TOWARD A SCIENCE
OF CONSCIOUSNESS III, The 3rd Tucson Discussions and Debates
(povzela Dean Lamper in Kristan Kreže)
VSEBINA
Doumljivost, Identiteta in razhajanje razlag
Dojemanje izven naših meja: meje miselnih poskusov
Realistični materialistični monizem
O notranji naravi fizičnegaO barvi in zavesti
Kvaliteta in struktura barv
Psevdonormalen vid in barvna kvalijaNaproti kognitivni nevrologiji zavesti
Nevronske korelacije halucinogenih spremenjenih stanj zavesti
Prvi koraki naproti teoriji mentalne sile: PET slikanje sistematičnih cerebralnih sprememb po psihološkem zdravljenju OCD (Obssesive compulsive disorder)Vizualni možgani v akciji
V iskanju čistega dojemanja: Dokazi iz motornih predstav prostora
Pozornost, vid in vedenje v blindsight-u
Razumevanje blindsight-a
Od dojemanja do jezika: Zrcalni nevroni in izvor socialne komunikacije
Podpora veliki iluzije neposredne zaznave: Implicitno učenje pri kontroli premikanja oči
Selektivno bledenje perifernega vida: Kako pozornost vodi k izgubi vidnega zavedanjaZavestno doživljanje in avtonomni odzivi na čustvene dražljaje po poškodbi sprednjega dela možganov
V preseku čustev in zavesti: Afektivna nevroznanost in razširjen retikularen talamičen aktivacijski sistem (ERTAS)
Smejoče podgane? Igrivo žgečkanje vzpodbuja visokofrekvenčne ultrazvočne piske pri mladih glodalcih6. THE PRIVATIZATION OF SENSATION
7. PHYSICAL REALITY AND CONSCIOUSNESS
Kaj je zavest? Zakaj in kako zavestno doživljamo? Zakaj je naše notranje življenje sestavljeno iz občutkov in zaznav imenovanih kvalija (qualia)? V zadnjih letih so se ta vprašanja ponovno dvignila iz teme, ki je večino prejšnjega stoletja prevladovala v psihologiji.
Najosnovnejše vprašanje je ali je sploh moč zavestno doživljanje - čustva, kvalijo, naše notranje življenje - umestit znotraj današnje znanosti. Nekateri zavestno doživljanje vidijo kot samo še en fizikalen proces v možganih. Drugi ga vidijo izven znanosti oziroma trdijo, da je potrebno znanost razširiti, da bi lahko zajela tudi zavest. Te filozofske frontne linije sta v osnovi začrtala že Sokrat, ki je verjel da možgani proizvajajo zavest in Demokrit, ki je trdil, da so mentalni procesi osnovni gradnik stvarnosti.
V letih 1994, 1996 in 1998 so se v Tusconu odvile tri mednarodne interdisciplinarne konference z naslovom Proti znanosti o zavesti (Toward a science of consciousness). Konference so bile integracijske narave, poskušale so asimilirati in sintetizirati vrsto pristopov k razumevanju zavedajočega se uma. Opredeljenih je bilo pet osnovnih področij: filozofski, nevrološki, kognitivni, matematični/fizikalni/biološki in izkustveni/kulturološki pristop. Osnovna zamisel je bila pripeljati predstavnike in raziskovalce na vseh teh področij pod isto streho in se s tem čimbolj izogniti pristranosti na tem zapletenem področju.
Knjiga je tretja iz serije, ki spremlja konference v Tusconu. Članki v njej so bili izbrani na osnovi priznanosti avtorjev, kvalitete njihovega dela in njihove vloge v uravnoteženi predstavitvi celotnega spektra pristopov k raziskovanju zavesti.
Naravno je, da želimo zavest razložiti s fizikalnimi procesi. Razlage s fizikalnimi procesi so bile drugje v znanosti izjemno uspešne. Vidimo da lahko z fizikalno razlago v biologiji, kemiji, geologiji, fiziologiji in celo na nekaterih področjih psihologije v sprejemljivi in zadovoljujoči meri pojasnimo različne pojave. Tako lahko pričakujemo, da je fizikalna razlaga zavesti že na poti. Raziskave nevrofizioloških osnov zavesti so že dale mnogo vpogledov v ta pojav.
Nekateri pa vseeno trdijo, da bo kakršnakoli povsem fizikalna razlaga zavesti nujno nepopolna. Nevrofiziologija bi verjetno lahko ponudila sistematično soodvisnost med stanji možganov in stanji zavesti. Toda, bi bila to celovita razlaga? Pogosto je slišati, da ni fizikalnega razloga zakaj bi stanja subjektivne zaznave - neposredne zaznave barv, bolečine, čustev in drugih fenomenoloških aspektov naših mentalnih življenj - sploh obstajala. Ob vsaki fizikalni razlagi se lahko vprašamo, zakaj bi takšen proces proizvajal zavest. Po mnenju mnogih, povsem fizikalna teorija sama ne more odgovoriti na to vprašanje
Zamislimo si bitje, ki nam je fizično enako ampak ni zavestno. Ni veliko razlogov, da bi verjeli, da to bitje ustreza čemurkoli v našem svetu, vendar pa je vsaj logično mogoče. To nakazuje, da je fizikalna teorija hkrati logično združljiva s prisotnostjo in odsotnostjo zavesti. Hkrati to tudi pomeni, da nobena povsem fizikalna razlaga ne more pojasniti zakaj zavest sploh obstaja. Levine je leta 1983 ta problem izpostavil kot obstoj razhajanja med razlaganjem fizikalnih procesov in razlaganjem zavestnega doživljanja.
Teoretiki zavesti so razdeljeni glede obstoja razhajanja razlag kot tudi kaj iz tega sledi. Nekateri zanikajo kakršnokoli razhajanje oziroma trdijo, da je bilo že premoščeno. Vendar pa lahko rečemo, da se večina strinja, da razhajanje v razlagah obstaja vsaj na prvi pogled. Nekateri naprej trdijo, da zavest ni povsem fizikalen pojav medtem ko drugi temu nasprotujejo.
Štirje avtorji v tem poglavju vsi priznavajo obstoj vsaj navideznega razhajanja v razlagi procesov, vendar pa se njihova mnenja razlikujejo v nadaljnemu delu. Na različne načine vsi iščejo način kako zavest umestiti znotraj fizikalnega pogleda na naš svet s tem da vsi prvoosebno doživljanje še vedno priznavajo za realno. To vodi do različnih zanimivih zaključkov.
Doumljivost,
Identiteta in razhajanje razlag
Joseph Levine meni, da je razhajanje v razlagi nepremostljivo vendar pa je zavest kljub temu lahko fizikalen proces. Priznava epistemološko razhajanje, ne pa tudi ontološko. V tem članku analizira korenine tega razhajanja na primeru vode in zavesti. Kako sta lahko oba hkrati fizikalna procesa medtem ko je moč vodo razložiti, zavesti pa ne?
