• že iz naslova je razvidno, da je knjiga v angleščini, torej sem moral prevajati izraze – za večino sem našel obstoječ oz. uveljavljen prevod, nekaj pa sem jih vseeno moral sam prevesti – upam, da je prevod kljub temu razumljiv.

Knjiga se začne z vprašanjem: Ali lahko znanost ponudi primeren pogled na naravni svet, ki vključuje le objektivne pojave, hkrati pa popolnoma izključi subjektivne pojave zavesti? Avtor nas skozi celo knjigo prepričuje, da je odgovor ne, a pojdimo lepo po vrsti.

Pomembna vprašanja, ki si jih zastavimo pri soočanju s to tematiko, so naslednja:

Ali lahko mentalne pojave zreduciramo na fizične oz. doživljaje na nevronske korelate? Ali zavest obstaja v nekem vzročno dejanskem smislu, ali pa je samo stranski produkt možganske aktivnosti? Ali lahko s prvoosebnim ali tretjeosebnim raziskovanjem pridemo do zanesljivega znanja o zavesti?

Naslov knjige namiguje, da avtor verjame, da je znanost iz neopravičljivih razlogov zatrla raziskovanje subjektivnosti. Moramo pa tudi upoštevati, da trenutno ni nobenih znanstvenih dokazov, ki bi potrdili obstoj zavesti. Torej znanost sploh še nima teoretičnega ogrodja za tovrstno raziskovanje. Bojno polje je s tem pripravljeno - poglejmo, kako skozi avtorjeve oči poteka bitka.

Wallace razlikuje štiri elemente oz. štiri dimenzije znanstvene tradicije:

1. Znanost kot tako [science per se], brez filozofskih in teoloških temeljev, ki bazira na svobodnem, ločenem opazovalcu, strogem opazovanju in eksperimentiranju, kateremu sledi racionalno in pogosto kvantitativno analiziranje. Znanstvene dobljene teorije postavijo določene predpostavke, ki jih lahko empirično testiramo in tako potrdimo ali ovržemo. Pomemben ideal znanosti je tudi skepticizem, vendar je treba biti previden in ostati pri zdravem skepticizmu. Če začnemo dvomiti v prav vse – v svoja in prepričanja drugih, metode dela in odkritja, potem se lahko zgodi, da se znanstveni napredek močno upočasni ali celo ustavi. Torej, kljub idealu zdravega skepticizma moramo pustiti prostor za zaupanje in vero v napredek preteklih generacij znanstvenikov, kot tudi v naše sodobnike.
2. Znanstveni realizem [scientific realism] – ni znanost, ampak filozofska interpretacija znanstvenega znanja in njegove povezave s svetom. Zagovorniki znanstvenega realizma trdijo, da znanost poskuša odkriti, kaj se pravzaprav dogaja v naravi, onstran meja zunanjosti, videza. Za cilj ima razumeti, kako narava deluje in zakaj je takšna kot je.
3. Znanstveni materializem [scientific materialism] - obsega šest načel: objektivizem, monizem, univerzalizem, redukcionizem, načelo zaprtja in fizikalizem. Znanstveni materializem zajema znanost kot tako in znanstveni realizem, a se ga pogosto napačno enači z znanostjo, še posebej s strani njegovih zagovornikov.

objektivizem – konkretiziranje naravnega sveta je najverjetneje glavni ideal znanosti, s tem pa avtomatično izključevanje subjektivnosti. Ta ideal je tako prevzel moderni um, da se sedaj pogosto enačita pojma znanstveno znanje in objektivno znanje. Drugi vidik tega načela je, da mora biti znanstveno znanje neodvisno od opazovalca, vendar le-ta ni ustrezen pri raziskovanju subjektivnih pojavov.
monizem – to načelo pravi, da obstaja enotno vesolje, večinoma sestavljeno iz ene snovi, in ga lahko popolnoma opišemo s fiziko. Monizem je tesno povezan z univerzalizmom, ki trdi, da naravni, merljivi zakoni nespremenljivo upravljajo potek dogodkov v vesolju skozi prostor in čas.
redukcionizem – ko sprejmemo načela monizma, se takoj pojavi vprašanje, kaj sploh je tista ena snov. V 20. stol. je mnogo znanstvenikov zaključilo, da je svet v osnovi sestavljen iz elementarnih delcev mase/energije. Načelo redukcionizma trdi, da so makropojavi (npr. obnašanje človeških celic) rezultat mikropojavov (na koncu to pomeni obnašanje elementarnih delcev, ki sestavljajo celice).
načelo zaprtja – to načelo pravi, da je fizični svet kavzalno zaprt – da razen drugih fizičnih dogodkov ni kavzalnih vplivov na fizične dogodke. Pri raziskovanju človeškega uma se zdi, da je to načelo nezdružljivo s poskusi, saj kaže, da mentalni procesi vsekakor vplivajo na človeško vedenje.
fizikalizem – trdi, da v realnosti obstajajo samo fizični objekti in procesi.

