočetja in rojstva, od prehoda iz zavedajočega k samozavedajočemu otroku. Samozavedanje in zavest se nato izpopolnjujeta v interakciji z zunanjim svetom kulture in jezika. Delovanje človeka se da razložiti s čisto fizičnimi pojavi, ki imajo svoj center v možganih. Vendar sama zavest ne more biti v možganih, saj bi to iz nas naredilo stroje brez lastne volje, takorekoč predeterminirane. Svobodna volja bi bila samo iluzija. Tako vidimo, da jaz ne biva v fizičnem svetu, z njim samo komunicira. Vse materialistične teorije so v konfliktu z biološko evolucijo, saj v zanikanju uporabne zavesti, padejo pri razlagi evolucije zavesti. Če zavest ne bi bila pomembna, bi nekje v procesu evolucije odpadla.

Na možgane je koristno gledati kot na računalnik, služabnik in spremljevalec. Nam, programerjem nudi povezavo z materialnim svetom. Mnogi se strinjajo s sledečim : Tako kot so možgani unikat, je tudi naša psiha unikat, katero določajo življenske izkušnje skozi celotno življenje. Zato se tudi enojajčni dvojčki razlikujejo med sabo. Vendar to ne determinira človeške psihe, saj je naš jaz isti pri rojstvu kot na koncu življenjske poti. Edina pot, ki preostane je, da dobi vsak človeški fetus svojo dušo in z njo svojo edinstveno individualnost.

Sama genetska zasnova ni potreben in zadosten pogoj za edinstvenost jaza. Drugače, Duša ni vezana na specifično telo. Ob smrti telesa oz. računalnika sama duša oz. programer ostaneta. Zavest in identiteta skupaj z vsemi spomini je vsebovana v duši. V naravi je še polno neznank. Kam gre duša, ni še jasno, a lahko le upamo na obstoj na neki drugi ravni, nekje drugje.

15. dr. Larry Dossey (zdravnik): Srce zdravljenja

Večina današnje medicinske prakse še vedno nima zanstvene podlage. V vseh letih rezanja kadavrov ne boste našli zavesti ali duše. Moderna znanost je zreducirala človeka na stroj, narejen iz mesa. Vsa občutja in misli so posledica kemičnih procesov, tudi ljubezen sama. Pomen in namen sta izgubljena, saj jih sploh ni v tem plesu atomov, ki determinirajo vse.

Takšen je pogled medicinske znanosti danes. Vendar obstaja množica znanstvenikov, ki zanikajo takšno razlago sveta. Za njih je zavest prisotna, a izven dosega moderne fizike.

Zgodovino medicine lahko razdelimo na tri dobe. Prvo zaznamuje mehanski, materialen pristop, kjer vse deterministično poteka v telesu, katerega vodilni organ so možgani. Semkaj spadajo skoraj vse vrste moderne medicine. Druga doba vključi um in zdravi človeka tako psihično kot fizično. Tukaj lahko omenimo vse terapije, ki poudarjajo efekte zavesti na individualno telo. Tretja doba pa predstavlja tako imenovano nelokalno medicino, kjer je um faktor pri zdravljenju znotraj oseb in med njimi. Sam um je neomejen in transcendira prostor in čas, zato ga s klasičnimi koncepti prostora-časa in snovi-energije ne moremo opisati. Terapije temeljijo na moči zavesti, da premosti ovire med ljudmi in vzpostavi stik kot pri npr. zdravljenju in diagnostiki na daljavo, molitvi itd.

Rojevajo se novi modeli zavesti same npr. po eni teoriji je zavest fundamentalni faktor v vesolju, ki ni omejen na možgane, telo ali sedanjost. Druga pravi, da je zavest elementarni del vesolja kot snov in energija.

Sama velikost zavesti je lahko ogromna in izpolnjuje celotno vesolje. Sami pojavi, ki spremljajo nelokalno zavest kot so molitev, telepatija, jasnovidnost bodo mogoče razloženi s fiziko kvantnega vakuma in polja ničte točke.

Sama zavest je prisotna povsod. Duhovno je vsebovano v materiji in obratno. Razlikovanje med obema je čista abstrakcija. Na kratko, teorijo nelokalnega uma danes podpira tisto, kar naredi vso razliko: podatki.