Primer
1: Vretje vode
(1)
Molekule H2O
imajo pri kinetični energiji E parni tlak P
(2)
Če ima neka kapljevina na morski gladini parni tlak P, njene molekule
intenzivno uhajajo v zrak
(3) Intenzivno uhajanje molekul kapljevine v zrak je vretje
(4)
100oC
predstavlja kinetično energijo E
(5)
Voda je H2 O
(6)
Voda vre pri 100oC
na morski gladini
Primer
2: Prisotnost rdeče kvalije
(7)
Možgani S se nahajajo v stanju B
(8)
Zavzemanje možganskega stanja B pomeni doživljati rdečo kvalijo (stanje R)
(9)
S doživlja rdečo kvalijo
Kaj ločuje postavko (5) od postavke (8)? (5) je sama po sebi izvedljiva iz nabora analitičnih postavk ali opisov drugih makrofizičnih dejstev. Za (8) tak nabor analitičnih postavk ne obstaja. Razlika je v tem, da je v primeru vode, ključna postavka sama po sebi razložljiva, medtem ko v primeru kvalije ni.
Primer
1.1
(a)
Voda je snov, ki ima 'vodne' lastnosti
(b)
H2 O
ima 'vodne' lastnosti
Voda
je H2O
Z 'vodnimi' lastnostmi mislimo na lastnosti, ki jih ponavadi povezujemo vodo. Izjava (b) je povsem analitična in neodvisna od konteksta.
Primer
2.1
(c)
Kvalitativno stanje R je stanje, ki igra vzročno vlogo C
(d)
Možgansko stanje B igra vzročno vlogo C
Možgansko
stanje B je kvalitativno stanje R
Težava je, da postavka (d) ni analitična, medtem ko (b) je. Torej je postavko (8) potrebno še dodatno pojasniti, postavke (5) pa ne več.
Dojemanje
izven naših meja: meje miselnih poskusov
Robert Van Gulick priznava obstoj razhajanja v razlagi vendar meni, da ga bo nekoč moč odstraniti. Če bi ponovno preuredili naše koncepte na način, ki ga trenutno še ne moremo določiti, bi morda to razhajanje izginilo. Po takšni preureditvi mogoče nebi bilo več konsistentno govoriti o kakršnem koli fizikalnem procesu brez zavesti. S to idejo nato obravnava trditev, da zavest ni fizična.
Zamislimo si svet W2, ki ustreza naslednjim zahtevam:
1. V njem so bitja, ki so do molekule enaka zavestnim ljudem v našem svetu
2. Naši dvojniki v W2 nimajo zavesti
3. Fizikalni zakoni v W2 so enaki našim
Ker si lahko zamislimo takšen svet, Chalmers zaključi da so takšni zombiji logično mogoči. Običajen odgovor loči med dvema pojmoma doumljivosti: v šibkem oziroma subjektivnem pomenu in v močnem oziroma objektivnem pomenu. Razmišljanje v smislu teh zombijev temelji na dveh predpostavkah, prva je trditev da je obstoj postavke A brez postavke B doumljiv, druga trditev pa je da je vse kar je doumljivo tudi logično mogoče. Na primer:
P1
Lahko si zamislim A brez B (naprimer svet zombijev)
P2
Karkoli si lahko zamislimo je logično mogoče oziroma
P2*
Če si lahko zamislim A brez B potem je logično mogoče da obstaja A brez B
C3
Torej je logično mogoče da obstaja A brez B
P4
Če je logično mogoče da obstaja A brez B potem je A različen od B (nista
identična)
C5
A je različen od B (nista identična)
Da bi bilo to sklepanje smiselno moramo jemati P1 v subjektivnem smislu dojemanja. Ampak če jemljemo subjektivni smisel dojemanja, P2 ne zdrži. Vzeti bi morali objektivni smisel dojemanja. V tem primeru pa ne zdrži P1. Torej je takšno sklepanje dvoumno.
Realistični
materialistični monizem
Galen Strawson, ki je leta 1994 izdal podrobno knjigo o težavah z izkustvi, trdi da je izkustveno doživljanje fizično. Vendar pa to ne pomeni, da moramo zavest spustiti nižje kot je, ampak moramo le razširiti naš koncept fizičnega. Trdi, da je v našem fizičnem svetu veliko več kot sedaj obsegajo fizikalne razlage. Ko bomo razumeli fizično kot tako in ne le kot ga opisujejo fizikalne teorije, bomo videli, da ima prostor za izkustveno doživljanje že v svoji osnovi. Temu pogledu pravi realistični monizem.
Materialisti trdijo, da je čisto vsaka stvar in dogodek v tem svetu fizikalna v vseh pogledih. Monisti trdijo da je v osnovi našega sveta samo ena vrsta snovi. Realisti pa trdijo, da so izkustvena doživetja realna. Realistični materialistični monisti torej trdijo, da so izkustveni pojavi povsem fizikalni, enakovredni ostalim fizikalnim pojavom, kot so prostorske dimenzije in masa.
O
notranji naravi fizičnega
Greg H. Rosenberg ima podobno idejo, ko trdi da moramo ponovno ubesediti naš koncept fizičnega sveta iz razlogov, ki so neodvisni od zavesti. Ko bomo to storili, bomo videli kako lahko vanj umestimo tudi zavest. Z analogijo z igro Life trdi, da so naše teorije fizičnega sveta nepopolne: opisujejo abstraktne vzorce in gole razlike med dejstvi, ne pa tudi njegovo notranjo naravo. Trdi, da ima vzročnost dva aspekta: zunanji aspekt opisan z fizikalnimi teorijami in notranji aspekt, o katerem fizikalne teorije molčijo. Meni, da je zavest povezana z notranjimi aspekti fizikalne vzročnosti in ji s tem dodeli globoko in pomembno vlogo v ustroju našega sveta.
Predstavljajmo si svet, v katerem so fizikalni zakoni kar pravila igre Life. Sestavlja ga dvodimenzionalna mreža, vsako polje pa je lahko le vključeno ali izključeno. So lahko objekti v tem svetu zavestni? Večina se strinja, da tudi v tem primeru obstaja razhajanje v razlagah. Obstoj zavesti v tem svetu se zdi prisiljen glede na fizikalna pravila in lastnosti, ki jih omogoča. Zakaj je tudi tu prisotno razhajanje razlag? Zelo globok razlog je, da jemljemo nekaj osnovnih pravil kot da povsem opisujejo vse lastnosti v igri. Oziroma lastnosti so opisane samo z:
-
golo razliko med tipom lastnosti
-
vlogami, ki jih zavzemajo v fizikalnih zakonih
Fizika tega sveta nam ne pove čisto nič o tem, kaj je vključena celica oziroma izključena celica sama po sebi. Gola razlika je ontološko primarna razlika, ki ne izhaja iz kakih drugih različnih lastnosti. Skeptiki o obstoju zavesti v čistem svetu Life dvomijo, da lahko mozaik golih razlik omogoča obstoj zavesti. Nekaj razlogov je, zakaj čisti svet Life ne more obstajati. Prvi je, da sta osnovni lastnosti vključenosti in izključenosti opredeljena v nasprotju z drugo. Vključeno je kadar ni izključeno. To je v redu, če bi vedeli kaj je izključeno. Zakon pravi samo, da je izključeno kadar ni vključeno. In smo spet na začetku. Manjka nam nosilec osnovne lastnosti. Kakšna je vključena celica? Podobno je z našimi fizikalnimi zakoni tega sveta. Opisujejo in povezujejo neke lastnosti, vendar dejansko ne povedo nič o samem nosilcu teh lastnosti. Odgovarjajo na vprašanje kako? Na vprašanje kaj? pa nimajo dokončnega odgovora. Ko bomo nekoč naše teorije dopolnili z odgovorom na kaj? bomo mogoče našli prostor tudi za zavest.