4. Scientizem [scientism], ki ima za osnovo naslednje tri trditve:

• da je znanost naš edini izvor pravega znanja o svetu
• da je znanost edini način za razumevanje človekovega položaja v svetu
• da znanost nudi edini verodostojen pogled na svet kot celoto.

Scientizem zajema znanstveni materializem (in s tem tudi znanstveni realizem in znanost kot tako), a ga njegovi zagovorniki enačijo z znanostjo samo. Pojem scientizma se običajno uporablja v slabšalnem pomenu, zato tudi zagovorniki zgornjih treh trditev sami sebe ne imenujejo scientisti, ampak preprosto izjavijo, da iskreno verjamejo v znanost.

Začetke znanstvenega materializma lahko najdemo že v zgodnjih hebrejskih in grških verskih in filozofskih prepričanjih. Biblične trditve, da je Bog pred ljudmi ustvaril ostali svet, so globoko vplivale na znanstveni realizem, ki je nerazdelen del znanstvenega materializma. Neposredna posledica takšnega mišljenja je, da je svet, ki ga ljudje doživljamo, obstajal pred in neodvisno od človeškega uma. Zagovorniki tega vidika seveda domnevajo, da je zunaj resnični, objektivni svet. Torej, da bi človek razumel stvaritev Boga, mora iz svojih metod preiskovanja odvzeti vse, kar je le človeškega, kar je, nenazadnje, »dodano« šele na koncu stvarstva. Človek mora iskati takšen pogled, da se bo čim bolj približal perspektivi Boga pri ustvarjanju. Skratka, mora iskati popolnoma objektiven (božanski) pogled in se znebiti vseh subjektivnih (profanih) vplivov iz svojih empiričnih in analitičnih raziskav. S tem so bila vnešena semena objektivizma v mišljenje sredozemskih prebivalcev s strani židovske, krščanske in muslimanske teologije. Na vzhodnih sredozemskih obalah so jonski misleci domnevali, da je svet sestavljen iz ene snovi, pogosto je bila to amorfna vrsta materije. Vidimo, da so že takrat bila razširjena načela monizma, fizikalizma in redukcionizma.

Pred vzponom krščanstva so veliki misleci (Tales, Aristotel) učili, da je nemogoče, da bi nekaj nastalo iz nič. Ko so krščanski teologi predlagali zamisel, da je Bog ustvaril svet ex nihilo, so s tem predstavili osnovo obrambe nadoblasti Boga – enega tvorca, ki ni odvisen od ničesar, a njegove nadnaravne moči naj bi bile vidne v naravnem svetu. Pojavila se je miselnost, ki jo je bilo treba zanikati, da se je lahko razvil znanstveni materializem.

Nato avtor omenja srednjeveško obdobje in razne razlage in načine priklicovanja nadnaravnih pojavov, vero v čudeže in magijo – tako »slabo« kot »dobro«. Pojavile so se tudi ideje, da ima snov sama sposobnost gibanja in zaznavanja ter da so »čudežni« pojavi možni brez nadnaravnega posredovanja – da so v bistvu naravni pojavi.