Implikacije za medicino so ogromne. Današnja medicina temelji na tragediji, saj kljub vsem naporom zdravnikov na koncu umreš. Če pa privzamemo nelokalen um, ki presega ta prostor in čas, tragedije ni, saj tak um ni sposoben umreti. Umre le fizično telo, obleka za dušo.

Vse tri dobe oz. pristopi k medicini se morajo združiti in pristopiti k zdravljenju z lahkim srcem kot posledico teh spoznanj.

Glavna spoznanja lahko strnemo v sledeče misli:

§ Naša esenca je nelokalna in zatorej večna in neumrljiva

§ Bolezen in smrt sta problematična samo z lokalne perspektive

§ Tragedija pripada trenutnemu svetu in ne večnosti

§ Naša povezanost z božanskim ni le metafora, ampak dejstvo, ki izhaja iz naše nelokalne narave.

Vesolje je prijazno!

Misticizem in Duhovnost

Mistiki in fiziki počasi iščejo skupni jezik, katerega glavne značilnosti oz. lastnosti so :

§ Univerzalen um in inteligenca prevevata vse.
§ Um je ustvaril vse, vključno z našimi telesi in možgani.
§ Inkarnacija v telesno obliko vključuje doživetje razdvojenosti od svetega duha.
§ Samozavest, svobodna volja in intelekt so se razvili za določeno ceno, oslabljenjem organov percepcije, ki so potrebni za vhod v nevidne svetove.

Razdvojenost, ki nas spremlja, je samo poglobljena z materialističnim pogledom na svet. Tistega, česar ne moremo zaznati, ni. Zaprli smo vrata našim bolj pritajenim čutom, ki le čakajo na osvoboditev. Tako kot je Newton uvedel gravitacijo z opazovanjem padca jabolka z drevesa, lahko najdemo njej nasprotno silo s vprašanjem : Kako je jabolko sploh prišlo na drevo? Globok prepad, ki zija med znanostjo in mistiko, se počasi cepi. Rane materializma se celijo s spoznanjem globjega, notranjega bistva narave. Kmalu bo prišel dan, ko bodo znanstveniki zakorakali po poti mistikov in združili tisto kar je bilo predolgo razdvojeno.

Kot piše v delfih : »Človek, spoznaj se, in spoznal boš vesolje.«

Rojeni smo v svet razdvojenosti, propada, svet greha, ki se konča v smrti, in vendar je v ozadju vsega nedeljiva celota, ki jo vedno iščemo.

Ta vizija celote je starodavna in izvira iz mladosti človeštva. Opisana je v temeljnih delih vseh svetovnih religij: hinduizma, budizma, taoizma, židovske in muslimanske vere in krščanstva.

Približno 500 let pred kristusom se je zgodil preboj na področju človeške zavesti. Takrat so nastale Upanišade v Indiji, živeli so Buda, Lao Tsu, Zoroaster iz Perzije, hebrejski mistiki, Heraklitus in gibanje grške filozofije. Tisto obdobje je zaznamovalo in transformiralo človeštvo, katerega tradicije še zdaj nosimo v sebi.

Indijske Upanišade so Sanskritski teksti, od katerih se jih približno deset nanaša na vizijo nedualnosti. Nastale so kot izkušnja absolutne resnice. Najlažje jih opišemo z štirimi izreki, ki so :

Ř Brahman je zavest. Spoznali so, da resnični svet ni samo tisto, kar zaznavamo z zunanjimi čuti, sestavljena je tudi iz zavesti, ki preveva celotno vesolje. To zavest so poimenovali Brahman oz. univerzalni duh
Ř Jaz oz. Atman je Brahman. Tukaj so uvideli, da je absolutna resnica v mojem bitju, moji zavesti eno z univerzalnim duhom. Unija jaza z Brahmanom.
Ř Ti si to. V globinah lastnega bitja se skriva skrivnost jaza in ti si eno s to skrivnostjo vesolja. Kristjani bi rekli: »Bog je v meni in jaz sem v njemu«-Jaz sem to.
Ř Ves ta svet je Brahman. Vsi fenomeni sveta so ta Brahman, ena resničnost, ki je transcendentna, a hkrati imanentna. Je tukaj in povsod.