Doživljanje barv je mikrokozmos zavesti. Veliko globokih filozofskih vprašanj o zavesti je moč jasno prikazati na primeru barv. Zakaj imata doživljanje rdečine in modrine svoji lastni subjektivni kvaliteti oziroma kvaliji, ki jih imata? Jackson je leta 1982 podal primer nevrologa s črno-belim vidom, ki lahko pozna vsa fizikalna dejstva o zaznavah barv v možganih vendar še vedno ne ve, kako je videti rdeča barva. Če je temu tako, potem obstaja globoko razhajanje v razlagah fizikalnih dejstev in razlagi kvalije.
Drugo tradicionalno filozofsko vprašanje o barvah je problem obrnjenega spektra. Mnogo ljudi se je že zabavalo z idejo, da ko nekdo drug pogleda rdečo stvar, doživlja barvo tako kot mi, kadar pogledamo na primer moder objekt. Lahko bi trdili, da je ta pojav nemogoče ugotoviti in dokazati, saj bomo naša različna dojemanja imenovali enako (rdeče oziroma modro) in jih povezovali z istimi objekti in tako naprej. Vendar kljub temu že sama logična možnost obstoja tega problema poraja vprašanje ali lahko pojasnimo dejstva barvnih zaznav z dejstvi o procesiranju signalov.
Trije barvni teoretiki v tem poglavju obravnavajo te starodavne filozofske probleme z empiričnimi rezultati. Sedaj je znanega mnogo več o zaznavanju barv, kot pred desetletji in mnogo tega je zelo relevantno za filozofsko razpravo. V tem primeru vidimo da lahko filozofija in znanost produktivno sodelujeta.
O
barvi in zavesti
Steven Palmer razpravlja o tem ali vsi enako dojemamo barve in kako bi to lahko ugotovili. John Locke je že v 17. stoletju trdil, da je kaj takega nemogoče. Po njegovih besedah ni načina, kako bi lahko ugotovili ali jaz vidim barve tako kot vi ali imam mogoče invertirano dojemanje barv. Najbolj očiten način inverzije je zamenjan vrstni red barv v mavrici. V tem primeru bi vi dojemali mavrico z rdečo barvo na vrhu in vijolično spodaj, jaz pa bi dojemal rdečo spodaj in vijolično zgoraj. Vsi bi zgornjo barvo imenovali rdeča in spodnjo vijolična, ker smo bili tako naučeni. Vsi povezujemo barvo krvi in zrelih paradižnikov s terminom rdeča barva ne glede na naše dejansko subjetkivno dojemanje te barve. Lock je trdil, da lahko obstajajo različna dojemanja istih barv ne da bi se to odražalo v obnašanju ljudi. Videti je kot, da ni načina kako to ugotoviti, saj jaz ne morm iti v vaš um in doživljati sveta tako kot vi. Vendar pa se izkaže, da obstajajo poti, kako ovreči to trditev. Lahko se vprašamo ali sploh lahko obstaja kakšna transformacija vidnih zaznav, ki se nebi odražala v mojem obnašanju v primerjavi z vašim.
Ena
pomembnejših lastnosti barv je podobnost nekaterih barv. Vsi ljudje z normalnim
vidom se strinjajo, da je na primer rdeča bol podobna oranžni kot zeleni. Takšna
vrednotenja podobnosti med tremi barvami lahko predstavimo z barvnim prostorom.
Oddaljenost dveh barv v takem prostoru predstavlja njuno podobnost.
Newtonov barvni krog je morda najpreprostejši in najbolj znan barvni prostor. Zanimivo je, da nam omogoča na enostaven in jasen način preveriti Lockovo trditev o neugotovljivi inverziji barvnega spektra. V tem barvnem krogu je inverzija samo preslikava čez valovno dolžino 550nm, ki leži na sredi vidnega spektra. Recimo, da imam inverzijo barvnega prostora prikazano na sliki. Bi jo lahko ugotovili na osnovi podobnosti barv? Normalen človek bi dejal, da je rdeča bol podobna oranžni kot zeleni, vendar bi jaz trdil isto, čeprav bi jaz dojemal, da je vijolična bolj podobna modri kot rumeno-zeleni barvi. Vse moje trditve o podobnosti barv bi bile iste trditvam normalnega človeka, kljub temu da bi jaz barve dojemal drugače. Torej lahko sklepamo, da spektralne inverzije ne moremo ugotavljati s podobostjo barv. Še več, vidimo da da je prikazana inverzija le ena izmed mnogih mogočih in nezaznavnih inverzij. Katerakoli os inverzije, ki gre skozi središče kroga, ohranja relacijo podobnosti. Isto velja tudi za vse rotacije okrog središča. V vseh primerih bi se naše dojemanje barv razlikovalo, medtem ko bi bile naše trditve o podobnosti barv enake. Na osnovi tega je Lock trdil da je inverzija vidnega spektra neugotovljiva.
Vendar imajo barve še nekaj lastnosti poleg podobnosti, ki jih lahko opazujemo pri zaznavanju barv. Med najpomembnejšimi je barvna kompozicija. Večina barv je videti, kot da vsebujejo bolj primitivne barve. Oranžna je videti, kot da vsebuje rdečo in rumeno. Toda obstaja odtenek rdeče barve, ki je čist, ki ne vsebuje nobene druge barve. Ljudje, ki normalno vidijo, se si v tem edini. Nihče ne trdi, da je rdeča sestavljena iz rumene in vijolične, kljub temu da leži med njima. Obstajajo štiri take čiste barve: rdeča, rumena, zelena in modra. Obstoj teh štirih čistih barv predstavlja dodatno orodje za ugotavljanje inverzij. Poglejmo si še enkrat Lockov obrnjen barvni spekter v mavrici. Normalen človek te čiste barve vidi kot rdečo, modro, zeleno in rumeno. Jaz bi kot čiste barve dojemal oranžno, vijolično, svetlo modro in rdečezeleno. Ta razlika v dojemanju razkrinka vsakogar, ki bi imel inverzijo mavričnih barv.
Ta primer kaže, da edinstvene čiste barve dodatno omejijo nezaznavnih inverzij. Vendar pa obstajajo transformacije barvnega kroga, ki ohranjajo podobnost in čistost barv. To so štiri sredinska zrcaljena prek osi skozi nasprotne čiste barve (rdeče-zelena os in modro-rumena os), osi ki z njimi tvorijo kot 45o in tri rotacije okrog središča za 90o, 180o in 270o. Vse te preslikave čiste barve preslikajo v čiste barve. Transformacije barv, ki niso vedenjsko opazne ustrezajo simetrijam v barvnem prostoru. Lockovo vprašanje se tako izraža kot vprašanje, ali so v človeškem barvnem prostoru kakšne simetrije. Če so, potem se moje dojemanje barv lahko razlikuje od vašega glede na ustrezno simetrijsko transformacijo.
Toda
človeški barvni prostor ni krožen, je trirazsežen. Pomembna lastnost tega
prostora je, da ne mogoča precej transformacij, ki so možne v krožnem barvnem
prostoru. Dodatna lastnost je, da je močno nasičena rumena barva precej
svetlejša kot močno nasičena modra barva. Ta lastnost omogoča ugotavljanje
še nekaterih drugače nezaznavnih transformacij. Obstajajo samo tri možne
barve transformacije, ki dejansko ohranjajo barvno kompozicijo, podobnost in
svetlost. Te so prikazane na slikah. Prva obrne samo rdeče-zeleno os. Druga
obrne dve osi in sicer modro-rumeno in črno-belo. Tretja pa je kompozicija
prvih dveh, ki obrne vse tri osi.