Nujen element za razvoj znanstvenega materializma je predstavljala miselnost, da je narava v osnovi razumna domena in da so zgodbe o čudežih neverjetne. Ne smemo pa pozabiti še zaupanja, da bo mogoče nekega dne razkriti in razložiti trenutno skrivnostne pojave. Vse to je postopoma privedlo do znanstvenega materializma, eno od njegovih osnovnih načel, objektivizem, pa je med prvimi zagovarjal Descartes v 17. stol. Glavna zanimivost tega razvoja je v tem, da so osnove in načela sodobnega znanstvenega materializma postavljeni dolgo pred kakršnimikoli znanstvenimi dokazi v tej smeri, in s tem, kar je še bolj zanimivo, da je njihovo zagovarjanje in sprejemanje v osnovi teološko po naravi. Nihče ne zanika, da je znanstveni materializem prinesel ogromen tehnološki napredek in se izkazal za izredno uspešnega pri razumevanju objektivnega sveta, vendar je hkrati skril oz. zasenčil subjektivni svet, zavest in njen položaj. Takšna situacija kar sama kliče po osvoboditvi znanosti iz metafizičnih okovov znanstvenega materializma; in ta razumska revolucija ne bo nič manj radikalna in temeljita kot pa tista, ki je pred časom pomenila vzpon in odprto pot moderni znanosti.

Znanstveni materializem je poln domnev, ki izhajajo iz absolutnih dualizmov Descartesove mehanične filozofije – dualnost med čutnimi zaznavami in fizičnim svetom, med subjektom in objektom, med umom in snovjo. Vsi znanstveniki od njega naprej so se skupaj osredotočili na področje, ki jim ga je on določil – objektivni stvarni svet, medtem ko so čutne zaznave, mentalna doživetja in zavest zanemarjali. Znanstveni materializem se je dobro obnesel kot metafizično ogrodje za znanstvene raziskave zunanjih, fizičnih pojavov, a se je izkazal kot neustrezen za znanstvene raziskave notranjih, duševnih pojavov. Za takšne raziskave je potrebno preizkusiti, kaj lahko dosežemo z manjšim številom predpostavk, torej z manj predpostavkami kot jih vključuje znanstveni materializem, katerega predpostavke so stoletja zavirale znanstveno proučevanje subjektivne realnosti.

Empirizem, kot si ga je zamislil William James, pravi, da moramo biti pripravljeni tudi naše najgloblje zaključke glede na izkustva spreminjati. Torej so vse, tudi najbolj cenjene predpostavke znanstvenega materializma, le neke vrste hipoteze, ki nikakor niso nespremenljive. Strogo zagovarjanje še ne čisto dokazanih stvari oz. domnev je nevarna stvar in nas lahko mimogrede zavede oz. prepreči spoznavanje pravega stanja. Avtor navaja lep primer, znan kot »primer N-žarkov«:

Na začetku 20. stol. je znani francoski fizik Blondlot trdil, da je odkril novo vrsto sevanja, ko je opravljal poskuse s polarizacijo rentgenskih žarkov. To novo vrsto sevanja je poimenoval N-žarki, dobil pa naj bi jih s pomočjo vroče žice, ki jo je postavil znotraj železne cevi. Ko je te žarke usmeril skozi prizmo, je kalcijev sulfid šibko zažarel. Predvideval je, da se je tok N-žarkov lomil skozi prizmo in ustvaril spekter. Poročal je, da so N-žarki nevidni, razen po zgoraj omenjenem postopku. Veliko znanstvenikov je ponovilo poskus in prišlo do enakih ugotovitev. Vendar pa je Robert Wood, ki je dvomil v Blondlotove izjave, ob neki priliki neopazno odstranil prizmo, a so bili rezultati še vedno enaki. Ko je poskušal neopazno vrniti prizmo, ga je asistent opazil in mislil, da jo je pravkar odstranil. Pri naslednjem poskusu je asistent trdil, da ne vidi več N-žarkov, a bi moral, saj je bila priprava v začetnem, delujočem stanju. Pojavu, ki so ga doživeli Blondlot, njegov asistent in veliko znanstvenikov v svojih laboratorijih, pravimo samo-povzročeni prividi. To nadvse neprijetno situacijo so seveda hitro pometli pod preprogo, vendar pa ni bilo nikoli ustrezno pojasnjeno, kako je toliko znanstvenikov vzajemno ponovilo te privide.