Budizem je nasprotje temu. Najprej pride globok uvid o minljivosti sveta. Vse mineva, nič ni večno, kar v nas ustvari žalost. Svet se spreminja in mi napačno vidimo spremembo za resničnost, zato nam venomer zbeži. Ko se sprijazniš s tem, te prevzame veselje in radost ter notranja svoboda, saj uvidiš resnico za fenomeni sprememb. Tretji uvid je izguba jaza, izguba substance. Vse je iluzija. Materije v spreminjajočem vesolju sploh ni. Ko je Buda spregledal skozi vse spremembe in spremljajoče fenomene, je doživel nirvano. Dosežeš jo, ko pustiš vse za sabo. Budizem vidi v praznini celotno spreminjajočo resničnost. Prišel je do tega, da sta nirvana in samsara t.j. spreminjajoča se resničnost eno in isto. Jezus sam je rekel : » Tisti, ki bo izgubil svojo dušo, jo bo našel.«

Naj sedaj omenim semitski monoteizem, iz katerega izhaja krščanstvo in islam. Ideja o enem bogu, ki je nekje nad nami, je problematična. Bog in svet sta ločena, mi smo ločeni od boga, vse je razdvojeno. A tudi tukaj je prisotno iskanje resnice, ki leži za dualnostjo sveta. Od tu ideja o raju, ki ni na zemlji, ampak nekje drugje. Kako priti tja, piše v zakonih, a zakoni, napisani na kamen so podlaga za greh.Potrebni so zakoni, zapisani v srce.

Krščanska tradicija poudarja to razdvojenost, delitev na dobro in zlo, prav in narobe, raj in pekel. Pravi smisel krščanstva se skriva v poti preko zakona, preko vseh pregrad in preprek, da bi se nazadnje združili z ostalimi verami in s celotno univerzalno modrostjo. Dualnost sveta nas vodi v konflikt, ki je v bistvu konflikt doktrin, konceptov, skratka simbolov, in v vojno. Odpreti se moramo in izkusiti nedualno resničnost. Nedualno ne pomeni, da je vse eno, a tudi dvojnosti ni več. Obstaja mistična povezava. Povezava človeškega z večnim, božanskim. Besede tukaj ne zadoščajo, doživeti jo je treba intuitivno, s čimer presežemo našo racionalnost z vsemi svojimi omejitvami in odkrijemo univerzalno modrost, ki je bila posredovana preko vseh religij sveta.

V krščanstvu je razvidna nedualnost v sledečem: »Jaz se v očetu, Oče v meni in tisti, ki me vidi, vidi očeta«.

Sama ideja osebnega boga je zato grozovit problem, saj ljudje projecirajo sliko boga in ga nato vidijo kot edino resničnost, in zavračajo vse ostale. Slika sama je potrebna, a le kot sredstvo za dosego transcendetne skrivnosti oz. enosti. Nedoseganje te ravni nas pelje v verske vojne, ki so krvavo zaznamovale našo zgodovino.

Bistveno za nas je to, da smo osebnosti, ne ločene, ampak v povezavi z drugimi in v globinah našega bitja prepleteni z enostjo. Celotno človeštvo je kompleksna mreža osebnih odnosov in povezav.

Vse znanje, ki ga imamo, moramo odpreti in združiti v trancendentno skrivnost, ki povezuje vse. Kdo sem jaz? Jaz sem to, jaz sem ta transendentna skrivnost miline, resnice in ljubezni preko vsega.

18. mag. Matthew Fox (filozof, teolog, duhovnik): Ekstravaganca iz srca - Lekcije mistikov

Naša srca so premajhna. Premajhna, da bi oprostila in se skozi žalovanje očistila in uvidela, kakšno življenje živimo. Srce, podobno kot um in telo, je postalo žrtev miselnosti moderne dobe. Srce samo ima štiri poti, ki nas povežejo in umestijo v vesolje. Prvo pot simbolizira polno srce. Pozitivna pot napolni srce z veseljem in radostjo. Lahko bi rekli, da vesolje obstaja zaradi radosti, ki povezuje vse.

Drugi korak je izpraznjeno srce. Dosežemo ga lahko z meditacijo, ki nas umiri in očisti. Vrne nas na prerojen začetek, z novim in svežim srcem. Druga pot do izpraznjenega srca je skozi trpljenje. Ko se naše srce zlomi, se lahko ponovno napolni s celotnim vesoljem. Tretji način je skozi igro in kontemplacijo. V igri nimamo »zakaj?«, ni namena ali agende. Skozi igro doživljamo sami sebe, in s tem spoznavamo naše okolje. Skozi igro se lahko očistimo sovraštva, jeze, grehov naših očetov itd.