Vse tri transformacije so logično mogoče. Transformacija na rdeče-zeleni osi pa je vseeno najbolj tehtna. Normalni ljudje oziroma normalni trikromati imamo v vidnih čepkih tri različne tipe pigmentov. Nekateri ljudje, protanopi, so slepi za razlike na rdeče-zeleni osi barvnega prostora, ker imajo gen, ki povzroči, da imajo njihovi čepki za večje valovne dolžine isti pigment kot čepki za srednje valovne dolžine. Drugi ljudje, devterotopi, imajo drugo obliko neobčutljivosti na rdeče-zelene odtenke, ker imajo njihovi čepki za večje valovne dolžine isti pigment kot čepki za srednje valovne dolžine. V obeh primerih so ljudje s temi genetskimi okvarami slepi za rdeče-zeleno dimenzijo barvnega prostora. Kaj pa če ima nekdo gene za obe obliki barve slepote hkrati? Takšna oseba ne bi bila več slepa za rdečezelene odtenke, ampak bi bila rdeče-zeleni invertomat. Takšni ljudje bi morali obstajati.
O zaznavnih barvah transformacijah bi lahko povedali še veliko več. Ena taka stvar so tudi osnovne barvne kategorije oziroma barve s poimenovanjem v naravnih jezikih. Obstaja skupno šestnajst osnovnih barv, ki imajo v naših jezikih svoja posebna imena. V angleščini je takih poimenovanj 11 (RED, GREEN, BLUE, YELLOW, BLACK, WHITE, GRAY, ORANGE, PURPLE, PINK, BROWN). Te barve s svojim poimenovanjem so po tem trirazsežnem prostoru porazdeljene neenakomerno. Dejstvo, da imajo svoja imena pomeni, da imajo neke značilnosti, ki so ljudi spodbudile, da so jim dodelili posebno ime. Katerakoli inverzija bi ta poimenovanja dodelila barvam, ki si ne zaslužijo svojega imena. Na primer, recimo da imam zamenjano dojemanje barv na rdeče-zeleni osi. To pomeni, da oranžno barvo vidim kot rumeno-zeleno, vijolično pa kot modro-zeleno. To nebi povzročalo nobenih razlik v mojem opisu barvnih podobnosti niti barvni kompoziciji, vendar bi lahko spodbudilo moje začudenje, da obstajajo osnovna poimenovanja za oranžno in vijolično barvo, ne pa tudi za modro-zeleno in rumeno-zeleno. Če bi lahko zbrali sistematične podatke o teh odnosih, bi lahko odkrili zamenjavo v mojem barvnem prostoru.
Iz tega sledi globok zaključek. Barve vsi dojemamo enako. Naše dojemanje sveta in naše notranje življenje vseeno temeljita na in rasteta iz fizikalnih osnov tega sveta.
Kvaliteta
in struktura barv
C. L. Hardin je o sami ideji obrnjenega spektra bolj skeptičen. Trdi da, ko bomo dejansko razumeli strukturo barvnega prostora, bo ideja o obratu zgubila smisel tudi kot logična možnost. Struktura barvnega prostora nam bo povedala vse kar je za vedeti o barvni kvaliji. Razpravlja o mnogih globokih asimetrijah v barvnem prostoru, ki izhajajo iz antropologije in psihofizike. Te naj bi onemogočile katerikoli možen obrat v barvnem spektru. Nadalje trdi, da bo to odpravilo razhajanje v razlagi fizičnega procesa in barvne zaznave.
Psevdonormalen
vid in barvna kvalija
Martine Nida-Ruemelin razpravlja o intrigantni možnosti, da mogoče dejansko obstajajo ljudje z obrnjenim spektrom. Izkaže se namreč, da obstaja teoretična možnost obstoja ljudi, ki imajo istočasno dve vrsti barvne slepote (eden izmed 700 moških). Ti ljudje imajo zamenjane zaznave v retini in mogoče s tem tudi sistematično transpozicijo barvnega prostora. Nadalje razpravlja o filozofskih posledicah takšnega psevdonormalnega vida in komentira Hardinove zaključke. Trdi, da kljub temu, da so popolne zamenjave kvalij nemogoče, razhajanje v razlagi procesov ostaja nedotaknjeno.
Iskanje nevronskih korelatov zavesti (neural correlates of consciousness - NCC) obsega delo vse več znanstvenikov in filozofov. Medem ko se nekateri raziskovalci osredotočajo na posamezno področje zaznavnih kvalij, kot je na primer vidno zazavanje, drugi iščejo skupne principe različnih področij z namenom razviti splošne teorije o NCC. Trije članki v tem poglavju nadaljujejo z iskanjem nevronskih korelatov vidnega dojemanja in razširjajo raziskavo na področja spremenjenih stanj zavesti in psihiatričnih obolenj.
Naproti
kognitivni nevrologiji zavesti
Antti Revonsuo pregleda trdno soodvisnost med teoretičnimi in empiričnimi izzivi, ki je potrebna za razvoj teoretične kognitivne nevrologije zavesti. Pregled začne s konceptiranjem zavesti kot fenomenološkim nivojem organizacije v možganih in trdi, da mora znanost razviti fenomenološki nivo opisa, ki bo obsegal to organizacijo. Nadalje opisuje, kako so lahko metafore in modeli uporabni za prikaz bistvenih lastnosti pojava ter poda primer koncepta navidezne resničnosti kot metafore zavesti. V tej metafori Revonsuo podaja fenomenološki nivo organizacije, kot naravni sistem navidezne resničnosti v možganih. S to metaforo nato zgradi ogrodje empirične fenomenologije. Kot primer dalnosežnosti takšnega pristopa se članek zaključi z opisom nedavne empirične raziskave v kateri so avtor in njegovi kolegi odkrili, da magnetni odzivi na zavedne vidne zaznave v možganih podpirajo Crickove in Kochove hipoteze.
Nevronske
korelacije halucinogenih spremenjenih stanj zavesti
Vollenveider v drugem članku obnovi svoje iskanje nevronskih korelatov za halucinogena spremenjena stanja zavesti. Avtor je s kolegi raziskal učinke raznih psihoaktivnih opojnih sredstev na cerebralno presnovo (z uporabo pozitronske tomografije - positron emmision tomography; PET) in psihometrične rezultate. Različni z psihometrijo povezani aspekti spremenjenih stanj zavesti (kot na primer oceanska brezmejnost, vidna restrukturizacija, halucinacije in strah pred raztaplanjem ega) so povezani z jasno razpoznavnimi vzorci presnovnih sprememb v možganih.