Znanstveni materialisti iz tega izluščijo, da čeprav znanstveniki delajo napake, celo velike napake, se vedno najde nekdo, ki jih odkrije in tako spet postavi znanost na pravi tir. Kaj pa napake, ki niso ugotovljive s tako preprosto potezo kot je bila v navedenem primeru odstranitev prizme? Očitno je ključ v tem, da moramo biti skeptični. A kako naj bomo skeptični do nečesa česar se sploh ne zavedamo? Glede na trenutno stanje kaže, da veliko ljudi sploh ne opazi, ko neki raziskovalec združi empirična dejstva znanstvenega raziskovanja s predpostavkami znanstvenega materializma. Nekaj takšnih primerov avtor navede pozneje, v poglavju »zamenjevanje pojmov znanstvenega materializma in znanosti«. Smisel takšnega spraševanja sploh ni spodkopavanje verodostojnost znanosti, ampak le spodbujanje zdrave doze skepticizma do t.i. »nespornih« predpostavk, ki so vendarle le predpostavke.

V primeru znanstvenega materializma se pojavljata dva tabuja – prvi je tabu znanstvenega raziskovanja subjektivnih umskih pojavov, drugi pa preprečuje, da bi se nekogaršnji subjektivni vidik vmešaval v kakršnekoli znanstvene raziskave. Torej je prvoosebno, introspektivno raziskovanje človeškega uma dvojni tabu. Lep praktičen primer je bila neka konferenca o zavesti – presenetljiva soglasnost se je pojavila med prisotnimi glede tega, da znanost ne razume še nobenega od osrednjih vidikov zavesti – kaj sploh je, kako se je razvijala, kako nastaja v možganih, čemu sploh obstaja. Raziskave možganov nam niso razkrile ničesar o tem, kako naj bi nervni procesi povzročili kakršnekoli mentalne doživljaje. Vendar pa se je zgodilo nekaj zanimivega – ko je eden od udeležencev konference predlagal, da se pri raziskovanju zavesti vključi še prvoosebna perspektiva, se je, kljub prejšnji soglasnosti, da se v bistvu še nič ne ve o tem, pojavila velika osuplost mnogih udeležencev nad tem predlogom. Očitno je tabu subjektivnosti bolj zaželen kot pa premagovanje tega tabuja in s tem omogočanje novih poti k spoznanjem.

V naslednjem poglavju navaja avtor položaj introspekcije skozi zgodovino in ugotavlja, da v primerjavi s tehnološkim napredkom ni bil narejen praktično nikakršen napredek na tem področju. Da bi introspekcija postala zanesljivi način raziskovanja uma, morajo biti raziskovalci sposobni opazovati duševne pojave z visoko stopnjo pozornosti in jasnosti. V tem pogledu se močno kaže pomembnost prostovoljno vzdrževane pozornosti. Zelo zanimiva je tudi trditev, da je volja namerna in da se izraža v pozornosti. Zatem pa navede še zastrašujoče podatke o številu predpisanih zdravil otrokom zaradi motnje primanjkljaja pozornosti (Attention Deficit Disorder - ADD). Tako kratkoročni kot tudi dolgoročni stranski učinki nikakor niso zanemarljivi. S takšnimi zdravili zgolj zatremo simptome, še hujše pa je, da otroke navadimo, da si s pomočjo zdravil spreminjajo duševno stanje.

Znanstveni materialisti pogosto smatrajo introspekcijo kot neustrezno za pridobivanje verodostojnih podatkov, ki se lahko uporabijo v znanstvene namene. Čeprav lahko preko tretjeosebnih dokazov sklepamo na prisotnost mentalnih pojavov, jih lahko opazujemo samo na en način – z mentalnim zaznavanjem. Kot vse druge metode je tudi ta zmotljiva. Človeštvo je skozi čas razvilo zelo zmogljive naprave, s katerimi smo razširili in izboljšali svoje zaznave fizičnega sveta, a hkrati ves ta čas ni bilo storjenega nič primerljivega na področju izboljševanja človeških sposobnosti pozornosti in zaznavanja.

V naslednjem poglavju, o raziskovanju uma, avtor navaja različne poglede na vzdrževano pozornost – še posebej podrobno obdela budistično prostovoljno vzdrževano pozornost, saj je to njemu dobro znano področje. Omenja tudi William Jamesove eseje o vprašanju obstoja zavesti, v katerih James pravi, da zavest ne obstaja kot snovna entiteta oz. prvotna snov, ampak le kot brezosebna funkcija. Zanj je tista osnovna stvar čisto izkustvo (pure experience).