Tretja stopnica predstavlja ustvarjalno srce ali pot ustvarjalnosti. Umetnost je srčno delo. Gre za osvobajanje naših podob in slik, ki prihajajo na plano v obliki petja, slikanja, poezije itn. S tem treniramo srce. »Pesimizem prihaja iz represije ustvarjalnosti«. Srce tako pridobiva na moči, in njegov glas je močan in poln ognja.

Četrta pot je pot sočutja. Pot je dolga in sestavljena iz več korakov. Najprej je jeza, ki je prva stopnja trpljenja. Nato imamo žalost, kateri sledi izpraznjena transcendenca. Te stopnje so nujne, saj smo kot vrsta izpolnjeni s trpljenjem in obupom, zato potrebujemo načine osvobajanja od tega. Pot nas vodi k sočutju.

Ko se naša srca učijo sočutja, se hkrati učijo svoje božanske narave. Prve tri poti nas odprejo na sočutje, ki je izkušnja soodvisnosti vseh bitij, vključno z bogom. Polovica sočutja je praznovanje naše povezanosti in bližine z vsem, kar nas obdaja. Boj je druga polovica, boj za zdravljenje in pravico. Sočutje je izpolnitev pravice. Biti sočuten pomeni imeti srce, ki trpi zaradi nesreče drugih, ker jo smatra za svojo lastno. Sočutja ne občutimo, če tujega trpljenja ne občutimo v lastnem srcu, le žal nam je lahko. Do njega se lahko prikoplješ skozi deljenje svojih izkušenj in zgodb z drugimi.

To so štiri smeri ustvarjalne duhovnosti, štirikratna pot srca. K tem lahko dodamo še tri iz indijanske modrosti. Peta smer je nebo oz. modrost. Z njo dobimo pravi pogled na stvari, kot orli na nebu. Šesto smer predstavlja zemlja, kjer so naše korenine. Zato je pomembna tradicija, ki da stabilnost in identiteto. Vsi imamo svojo lastno kulturo, iz katere izhajamo, in k njej se na koncu vrnemo. Ne smemo pozabiti telo in našo lastno seksualnost. Naše telo je naša trdnjava, naše orodje, s katerim se izražamo in skozi katerega doživljamo stvari. Predvsem ljubljenje kot del svetih knjig je bilo pozabljeno, kar je povzročilo mnogo tegob in težav današnjega sveta.

Vseh šest smeri vodi k centru, ki je sedma smer, k našemu srcu. Srce src, kjer živimo v strasti, ki vodi k sočutju. Tam resnično živimo, na samem začetku in koncu življenja.

Srce je naša ustvarjalna domišljija, rojena iz instiktivne povezave z globljim življenjem. Srce ustvarja vsa naša upanja in želje in nas bo na koncu povezalo z začetkom, od koder vsi mi prihajamo. Brez srca, brez instinkta za čut, želje, ljubezen je življenje nesmiselno in mrtvo. Življenjska energija srca nas kot fontana napaja in oskrbuje. Tako kot fizično, tudi psihično srce pri bolezni reagira enako. Ko se psihične arterije zamašijo kot posledica poškodb in travm in se pretok energije zaustavi, to vpliva na psihično in fizično počutje človeka.

Srčne rane so posledica samozavedanja, katero sproži odtujenost od matrice, ki nas je nekoč vsebovala. Ta proces odtujevanja se je stopnjeval in nas pustil z zelo ranljivo zavestjo, polno strahov in napetosti. Spomin na čas enosti še živi v nas in hrepeni po vrnitvi v to stanje. Mnogo mistikov nas je poskušalo naučiti, kako se prebiti skozi iluzijo razdvojenosti in osamljenosti in ponovno doživeti same sebe v popolni zavesti kot božansko bitje. Na žalost je zelo malo ljudi razumelo sporočilo.