Prvi
koraki naproti teoriji mentalne sile: PET slikanje sistematičnih cerebralnih
sprememb po psihološkem zdravljenju OCD (Obssesive compulsive disorder)
V zadnjem članku tega poglavja Jeffrey Schwartz opisuje svoje raziskave s PET slikanjem cerebralnih presnovnih sprememb po psihološkem zdravljenju OCD-ja. Po razpravi, kako OCD predstavlja pomemben vir informacij o odnosu um-možgani, članek podaja še kratek pregled znanih možganskih procesov pri CD-ju. Nato opiše še kognitivno-vedenjsko zdravljenje OCD-ja pri katerem poskušajo pacienta naučiti prepoznavati OCD misli in nuje, kot napačna sporočila možganov, ki jih lahko mirno spregleda. Nato potegne analogijo med ciljem zdravljenja, da pacient razvije sposobnost gledanja na svoje lastne občutke z mirno jasnostjo zunanjega opazovalca, s polno zavestjo tradicionalne budistične tradicije. Schwartz nato strni rezultate svojih PET študij v katerih je odkril, da sistematične spremembe v cerebralni presnovi glukoze spremljajo klinični napredek med kognitivnovedenjskih zdravljenjem. Spremembe so obsegale presnovne spremembe v različnih predelih možganov. Te podatke interpretira kot dokaz, ki povezuje nove zavestno izbrane odzivne vzorce s statistično pomembno spremembo porabe energije v samih možganih med OCD mislimi in nujami. Članek se zaključi s predlogom, da bi proces, s katerim pacienti z OCD lahko povzročijo spremembe presnove v svojih možganih opisali s pojmom mentalna sila (mental force).
Večina zanimivih novejših znanstvenih raziskav zavesti se odvija na področju vida. Vidno zavedanje je v mnogih pogledih najlažji aspekt zavedanja za raziskovanje. Je vedno prisotno, visoko strukturirano, z jasno razvidnimi lastnostmi, je dokaj enostavno nadzorljiv in dokaj dobro razumemo njegove osnove v možganih. Nevrofiziologija, nevropsihologija in kognitivna psihologija so vse prispevale k zadnjem izbruhu dela na tem področju.
Znotraj področju nevrofiziologije je veliko dela posvečenega določitvi nevronskih korelatov vidnega zavedanja. Struktura poti vidnih signalov v možganih je vse bol poznana. Dosegli smo točko, ko se lahko vprašamo katere od teh struktur so najožje povezane z zavestjo. Raziskave na opicah in drugih sesalcih so se osredotočile na vprašanje ali so nahajajo korelati vidnih zaznav v primarnem vizualnem korteksu ali kasnejših. Intrigantno delo Logothetisa in njegovih kolegov na binokularnem rivalstvu spodbuja misel o posebni vlogi nižjega temporalnega korteksa. Veliko pozornosti je bilo posvečeno ventralnemu toku procesiranja signalov.
Znotraj nevropsihologije potekajo intenzivne raziskave sindromov, ki vključujejo spremembe vidnih zaznav, še posebej takih ki povzročajo ločitev vidnega zazavanja in ustreznih akcij. Najbolj poznan izmed teh sindromov je t. i. Blindsight, pri katerem je očitno, da se pacienti pravilno odzivajo na vidne signale, katerih se sploh ne zavedajo. Sindromi, kot sta vidna agnozija in optična ataksija, prav tako nakazujejo zanimive disocijacije. Poznavanje možganskih procesov, ki so osnova tem sindromom, je dalo nekaj pomembnih namigov o možganskih osnovah zavesti.
Znotraj kognitivne psihologije je veliko pozornosti posvečene kapaciteti nezavednih vidnih zaznav. Veliko dela v psihologiji je posvečeno razlikovanju informacij, ki so na voljo verbalnemu poročanju, od informacij, ki so na voljo kontroli gibov v raznih procesih. V zadnjem času je veliko raziskav okoli obsega vidnega zavedanja. Mnoge od njih nam govorijo da se zavedamo manj vidnih zaznav, kot ponavadi mislimo da se.
Večina teh smeri je zastopana v člankih v tem poglavju. Tako lahko vidimo kako nevrofiziologija, nevropsihologija in kognitivna psihologija dopolnjujejo druga drugo in predstavljajo močno orodje za raziskavo zavesti.
Vizualni
možgani v akciji
David Milner in Mel Goodale podata pregled njunega pomembnega dela na temo vizualnih poti v možganih. Dobro je znano, da vid v možganih vključuje vsaj dve glavni poti, ventralni tok in dorzalni tok. Milner in Goodale trdita da je ventralni tok posvečen kognitivnim predstavam objektov in dogodkov in je večinoma zaveden, medtem ko je dorzalni tok posvečen trenutni kontroli nad dejanji in je po večini nezaveden. To ustreza mnogim dejstvom iz nevropsihologije vključno z nekaterimi disocijacijskimi sindromi, ki jih razlagata. Prav tako se meša z delom v kognitivni psihologiji in disocijacijami med motornimi akcijami in verbalnim poročanjem in predstavlja nek vodnik do osnov vidnega zaznavanja v možganih.
V
iskanju čistega dojemanja: Dokazi iz motornih predstav prostora
Yves Rossetti v članku zgradi zanimivo dopolnitev k prejšnjemu delu. S pregledom psihofizičnih dokazov za 'čiste' motorne predstavitve, ki so neodvisne od top-down kognitivnih vplivov. S tem se še ojača pogled podan v prejšnjem članku, da obstajata dva različna toka procesiranja vidne informacije, zavedna identifikacija in motorne akcije.
Pozornost,
vid in vedenje v blindsight-u
Prispevek Kentridga, Heywooda in Weiskrantza podaja odnos med zavedanjem in pozornostjo pri pacientu z blindsight-om. Zanimivo je, da lahko pacient svojo pozornost usmeri proti dražljaju s pozitivnimi rezultati, kljub temu da se tega dražljaja ne zaveda. To nakazuje da pozornost in zavest nista tako tesno povezana, kot se običajno misli.
Razumevanje
blindsight-a
Petra Stoerig je na konferenci predstavila nekaj novejših študij s slikanjem blindsight-a z funkcionalno magnetno resonanco. Te študije so pokazale da je med stimulacijo pacientove slepe pege v ventralnem toku in vidnem toku prisotna aktivnost. Ta nezavedno delovanje ventralnega toka je lahko videti kot izziv Milnerjevi in Goodaleovi hipotezi. V tem članku David Milner razpravlja o Stoeringinem delu in odnosu teh zaključkov do Milnerjeve in Goodaleove hipoteze.
Od
dojemanja do jezika: Zrcalni nevroni in izvor socialne komunikacije
Vitorio Gallese razpravlja o nenavadnem odkritju t.i. 'zrcalnih nevronov' v področju F5 v opičjem premotornem korteksu. Ti nevroni prožijo, kadar opica izvede določeno akcijo kot tudi, kadar samo vidi nekoga drugega izvesti to isto akcijo. Gallese nato poda dokaze o obstoju takih zrcalnih sistemov pri ljudeh in razmišlja o možnih funkcionalnih vlogah, ki bi jih taki sistemi lahko imeli v socialnih odnosih in pri izvoru jezika.
Podpora
veliki iluzije neposredne zaznave: Implicitno učenje pri kontroli premikanja oči
V zadnjih letih je bilo najdeno precej dokazov o tako imenovani hipotezi 'velike iluzije': namreč da vidno dojemamo precej manj, kot mislimo. En vir dokazov vključuje premike oči: oči se neprestano osredotočajo na različne lokacije vendar se mi teh gibov ne zavedamo in imamo občutek nespremenljivega in podrobnega vidnega polja. V svojem prispevku Frank H. Durgin poda dokaze, ki nakazujejo da premiki oči lahko postanejo občutljivi na informacijo katere se človek ne zaveda. To hkrati nakazuje da je velika večina vidnega zaznavanja nezavedna.