Znanstveniki so poskušali vse pojave zaznavanja razložiti s čistimi objektivnimi izrazi – zvok je postal nihanje objektivnega medija kot je npr. zrak, svetloba je postala oblika elektromagnetne energije, barve so postale določene frekvence te energije. S tem so le redefinirali sekundarne lastnosti, kar nam pa ni prav nič pomagalo pri razumevanju ustreznih subjektivnih zaznav v teh primerih. Proti koncu 19. stol. se je začela razvijati znanost proti subjektivni smeri, a se je stanje že v začetku 20. stol. prevesilo od subjektivnih stanj zavesti k objektivnem raziskovanju vedenja. Tudi kognitivna psihologija se je lotila odstranjevanja subjektivnosti iz naravnega sveta.

Zagovorniki znanstvenega materializma so dolgo iskali način, da bi zanikali subjektivne pojave z njihovo prevedbo na objektivne. Recimo: identifikacijo vzročne vloge fotonov z valovno dolžino 600 nm pri ustvarjanju doživljaja rdeče barve so splošno prevedli na same fotone te valovne dolžine. S tem sedaj preprosto ignoriramo dejanski doživljaj rdeče. Podobno je z zavestnim občutkom bolečine – če ga ontološko zreduciramo na vzorce vžiganja nevronov, ne pojasnimo bistvenih lastnosti tega pojava, preprosto jih izpustimo. Ker so pojavi čutnih in mentalnih doživljajev izključeni iz sveta znanstvenega materializma, so hoteli nekateri filozofi rešiti nastalo situacijo tako, da so jih posebej poimenovali, in sicer »qualia«. Avtor uporablja ta pojem tako za neposredno vsebino čutne in mentalne zavesti kot tudi za subjektivno zavednost teh pojavov.

Pri tem je zelo zanimiv rezultat nedavnih nevroloških raziskav zaznavanja. Izkazalo se je namreč, da ni direktne in enolične povezave med svetlobnim tokom različnih valovnih dolžin in med barvami, v katerih nam se določeni predmet kaže. Torej, ker zaznanim barvam ne ustrezajo neposredni fizični dvojniki, ne moremo soditi o našem doživljanju barve kot le o neposredni posledici valovne dolžine odbite svetlobe.

In kako znanstveni materializem pojasnjuje zvezo med možganskimi procesi in mentalnimi dogodki? Ponuja dve možnosti – ali so mentalni dogodki pravzaprav fizični pojavi oz. lastnosti snovi, ali pa sploh ne obstajajo. Njegovi zagovorniki priznavajo, da trenutno vemo o možganih premalo, da bi lahko sklepali, da je zavest rezultat česarkoli drugega razen možganskih funkcij. Namesto da bi bazirali svoje zaključke na znanju, pravijo, da moramo sprejeti njihovo prepričanje na osnovi neznanja. Situacija je podobna tisti, ko so krščanski teologi preprosto pripisali božanski pomen vsem še nepojasnjenim pojavom.

Avtor nato navaja še Williama Jamesa in njegove tri možnosti na to temo:

1. možgani ustvarjajo misli, tako kot električni krog proizvaja svetlobo
2. možgani sprožijo ali dovolijo mentalne dogodke, tako kot sprožilec samostrela sproži puščico
3. možgani oddajajo misli, kot svetloba, ki zadene prizmo in tako odda presenetljiv spekter barv

Težava pri tem je, priznavajo znanstveni materialisti, da je težko točno določiti oz. izmeriti, kdaj se zgodi nek miselni proces. Pojavi se še eno zanimivo vprašanje – znanstveniki utegnejo določiti korelate zaznave rdeče barve, lahko so celo sposobni neposredno vplivati na možganske procese in tako sprožiti ustrezno zaznavo. Ali je takšna prikrojena rdeča enaka rdeči, ki jo vidimo, če recimo opazujemo rdečo vrtnico? Nista enaki, saj je druga rezultat utemeljenega znanja barve nečesa zunaj možganov, prva pa zgolj privid, ustvarjen z notranjo manipulacijo možganov, brez objektivne reference.