V daljni preteklosti je božansko predstavljala mati boginja. Bila je tu z nami in vse okoli nas. Ljudje so bili v njej in ona v njih in tako se stik z njo ni nikoli zgubil. Njeni častilci so verjeli v življenje, saj so ji bili blizu. Nato okoli 2000 BC nastopi sprememba. Mati boginjo nadomesti Oče bog, in tisto kar je bilo blizu, je sedaj porinjeno daleč izven tega vesolja. Namesto zaupanja v naravo se je pojavila potreba po kontroli in nadvladi narave. Samo srce je izgubilo stik in glava je prevzela poglavitno vlogo z razvojem intelekta in tehnologije. Prevzela je kontrolo nad okoljem, a hkrati zgubila povezavo z njim. Posledica te nepovezanosti je strah, predvsem strah pred Matero boginjo. Današnja filozofija in znanost temelji na dualizmu, ki deli življenje na dobro in slabo, svetlo in temno, moško in žensko itd. Nekoč smo čutili svetost življenja. Z izgubo te vizije se je ustvarjalna domišljija odtujila od zavesti. Vse se je podredilo racionalnemu umu. Zaradi tega se vidi življenje kot mehanizem brez namena in smisla. Moderna znanost je izpraznila tako naravo kot vesolje svoje božanskosti. Zaradi izgube ženske slike božanskega smo izgubili stik z instinktom za povezovanje z življenjem samim in to je globoko ranilo naša srca.

Izguba zaupanja in veselja do življenja se lahko v večini pripiše negativnim podobam, ki nam jih riše krščanski mit, po katerem vsi trpimo in odgovarjamo za grehe naših očetov in nas samih. Krivda je glavni element današnje družbe, katero rade volje prenašamo na druge kot Adam na Evo. Tako se navidezno očistimo svoje in kaznujemo druge. To poraja veliko zlo in trpljenje, katerega miselne vzorce so nosile generacije ljudi.

Zlo in agresija ni naravna lastnost ljudi. Prihaja iz ranjenega srca in neprepoznanega psihičnega trplenja milijonov ljudi. Degradacija in dekadenca vsega okoli nas nam pričata, da je prišel čas za novo fazo v razvoju zavesti. Vrnitev nazaj k naravi in ženskemu principu. Prehodna faza je medtem zelo nevarna. Že same podobe koncentracijskih kampov, vodikovih bomb, teologij moči in človeškega žrtvovanja nam povedo, da imamo bolno zavest. Smo ujetniki starih plemenskih vojn, strahu, za katerega pomiritev razdamo na milijarde dolarjev za vojsko. Ta rak v psihi ljudi se širi kot posledica ledenega srca.

Zdravljenje človeške psihe in duha bo potekalo skozi ljubezen in spoštovanje do življenja na zemlji. Opuščanje starih negativnih mitov in podob ter zavest o blokadah v našem sistemu in njihova odstranitev ste nujni. Ta fokus na samemu sebi ni sebičnost, ampak ljubezen in služenje božanskemu življenju, katerega del smo mi sami. Potreben je celosten, holističen pogled in pristop k zemlji.

Ta spust v deželo instinktov ni brez nevarnosti. Soočiti se moramo z goro prikritih, močnih in zastrašujočih čustev in jih spremeniti v pozitivne misli in energije. To poslušanje notranjega vodi k zdravljenju. S sočutjem lahko počasi razgradimo zidove lažnega jaza, ki smo jih zgradili kot obrambo pred trpljenjem, in obnovimo resnični jaz, glavni zaklad našega srca. Vse to nas vodi od podobe ljudi, polnih napak k naravno božanskemu. Vse arhaične strahove in nasilje lahko odstranimo z ljubeznijo, sočutjem in zdravljenjem.

Ozdraviti srce pomeni ozdraviti otroka v sebi. Če lahko speremo s sebe vse negativne občutke in rane, če osvobodimo otroka v sebi, se srce začne samo celiti. Namesto sovraštva pride ljubezen. To je srčna alkemija, ki spreminja svinec trpečega srca v zlato ljubečega in sočutnega. Zdravljenje pomeni živeti na drugačen način, zaupati v življenje in ljubiti. Naša ekstrovertirana družba ima preplitke vrednote, da bi zdržala krizo, ki se nam obeta. Rešitev prihaja v novi obliki zavesti, razodetja božanskega v nas samih. Razlike in dualizem so samo v našem popačenem dojemanju resničnosti. Mi smo božanski. Mi smo večno v božanskosti. To spoznanje nad vsemi drugimi lahko pozdravi naše srce.