ODNOS MED ZDRAVNIKOM IN BIOTERAPEVTOM
- NOV PRISPEVEK K CELOVITOSTI

 

UVOD - KJE JE PRIMARNI KONFLIKT?

Mislim, da lahko precej utemeljeno zapišemo naslednjo misel: človek je bitje, ki ne vidi celote.

Iz tega preprostega dejstva izhaja cela vrsta posledic, ki tipično označujejo naša življenja. Večina nas doživlja življenje kot večjo ali manjšo neznanko, kot mešanico veselja in trpljenja, resnic in pomot in seveda zdravja in bolezni.

 

Zakaj ne vidimo celote?

Celote ne vidimo, ker smo se na neki primarni stopnji osebnega in duhovnega razvoja odločili, da bomo izstopili iz sveta celovitosti in ga nadomestili s svetom osebno prirejene resničnosti, kjer bodo vladali naši osebni zakoni interesa, privilegijev, regulativ, koristoljubja, špekulacij in manipulacij. Komunikacija, ki je v primarnem svetu celote še pretočna in neselektivna, postane v osebnem, izločenem, uporniškem, individualnem svetu omejena na zaželjeno in nezaželjeno, postane selektivna in filtrirana. Človek ni več polje proste izmenjave energij in stalnega uravnoteženja, ampak postane upor nasproti celoti za katero meni, da ga ogroža in porablja velik del svoje energije za izgradnjo svojega lastnega sistema, kjer ima občutek, da je suveren in gospodar na svojem.

Človek je kot bitje podoben pustolovcu, ki je zapustil znano obalo in se podal v svojem čolničku iskat svojo obljubljeno deželo, misleč, da bo ,če bo potrebno, že našel pot nazaj. Ko smo se pred eoni let odvajali od harmonične celote, smo morda še mislili, da bomo lahko vstopili nazaj vanjo, vendar se je izkazalo, da smo zgradili svoje močno gravitacijsko polje, ki je naše zavedanje popolnoma zaprlo in omejilo.

Tako se kot bitje znajdemo v svetu, ki je težavno, materialno, bolezensko, trpljensko ravno zato, ker ne premore več obilja harmonizirajočih energij ampak revščino blokiranih in osiromašenih prepričanj. Pot nazaj pa vodi samo preko zavedanja, preko vnovičnega, prostovoljnega, svobodnega najdenja celote.

Tragedija se je zgodila tisti hip, ko se je človek začel popolnoma identificirati s to svojo novo, odtrgano, omejeno stvarnostjo.

Ta lažni podoživljani jaz imenujemo ego.

Ego je postal nezaupljivi, delni, lažni in minljivi nadomestek za ljubečo, večno, realno celoto. Ker je popolni protipol božanske celote, zdravja in harmonije, je prvi in primarni izvor bolezni.

Zato lahko rečemo: človek zboli in umre, ker se poistoveti z egom.

Ta lažna poistovetev nato sproži celo kaskado napačnih življenskih vzorcev, odločitev, mišljenj, čustvovanj, ki nas vodijo v različne življenske preizkušnje in bolezni in nas ponovno utrjujejo v prepričanju, da je življenje res takšno kot ga slika ego: nezanesljivo. Da bi preživeli v tem negotovem svetu, smo si naredili cel kup psiholoških obrambnih mehanizmov, s katerim razlagamo svoje obnašanje: se branimo, zanikujemo, poenostavljamo, reduciramo, bagateliziramo, bežimo od dejstev itd. Kakršenkoli pogled na svet, ki je fabrikat ega, je vedno omejen in nepopolen in ga "odlikuje" pristranost in pripadnost. Ego po svoji definiciji ni svoboden in odprt, zato so seveda tudi njegovi rezultati temu podobni: so omejeni in drug drugemu konkurenčni.

Egovi poizkusi, da bi celovito razložil svet in svojo bivanjsko situacijo so včasih skoraj tragikomični. Morda bi jih lahko razdelili na ideološko transcendentne razlage sveta in uporabno-materialno tuzemske. Pri prvih se je razvila cela serija religioznih in mišljenskih sistemov, ki v religioznem ali filozofskem jeziku razlagajo pojav, potek, smisel in iztek našega življenja; pri drugih pa številne znanstvene panoge, ki z naštevanjem najmanjših dejstev opisujejo svet z neprikritim namenom in upom, da se bo iz dovolj podrobnih opisov in razumevanj izcimil tudi začetek, potek in smisel življenja. Vsi pogledi na svet pa postanejo popolnoma neuporabni, ko jih ego posvoji, ponotranji in jih uporabi za svoje stare manevre: sebi prirejeno resničnost.