Selektivno bledenje perifernega vida: Kako pozornost vodi k izgubi vidnega zavedanja
Na koncu Lianggang Lou predstavi še eno skrivnostno povezavo med pozornostjo in vidno zavestjo. Zdi se, da v nekaterih okoliščinah, fenomenologija zahteva da osredotočenje pozornosti na nek dražljaj lahko povzroči njegovo bledenje v vidni zaznavi. Lou predstavi psihofizične dokaze, da to bledenje prizadene samo dražljaje, na katere smo pozorni, ne pa tudi dražljaje, na katere nismo. Ta neintuitivni pojav je pomemben za mnoge teorije o pozornosti, zavesti in njihovih osnovah v živčevju.
Čustveno doživljanje je vsesplošno prisoten del zavesti. Čustvena kvalija na zapletene načine sodeluje z ostalimi procesi zavesti. Iz novejših raziskav izhaja, da lahko pomemben funkcionalen aspekt čustev deluje nezavedno. Znanstveni in filozofski pogledi na zavest bodo zahtevali razumevanje vloge čustev. Čustveno doživljanje je lahko kritičen faktor v ključnih filozofskih razpravah o zavesti, kot so pomen miselnih poskusov o funkcionalni vlogi obstoječih stanj zavesti. Specifikacija živčnih sistemov odgovornih za zavestno doživljanje čustev lahko hkrati poda pomembne namige za iskanje živčnih sistemov, ki so odgovorni za druge aspekte zavestnega doživljanja. Trije članki v tem poglavju podajajo različne poglede na odnos med možgani in čustvenim doživljanjem.
Zavestno
doživljanje in avtonomni odzivi na čustvene dražljaje po poškodbi
sprednjega
dela možganov
V prvem članku Alfred W. Kaszniak in kolegi pregledajo teorijo in empirične opazke v zvezi s povezanostjo čustev in zavesti. Nato pregledajo dokaze, ki govorijo o neločljivosti zavednih in nezavednih aspektov čustev in novejše teorije v zvezi z živčnimi sistemi, ki služijo zavednim čustvenim doživljanjem. Posebno pozornost namenijo hipotezi da ventromedialni frontalni korteks vsebuje živčne sisteme, ki so potrebni za odražanje čustvenih stanj na telesu. Kaszniak in kolegi nato opišejo svojo empirično raziskavo navdahnjeno s to hipotezo. Osredotočijo se na odnose med podanimi opisi čustvenega doživljanja in meritvami simpatetične avtonomne aktivacije pri pacientih s poškodbo v ventromedialnem predelu možganov. Kljub temu, da so ti pacienti sposobni natančno oceniti prikazane slike na lestvici od pozitivne do negativne čustvene 'valence', kljub temu kažejo relativno pomanjkanje razlikovanja med čustvenim vzburjenjem. Ustrezno pomanjkanje sprememb v prevodnosti kože ob teh slikah kaže, da sta oba, tako simpatetični avtonomni odziv kot tudi doživljanje čustvenega vzburjenja (a ne tudi čustvene valence) odvisna od delovanja sprednjih ventromedialnih sistemov. Kaszniak in kolegi zaključijo, da mesta poškodb pacientov vključenih v raziskavo in nedavne PET slikanje kažejo na posebno pomembno vlogo v prednjih cingularnih girosih pri zavestnem doživljanju čustev.
V
preseku čustev in zavesti: Afektivna nevroznanost in razširjen
retikularen
talamičen aktivacijski sistem (ERTAS)
V drugem članku Douglas Watt posveti pozornost potencialno kritični vlogi čustev v zavesti. Namesto da bi gledal na čustva, kot na še eno kvalijo zavesti, Watt predlaga bolj fundamentalno vlogo čustev in sicer omogočanje nujnega določanja 'valence', ki je fundamentalno za povezovanje potez zavesti. To vlogo vidi kot instancirano z povezljivostjo med subkortičnimi afektivnimi sistemi in hipotetičnim razširjenim retikularnim talamičnim aktivacijskem sistemom, ki sodeluje v globalnem modelu zavesti.Watt prikaže tri globalne funkcije stanja, funkcije afekta, pozornosti in izvrševalne funkcije, kot izredno prepletene v svojih funkionalnih vlogah in živčnih zgradbah. Podrobnosti živčnih sistemov, ki so bistveni za predlagano vlogo čustev v povezovanju potez zavesti, so vprašljive, vendar pa Wattova osrednja trditev o vlogi čustev v izgradnji zavesti kot protokvaliji stoji sama zase.
Smejoče
podgane? Igrivo žgečkanje vzpodbuja visokofrekvenčne ultrazvočne piske pri
mladih glodalcih
Sistematična raziskava nevronskih korelacij zavestnih čustev je omejena z omejitvami merjenj v človeški psihologiji. Dobrodošla bi bila večja natančnost pridobljena z drugačnimi pristopi na živalskih modelih. Zaradi potrebne previdnosti pri posploševanju zaključkov med različnimi vrstami je izredno težko potrditi prisotnost čustev pri organizmih, ki niso sposobni verbalnega podajanja svojih občutkov. V zadnjem članku tega poglavja Panksepp in Burgdorf predstavita raziskavo katero interpretirata kot dokaz za obstoj primitivne oblike smeha pri podganah. Ultrazvočno piskanje, ki sta ga posnela, se pojavlja kot očiten odziv na žgečkanje različnih delov podganjih teles in je odvisen od prejšnjih socialnih izkušenj in spola. Nevrološka študija tega pojava bi lahko pripomogla pri razumevanju nevroloških osnov pozitivnih čustvenih stanj zavesti, kot je na primer veselje. Predhodno delo avtorjev nakazuje, da so sistemi znotraj retikularnega jedra talamusa in mencefalona pomembni v tem smislu in da je nevrotransmiter glutaminat ključnega pomena za proženje tega odziva.
6.
THE PRIVATIZATION OF SENSATION
Članki v tem poglavju poskušajo odgovoriti na vprašanje "Kdaj v razvoju živalskih vrst ter zakaj se je zavest razvila?" Na vprašanje kdaj sta možna dva odgovora - ali jo imajo vsa živa bitja ali pa je "nastala" med njihovim razvojem. Darwinova razvojna teorija pravi, da med razvojem vrst prihaja do selekcije lastnosti - lastnosti, ki so pomembne za nadalnji razvoj ter reprodukcijo živalskih vrst se obdržijo, dodatno razvojejo, nepomembne pa zavržejo(zakrnijo) - primer: trtica. V skadu s to teorijo, je zavest "nastala" med razvojem živalskih vrst. Obstaja pa zelo pomembno vprašanje: Kakšne so lastnosti zavesti, ki pripomorejo k nadalnjemu razvoju ter reprodukciji živalskih vrst? Avtorji naslednjih člankov se trudijo odgovoriti na to vprašanje.