Mnogi zagovorniki znanstvenega materializma verjamejo, da je zavest biološka značilnost določenih organizmov, podobno kot so to npr. fotosinteza, mitoza itd. Vendar je tu ena pomembna razlika – pri rastlini lahko hkrati opazujemo fotosintezo in hkrati opazujemo še rastlino. Pri opazovanju možganov ne vidimo mentalnih stanj, in obratno, ko opazujemo mentalna stanja, ostanejo možgani zunaj obzorja. Ponavadi se za ilustracijo tega uporabi naslednji primer. Zamislimo si, da imamo neki inštrument, s katerim pri povečavi nič zaznavamo tekoče stanje vode. Nato močno povečamo povečavo in se lahko osredotočimo na posamezne molekule in atome. Ne glede na povečavo pa pri opazovanju možganov ne moremo videti mentalnih procesov, in podobno, ne glede na natančnost opazovanja mentalnih procesov nam ostanejo z njimi povezani možganski procesi neznani.

Širši in povsod navzoč problem je zamenjava oz. istovetenje metafizičnih predpostavk znanstvenega materializma in empiričnega znanstvenega znanja. To nagnjenje se pogosto pojavi v novinarski sferi, pa tudi v znanstvenih učbenikih in v filozofski sferi. Avtor navaja po en primer za vsako od omenjenih področij.

V prvem primeru gre za revijo Time in članek o zavesti. Članek se začne s PET (positron-emission tomography) sliko, ki naj bi prikazovala »žalostno misel«, v resnici pa predstavlja področje možganov, v katerem se opazi povečan metabolizem večine aktivnih celic, dokler je prisotna žalostna misel. Razen same subjektivne izjave opazovanca, da doživlja žalostno misel, ni mogoče narediti takšne povezave med občutkom in tem delom možganov. Nadalje, enačenje doživljanja žalostne misli z določeno možgansko aktivnostjo je zgolj hipoteza, ki še nikakor ni bila znanstveno dokazana - avtor članka preprosto domneva, da je ta predpostavka resnična. V podobnem smislu avtor navaja, da je spomin le kup nekaj tisoč živčnih celic, ki se prožijo po določenem vzorcu. Tudi ko pozneje omenja zavest, avtor navaja le domneve, drugo za drugo, brez da bi predstavil kakšen dokaz. Takšni članki zavajajo bralce, saj ne razlikujejo med metafizičnimi domnevami znanstvenega materializma in pravim znanstvenim znanjem.

V drugem primeru gre za neki učbenik psihologije, ki ga je napisal John Anderson. V enem delu npr. pravi, da se svetloba s pomočjo fotokemičnega postopka pretvori v določen tip živčne energije, nato pa da določene celice »zaznajo« preproste vzorce svetlih in temnih točk v vidnem polju. Tu se pojavi vprašanje, kako te celice »zaznajo« te vzorce. Razumemo lahko, da te celice reagirajo na svetlobne dražljaje, a nikjer ni dokazov, da zaznavajo vzorce. V drugem delu trdi, da se je izkazalo, da so določeni računalniški sistemi zmožni kazati razočaranje, a za to ne ponudi nikakršnih dokazov. Vprašanje je tudi, ali so vzorci nervnih aktivnosti zgolj potreben pogoj za doseganje zavestnega mišljenja, ali pa so že zadostni. Avtor ne samo da ne poskuša odgovoriti na to vprašanje, ampak ga sploh ne omenja. Andersonov učbenik spada v kategorijo metafizične špekulacije in se neosnovano izdaja za znanstveno znanje.

Tretji primer je znana knjiga Johna Searlea. Kljub avtorjevim revolucionarnim predlogom o resnično empiričnem raziskovanju uma kot prvoosebnega pojava, se njegova lastna teorija o naravi in izvoru uma umika k prepričanjem običajnega znanstvenega materializma. Navaja že znan pogled, da so miselni pojavi povzročeni s strani nevrofizioloških procesov v možganih in so le lastnosti možganov. Očitna pomanjkljivost te trditve je, da nato ne navaja jasnih sodb o tem, kaj je tisto glede možganov, kar jim omogoča, da imajo miselne lastnosti. Kot je bilo že prej omenjeno, sodobna znanost še ne razpolaga z objektivnimi sredstvi za zaznavanje zavesti, tako v primitivnih organizmih kot je hidra, v razvijajočem se človeškem zarodku, v odraslem človeku, ali pa v računalniku. Prav tako pa ni pojasnila, kako naj bi zavest sploh nastajala. Nadalje še izjavlja, da vzročno vemo, da so možganski procesi zadostni za kakršnokoli miselno stanje, in da je zavest v celoti rezultat delovanja nižjih bioloških pojavov. Ti dve trditvi zahtevata temeljito znanje o vseh specifičnih vzrokih, ki so potrebni za ustvarjanje zavesti, a sodobna nevrofiziologija gotovo nima takšnega znanja. V naslednjih trditvah klasično polaga zaupanje v prihodnost nevroznanosti, da bodo vsi tovrstni problemi rešeni – izraz zaupanja v znanstveno znanje, ki pa sploh še ne obstaja. V knjigi Searle priznava obstoj samozavedanja, ki naj bi ga najverjetneje imeli le ljudje in mogoče še nekaj vrst, pomeni pa zavedanje lastnega miselnega in telesnega vedenja. Iz tega bi sledilo, da se odpirajo vrata za možnost znanstvene introspekcije mislenih pojavov, a Searle to možnost presenetljivo zavrača.