Bolj ko je ego zgrajen, tog in fanatičen, hujši so rezultati za pretočnost življenja in pri tem je popolnoma vseeno ali gre za ideološke ali materialne ideje, čeprav se vedno prodajajo kot zadnja in preizkušena resničnost. Včasih je bil to katoliško nasilen eksluzivizem in v času mojega šolanja znanstveni socializem, ki kot danes vemo, ni imel ničesar skupnega ne z znanostjo in še manj socializmom.

Zato naj se človek ne sprašuje po zunanjih atributih svojega pogleda na svet, ampak po izvoru svojega mišljenja: Kdo je tisti, ki pravi, da je to res? Kdo je izvor mojega mišljenja? S katero trditvijo se poistovetim? Le zakaj jo tako ognjevito branim?

Ta daljši uvod sem namenil zato, ker se ti osnovni elementi spraševanja o resničnosti, o pravilnosti, objektivnosti vlečejo tudi v slavni dvoboj med uradno in alternativno medicino.

 

IZZIV

V resnici je celoto nemogoče zanikati in je samo vprašanje časa, kdaj bo neznani, potlačeni ali nezaželjeni svet dejstev dovolj močno pritisnil na mejo med zavednim in nezavednim ter sprožil prisilno soočenje z nekim novim delom bivanja. Vsak opis človeka je seveda bolj ali manj omejen, ker je zgrajen na podlagi delnih dejstev, družbenih verjetij in dosedanjega znanja.

Medicinski model človeka je v tem stoletju pod vplivom znanstvenega raziskovanja postal izrazito biološki in tako hočeš nočeš spet nepopolen. Ta model je bil postavljen pod vprašaj ravno v času, ko je obetal, da bo raziskal en vzrok bolezni za drugim in ko so pospešeno začela nastajati nova in vedno bolj učinkovita (in draga) zdravila. Ta model je po eni strani odraz reaktivnega razsvetljenstva, ki je začelo postavljati svet dejstev in eksperimenta nasproti svetu verjetij in neoprijemljive metafizike. Razsvetljeni človek se je otresel ideoloških prisil in vnesel skeptični in eksperimentalni duh, ki je temeljito prevetril naše materialno znanje. Medicina je pod vplivom fizike, kemije in biologije postala pozitivna znanost in uspešno obvladala tisočere bolezni in lajšala mnogotera patološka stanja. Za takšen visoko znastven, agresiven, metodičen in mnogokrat tudi nevaren pristop k zdravljenju bolezni, je seveda potreben izjemno težak, dolgotrajni študij, večletna specializacija in dolga leta izkušenj. Danes se je temu pridružila še računalniška tehnologija, ki predstavlja industrijsko podporo našemu biokemičnemu znanju. Sam proces zdravljenja je setavljen iz zdravnikovega dela, ki je podoben računalniškim algoritmom: tekoča in nenehna analiza podatkov, tehtanje dokazov, uporaba dolgoletnih izkušenj in spet stalna kontrola poteka zdravljenja z množico odločitev, ki si lahko sledijo iz trenutka v trenutek. Zaradi izjemne sistematičnosti študija in gigantskih skupnih izkušenj so v pragozdu neznank , ki sestavljajo naše zdravje in bolezen, nastale utrjene in dokaj varne poti medicinskih ukrepov.

In v to urejeno, znanstveno, akademsko situacijo je nenadoma vstopil bioenergetik, ki povečini ni imel nobene medicinske izobrazbe in je zatrjeval, da lahko bolezen ugotovi in pozdravi z nekaj polaganji rok in kar je še huje - včasih niti sam ni znal razložiti, kako to počne!! Konflikt je bil neizbežen.

 

KONFLIKT

Če bi bil človek zavezan k vedno novemu in neobremenjenemu iskanju resnice do koflikta seveda ne bi prišlo. Tako pa človek svoj lastni ustvarjeni svet resnic posvoji kot zunanjo resnico in ga začne braniti zaradi lastne varnosti in stabilnosti prepričanj. Tu niso znanstveniki nobena izjema in akademska izobrazba mnogokrat pomeni samo akademske obrambe ne pa širine iskanja.