Nicolas Humphrey v svojem članku "The privatization of sensation" pravi, da se je zavest razvila iz preprostejših čutil. Primitivnejši organizmi poskušajo združiti vse podatke, ki jim jih posredujejo čutila. S pomočjo teh združenih podatkov so želeli narediti notranjo predstavitev zunanjega sveta. Humphrey je Darwinist - torej za vsako lasnost vrst obstaja razlog, zakaj je bila izbarana med razvojem živalskih vrst. Humphrey poskuša pojasniti, zakaj imamo poleg zaznave(perception) tudi občutke(sensations). Naloge zaznav so združitev podatkov iz čutil(oko, uho...), izkušnjami iz preteklosti, pravili v notranjo predtavitev zunanjega sveta. Vendar pa potrebujemo nenkašnen mehanizem, ki bi preverjal "resničnost" takšnega modela, ker se nam lahko v nasprotnem primeru "zmešalo". In ravno to so naloge občutkov. Vendar pa se pri tej razlagi pojavi problem - občutki so nekaj zasebnega(npr. ne obstaja noben dokaz, da vsi ljudje enako občutimo rdečo barvo), taorej kako naj jih razložimo z darwinovo teorijo? Avtor predlaga naslednje: Ta zasebnost se je pojavila kasneje, med razvojem občutkov. Sprva so bili enotni vsem pripadnikom znotraj vrste, kasneje pa so se začele pojavljati razlike.
Richard L. Gregory je v članku "Flagging the present moment with qualia" pravi, da je za človeka ter višje razvite živalske vrste značilno, da so zaznave večinoma sestavljene iz podatkov, pridobljenih v preteklosti. Vsebujejo pa tudi pričakovanja, ki naj bi se zgodila v bližnji prihodnjosti. Vendar pa je za "normalno funkcioniranje" zelo pomembno ločevanje med preteklostjo, sedanjost ter prihodnjost.
Sedanjost je določena s podatki, pridobljenih iz čutil. Torej nižje razvojne vrste nimajo težav s določitev sedanjosti, saj se odzivajo le na podlagi vhodnih podatkov. Pri človeku ter višje razvitih živalskih vrstah pa vhodni podatki s čutil predstavljajo le delček zaznav. Avtor pravi, da qualia označuje sedanjost.
Pojavljajo pa se tudi ljudje, ki imajo probleme pri "določevanju" sedanjosti. Gospod S je imel nevrjeten spomin. Bil je nekakšen prednik Jonny Memmonic-a. Vendar pa je "pretiraval", preveč obremenoval svoj spomin(skušal si je zapomniti preveč stvari). Zato ima sedaj težave pri določevanju sedanjost, nekako živi v svojih sanjah, spominih.
A. Graham Cairns-Smith članek "If qualia evolved ..."
Občutki kot so lakota, veselje... so sestavni del našega življenja.Te lastnosti so nujno potrebne za naš razvoj in nadaljnjo reprodukcijo. Torej so zapisani v naših genih. Vendar pa imajo ti občutki tudi tudi psiho-kemične(physico-chemical) posledice, in sicer v prilagoditvenih akcijah, ki jih naredimo(uah, tole pa je zelo slovenski stavek).
Avtor pravi, da je qualia psiho-kemična reakcija, ki jo proizvaja mehanizem v možganih. Te mehanizme poimenuje qualiagens. Ta naj bi na začetku razvoja vplival na delovanje živčnega sistema. Vsaka nova funkcija organizma se po avtorjevem mnenju najprej kaže kot nepričakovana, manj pomembna funkcija, vendar pa je zametek neke druge, nove funkcije.
Če pravimo, da je stanje zavedanja "skupek" qualia (an organisation of qualia), torej lahko v filozofskem smislu defniramo, kaj sploh to stanje je.
Arheolog Steven Mithen je v članku "Handaxaes and ice age carving: Hard evidence for the evolution of consciousness" predstavil svojo raziskavo fosilov s katero je raziskoval razvoj zavesti. Raziskoval je primerke 1.4 miljone starih fosilov ljudi. Pravi, da se je zavest razvijala pod uplivom kulture, jezika, obnašanja okolice, v kateri je posamezenik živel. Naloge zavesti niso le sprejemanje ter obdelava signalov preko čutil in njihova sinhronizacija, ampak tudi prilagajanje posameznika okolici(družbi), predvidevanje prihodnjih dogodkov, ter upoštevanje teh predvidenj v odločitvah.
William H. Calvin v članku "Ephemeral levels of mental organization: Darwinian competitions as a basis for consciousness"
ravno tako kot Mithen obravnava "višje" naloge zavesti. Obdelavi signalov čutil ter njihova časovna uskladitev Calvin pravi "nižje" naloge, "višje" naloge pa označuje kot odločitve o aktivnostih posameznika. Človek opravlja dve vrsti opravil - preprosta, rutinska opravila kjer niso potrebni večji psihični napori. Druga vrsta opravil, ki jo opravlja človek, pa zahteva aktivno delovanje zavesti(reševanje problemov) Pri opravljanju teh opravil moramo upoštevati naše izkušnje, znanje, sposobnost logičnega mišljenja in povezovanja.
7. PHYSICAL REALITY AND
CONSCIOUSNESS
Kako bi opredelili pojem "sedaj" v časovnem in prostorskem pomenu?
Simon Malin ,"What does quantum mechanics imply about the nature of the universe"
Zdi se, da v teorija kvantne mehanike ni možno, da bi bilo vesolje "živo". Teorija kvantne mehanike, ravno tako kot klasična fizika, temelji na t.i. "principu objektivnosti" (Erwin Schrödinger). Za znanost, kot je zapisal Schrödinger, je dejstvo ,da bi vesolje ni živo, osnovna predpostavka, v katero se dolgo nihče ni upal dvomiti.
Prvi je v to prepričanje dvomil Alfred North Whitehead. Po njegovem je strog sistem misli ki nakazuje, da je vesolje živo. J. M. Burgers je odkril, da tak sistem lahko oskrbi teorijo kvantne mehanike z metafizično podlago.
Iz tega lahko sklepamo, da teorija kvantne mehanike podpira ideja, da je vesolje živo,
Scott Hagan, Masayuki Hirafuji "The interface in a mixed quantum/classical model of brain function".
Modeli zavesti, ki temeljijo na kvantenm pogledu vsebujejo še veliko ugank. Takšni modeli so zelo odvisni od "sodelovanja" s klasičnim pogledom na funkcije možganov, preduvsem v pretoku informacij v obe smeri. Da bi tako mešane teorije lahko prinesle prednosti, moramo definirati ta mehanizem za pretok informacij. Tak mehanizem je določen z teorijo o makroskopskih kvantnih stanjih. Naš namen je oskrbeti kvantne signale s sredstvi za upliv na živčnevje in skrbno pripraviti mehanizem s katerim lahko informacije v živčnem sistemu prevedemo v kvantni zapis. Tak mehanizem je precej odporen na strese, elektromagnetna valovanja.
Empirično gledano, ta model pretoka informacij, s katerim pojasnimo delovanje kvantnih funkcij v možganih, je najbolj obetaven od vseh teorij na tem področju
8. TIMING OF CONSCIOUS EXPERIENCE
Za Kvantne sisteme(Quantum systems) je značilno, da se v času med dvema dogodkoma, obnašajo v nasprotju s pričakovanji, pridobljenimi z začetnimi vrednostmi kvantne mehanike. Transakcijska interpretacija kvantne fizike pravi, da so valovne funkcije sestavljene iz offer in echo valov. Offer valovi se širijo od začetnega dogodka(i), k prihodnjem dogodku(a), Echo valovi, ki so kompleksna konjugacija offer valov, pa se širijo iz preteklosti k dogodku(a).