Načela znanstvenega materializma mogoče delujejo kot neškodljive metafizične domneve, a stvar je močno drugačna, če so ta načela vpeljana v sam človeški obstoj, in to z avtoriteto znanstvenega znanja - ta vpletenost je vse prej kot neškodljiva. Tipična slika je naslednja:

Fizični svet je edini resnični svet. Je brez notranjih moralnih vrednot in deluje brez vmešavanj kakršnihkoli netelesnih sil, dobrohotnih ali ne. Življenje in zavest sta v tem vesolju nastala povsem po naključju, preko zapletenih konfiguracij snovi in energije. Življenje na splošno, še posebej pa človeško, nima nobenega namena, vrednosti in pomena, razen tistega, ki si ga samo pripiše. Za časa nekogaršnjega življenja določajo njegove telesne in brezosebne sile vsa hrepenenja, upanja, namene, občutke... – skratka, vse doživljaje in dejanja. Tako je človeško življenje izpostavljeno trpljenju, saj vsa bolečina in žalost izvira iz brezosebnih, v veliki meri nenadzorljivih sil žive in nežive narave in s strani človeškega telesa. Konec posameznikovega življenja pomeni tudi izginotje zavesti in popoln propad. Ščasoma je to tudi usoda celotnega življenja v vesolju – izginilo bo brez sledi. Torej prava svoboda pred trpljenjem in njegovimi vzroki nastopi šele ob smrti, a takšne svobode seveda ne moremo občutiti, saj takrat nastopi popolna odsotnost doživljajev. Skratka, človek je v osnovi osamljen v vesolju, živi na meji nekega tujega sveta, ki se ne ozira na na njegovo trpljenje ali zločine - le s sprejetjem tega nazora človeškega obstoja in vesolja kot celote lahko ljudje živijo avtentično.

Čeprav je ta svetovni nazor pogosto predstavljen kot popolnoma znanstven po naravi, nobena od zgoraj navedenih trditev ni potrjena z empirični dokazi – so le izrazi dogmatičnih načel znanstvenega materializma, v skladu s katerim se izvajajo praktično vse sodobne znanstvene raziskave. Tako se za vse doživljaje ali odkritja, ki se izkažejo za nezdružljiva s to ideologijo, smatra, da so neznanstvena. Še več – vse, kar se ne ujema z njihovim naukom, je a priori napačno in nelogično. S tem je znanstveni materializem skrčil naš obstoj na naš fizični obstoj, znanost in tehnologija pa sta predstavljena kot glavni (edini) vir fizične in duševne blaginje.

Alfred North Whitehead

Predvidevamo lahko, da bosta tako znanost kot religija obstala. Lahko koeksistirata in še naprej zavračata drug drugega – vsaka od njiju lahko poskuša premagati in izriniti drugo. Lahko pa obe končno spoznata, da se njuna svetova neizbežno križata in da je potrebno na ta skupna področja gledati kot na priložnost za veliko bolj poglobljeno razumevanje stvari, ne pa kot na morebitno grožnjo za eno ali drugo stran. Znanost in religija se morata križati na področju človeškega uma – pred nami bo tako empirično preučevanje uma, brez dogmatičnih načel - tako znanstvenega materializma kot tudi vseh veroizpovedi. Postavljeni smo pred izziv, da postavimo subjektivnost na pravo mesto v naš svet, da spoznamo in priznamo njen velik pomen.