V osemdesetih letih se je začelo odprto govoriti o novih načinih zdravljenja, ki so postala tako alternativa uradnim medicinskim postopkom. Medijsko so postali znani zdravilci kot so na primer Domančič, že pokojna g. Kadunc, g.Oblak in bolniki so začeli množično iskati zdravja na nov način. Medicina se ni mogla več pretvarjati, da gre za nek marginalen pojav , ki bo presahnil in konflikt je leta 1988 postal javni napad. Tega leta (23.junija 1988) je bil v Ljubljani prvi zbor radiestezistov in bioenergetikov, naš prof.Pegan pa je v uvodniku Zdravstvenega vestnika zapisal sledeče: "...razne oblike padarstva...se zadnje čase vse bolj bohotijo. Naivno bi bilo pričakovati, da bodo takšni dvomljivi načini zdravljenja rešili težak položaj zdravstva. Zdravniki v Univerzitetnem kliničnem centru smo se odločno uprli vsiljevanemu dialogu kot tudi priznanju tako imenovane alternativne medicine, saj izvajalci večinoma nimajo najosnovnejše medicinske izobrazbe."

Zdravstveni vestnik št4. letnik 58 (1989) je bil v celoti posvečen alternativni medicini. Članki obdelujejo sociološki, pravni, zgodovinski, psihiatrični, onkološki in fenomenološki vidik alternativne medicine. Večina člankov poizkuša razlagati potrebo po alternativni medicini zaradi mehaniziranosti in odtujenosti uradne medicine in človekove potrebe po magičnem. Zelo malo jih vidi v alternativnem pristopu neko vrednost samo po sebi, ampak menijo, da bi potreba po takšnem zdravljenju ugasla, če bi uradna medicina bolj prisluhnila pacientu in se mu bolj intimno posvetila. Nekateri avtorji se ogrevajo za znanstven pristop k alternativni medicini in njeno spremljanje. Kljub vsaj delno pomirjujočim stališčem je zmagala bolj radikalna struja.

Tako je bila naslednji mesec že sklicana 9.skupščina SZD z nedvoumnim naslovom:
1. “ Alternativna medicina ni medicina”. Kot zaključek je bilo sprejeto prvo uradno stališče Slovenskega zdravniškega društva . Glasi se:”... Kodeks etike zdravstvenih delavcev SFRJ nam nalaga pravico in dolžnost, da preprečujemo vse oblike mazaštva, dolžni pa smo tudi preprečevati, da bi zdravniki izvajali nepreverjene ali celo napačne metode pri zdravljenju svojih bolnikov.(...)SZD naj sprejme stališča, ki bodo opredeljevala, kakšni ukrepi so potrebni in nujni pri zdravnikih, ki ne upoštevajo etičnih določil o uporabi nepreverjenih metod v zdravljenju....Opozarjamo, da je izvajanje raznih oblik, ki jim izvajalci pripisujejo zdravilni učinek in slepijo ljudi, da tak učinek imajo, v nasprotju z veljavnimi predpisi o zdravljenju in zdravstvu...”

Tako je bilo presekano vsako sodelovanje in opazovanje drugih metod, ki lahko vplivajo na zdravje. Številni medicinski avtorji opozarjajo naj začnejo organi pregona bolj dosledno uporabljati zakonodajo in preganjati mazaštvo. Podlaga preganjanja je 124. člen Kazenskega zakonika Slovenije (1981) : “Kdor se protipravno in na škodljiv način ukvarja z zdravljenjem ali z drugo zdravstveno dejavnostjo se kaznuje...”

Zakon o zdravstvenih dejavnosti (1993) je nekoliko bolj toleranten in določa v 58. členu naslednje: “Zdravstveni delavci smejo uporabljati samo preverjene in strokovno neoporečne dopolnilne tradicionalne in alternativne oblike diagnostike, zdravljenja in rehabilitacije, ki ne škodujejo zdravju ljudi in jih odobri ministrstvo pristojno za zdravstvo s soglasjem medicinsko etične komisije.”