Ko hodimo po cesti v možgne prihaja velika količina podatkov: zvok, vid, stik med podplati ter cesto, dotiki rok. Kako možgani usklajujejo te podatke ni dobro znano. Npr. čas potreben za prenos informacije med čutili v nogah do možganov je precej daljši od časa prenosa informacij med očesom in možgani.
Bergenheim je preučeval ta problem: možgani kompenzirajo z jiggling vhodne podatke da ustvarijo pravilno časovno zaporedje dogodkov. Podoben problem so tudi refleksne aktivnosti, ki se zgodijo še preden se jih zavedamo.
Stan Klein "Do apparent temporal anomalies require nonclassical explanation" preuči Libet-ovo raziskavo in njene rezultate.
In the closing chapter of this section, Benjamin Libet summarizes his classic and widely cited work on awake patients undergoing neurosurgical procedures. Being able to elicit sensory responses from both peripheral stimulation and direct brain stimulation of the corresponding sensory area, Libet discovered that the brain actively manipulates time, projecting events backwards to maintain apparent congruity. As we shall see in a later section, the concept of time in physics is quite different from our conscious sense of time, and may provide an important clue.
Whether or not the connectionist approach is complete is a matter of dispute. If consciousness does emerge purely from dynamical complexity of connectionist neural networks, then it may be simulated and reproduced in computers.
That mechanism was revealed by experiments conducted by neurophysiologist Benjamin Libet (1994) in collaboration with neurosurgeons to measure the time lapse between stimulus and awareness.
Fred Alan Wolf "A quantum physics model of the timing of conscious experience"
Roger Penrose je v svoji knjigi dejal "Če bi pri klasični razlagi delovanja zavesti prišli v protislovje, potem lahko sklepamo, da so kvantne akcije na delu (quantum actions are indeed at work)" Wolf je pručeval odnos med sprejemanjem dražljajev preko čutil ter našimi reakcijami nanje. Pokazal je, da so kvantne akcije v delovanju in da so nujno potrebne pri razlaghi časovnih paradoxov.
Dick J. Bierman, Dean Radin "Conscious and anomalous nonconscious emotional process: A reversal ot the arrow of time".
V svojem članku je predstavil rezultate eksperimenta znanstvenika John Hartwell, ki je poskušal izmeriti Contingent Negative Variation (CNV) po opozorilnem signalu ter preden je bila poskusni osebi prikazana naključno izbrana slika obraza neke druge osebe. CNV je možganski potencial, ki predstavlja "pripravljenost" osebe na reakcijo(readiness for response). Poskusne osebe so morale pritisniti enega od dveh gumbov, glede na spol osebe, prikazane na sliki. Pred nekaterimi slikami so poskusnim osebam s signalom "povedali" spol osebe. Vendar je v obeh primerih (torej z signalom in brez njega) bil CNV dokaj visok. Avtorja na podlagi tega sklepata, da imamo ljudje nekakšen nezavesten mehanizem za določevanje bližnje prihodnosti.
Piet Hut "Exploring actuality throught experiment and experience"
Odgovor na vprašanje "Kaj je aktualno" išče v treh različnih pogledih na svet V moderni znanosti(modern science), Husserlianovi fenomenologiji(Husserlian phenomenology) ter Tibetanskem Budizmu Dzog Chen (Tibetan Buddhist Dzog Chen). V vseh treh pogledih zavest igra veliko vlogo, vendar pa se teoretične podlage razlikuejo.
Christian de Quincey "Intersubjectivity: Exploring consciousness from the second-person perspective"
Medsebojni interakcije nas najbolj ločujejoi od ostalih živalskih vrst. Po avtorjevem mnenju so te medsebojne interakcije najbolj pomembne naloge zavesti, hkrati pa tudi najmanj raziskane. čeprav naj bi imeli medsebojni odnosi zelo pomembno vlogo pri nastanku zavesti
Raziskovanje tega področja zavesti potrebuje nov pristop: ne preučujemo več zavesti enega osebka, temveč medsebojno iterakcijo dveh aliv več osebkov. Svet sestavlja skupek subjektov, njihove medsebojne iterakcije pa so temelj odnosov.
Arthur Zajonc "Goethe and the Phenomenological investigation of consciousness"
Fenomena zavesti ne moremo preučevati tako kot klasična fizika preučuje fenomene v naravi. Za klasično fiziko sta pojava, ko naprava zazna sevanje z valovno dolžino 630 nm, ter kočloveško oko zazna rdečo svetlobo enaka. Vendar pa je zaznavanje rdeče svetlobe individualna stvar človeka(dva človeka ne zaznata rdeče barve enako). Preučevanje zavesti se mora osredotočiti na pomen zavestnega zaznavanja.
Frances Vaughan "Essensial domension of consciousness: Objective, subjective and intersubjective"
Proces razvoja in rasti je sestavljen iz procesa delitve ter procesa integracije. Na primer: celice se delijo ter se tako množijo, čemur sledi faza združevanja(integracija) v skupni organizem. Avtor meni, da bi se morali v tej začetni fazi proučevanja zavesti osredotočiti na delitev objektivnih, subjektivnih ter intersubjektivnih pristopov, ter zdužitvi teh pristopov v celoto.
B. Alan Wallace "Training the attention and exploring consciousness in Tibetan Buddhism"
Razen naših osebnih izkušenj, nimamo nobenih drugih dokazov o obstoju zavesti. Torej vse raziskave se opirajo le na subjektivne dokaze.
Charles D. Laughlin "Biogenetic structural theory and the neurophenomenology of consciousness"
Avtor pravi, da je zavest produkt živčnega sistema. Torej, lahko naloge zavesti razlagamo s Biogenetično sestavno teorijo(Biogenetic structural theory). Ta teorija vsebuje raziskave antropologije(anthropology), psihologije(psychology), znanosti o živčnih sistemih(neuroscience), fizike(physics), ter fenomenologije (phenomenology). Ta teorija naj bi razložila pojme kot so razvoj zavesti, zavest pri različnih živalskih vrstah, zavest v različnih starostnih obdobjih(otrok, odrasla oseba), vpliv kulture ter okolja na razvoj zavesti.
Jonathan Shear "Experiential clarification of the problem ofthe self"
Poglavje "Samozavedanja"(zavedanje svojega obstoja) je ključno poglavje v Zahodni filozofiji. Trije veliki zanstveniki moderne dobe Descartes, Hume, Kant so o tem poglavju menili naslednje:
· Samozavedanja je "Arhimedova točka" vsega znanja(Descartes)
· Samozavedanje je "prestolnica" človeškega razumevanja(Hume)
· Samozavedanje je glavni princip za razumevanje(Kant)
Čeprav to področje že dolgo preučujejo, je še vedno veliko neskladij, kar nakazujejo že zgornje tri trditve. Descartes trdi, da lahko posameznik z "zdravo pametjo" intiutivno obravnava sebe kot samostojno, preprosto in trajajočo enoto. Hume pravi, da ni našel nobenega dokaza, s katerim bi potrdil Descartes trditev. Kant je pa poskrbel za pravi paradox, sicer trdi, da imata oba (Descartes in Hume) prav, in sicer strinja se z Descartes trditvijo in hkrati pravi, da lahko o njej govorimo na neki abstraktni ravni(torej je ne moremo znanstveno dokazati).