Ta člen torej posredno priznava dejstvo alternativne medicine in je zašel v Zakon o zdravstveni dejavnosti vsaj zaradi akupunkture. Ta je sedaj uradno priznana kot del uradne medicine in se v Sloveniji kot edini primer ne šteje več za del alternativne medicine. Urejeno je podiplomsko izobraževanje akupunkture v treh stopnjah (tretji del poteka na Kitajskem), ustanovljena je sekcija Slovenskega zdravniškega društva, v dodiplomskem študiju lahko študenti poslušajo 10 ur predavanj o akupunkturi pri predmetu socialna medicina.

Najbolj gorečim nasprotnikom alternative se tudi ta člen Zakona o zdravstveni dejavnosti ne zdi primeren, zato je prof.Anton Dolenec na 130. letni skupščini SZD (1994) zahteval, da se črtajo členi 57,58,in 59 iz omenjenega Zakona, ker po njegovem paramedicina ne spada v uradno medicino, dokazuje pa nizko zdravstveno prosvetljenost naše države (!).

Ob teh uradnih reakcijah se je bolj ali manj nemoteno razvijala alternativna scena. Mediji so tekoče spremljali razvoj komplementarne medicine, saj predstavlja temo, ki zanima širok krog ljudi. Posebej medijsko opazen je bil prihod kitajske učiteljice qi gonga Aiping Wang . Da je lahko sprejela vse ljudi, je najela kinodvorano, kjer je več tednov predavala in zdravila od jutra do večera. Med govori je omenila, da se bo nekaterim zdravje izboljšalo in da bodo lahko morda zmanjšali doze zdravil - vendar le po posvetu z zdravnikom. Dva mlajša diabetika sta opustila inzulin in kmalu padla v ketoacidozno komo in so ju le s hitro medicinsko intervencijo rešili. Tokrat je prvič odreagiral javni tožilec in Aiping Wangova se je zagovarjala zaradi nagovarjanja k opustitvi zdravil, kar je privedlo do ogrožanja življenja. Leta 1997 je bila na okrajnem sodišču oproščena. Višje sodišče je 1998 leta oprostilno sodbo potrdilo.

Leta 1997 je bil zelo odmeven primer dr.Darje Eržen. Bila je splošna zdravnica in je uporabljala pri zdravljenju tudi homeopatijo. V Sloveniji se vsaj nekaj zdravnikov ukvarja s homeopatijo, izobražujejo se v Avstriji, ki ima na tem področju dolgo tradicijo. Na naših tleh je bila homeopatija leta 1819 prepovedana (vendar se je v praksi ohranila do druge svetovne vojne) in spada danes v alternativno (zdravniku prepovedano) dejavnost. Novembra 1996 je zdravila svojega sorodnika 42 letnega J.P. Zdravila ga je s homeopatskimi zdravili in pacient je umrl. Kasneje se je izkazalo, da se je med bivanjem v Afriki okužil z malarijo in bi se torej lahko zdravil z znanimi zdravili. Zdravnica je bila obtožena malomarnega zdravljenja, Zdravniška zbornica Slovenije pa ji je zaradi ravnanja v nasprotju s pravili zdravniške znanosti, odvzela licenco. To je prvi primer v novejši zgodovini Slovenije, da je zdravnik izgubil licenco za opravljanje poklica. Posebej je bilo poudarjeno stališče razsodišča pri zdravniški zbornici, da zdravnici odvzamejo licenco tudi zaradi “generalne prevencije” pred podobnimi primeri! Torej je šlo tudi za ukrepanje proti alternativni medicini in za poduk vsem zdravnikom!

Zaradi vsega tega - izjemen razmah alternativne medicine, stalno medijsko spremljanje, vedno večji interes zdravstvenih delavcev...so uradni forumi morali izreči zadnjo "resnico".

Komisija za medicinsko etiko pri Ministrstvu za zdravstvo je morala odgovoriti na naslednje vprašanje: “Ali je sprejemljivo in združljivo z načeli zdravniške etike in s pravili medicinske stroke, da zdravnik v svoji praksi uporablja metode tako imenovanega alternativnega zdravilstva?”

Ogovor komisije: “Ni sprejemljivo.” V razlagi navajajo sledeče: “...zdravniku, ki se želi ukvarjati z alternativnim zdravilstvom, tega ni mogoče prepovedati, celo če pri tem ravna v nasprotju s poklicnimi pravili medicinske stroke. Prepričani pa smo, da sme to početi le na lastno odgovornost, zunaj javne zdravstvene službe in šele potem, ko se je odpovedal licenci za opravljanje zdravniškega poklica. Razen tega se svojim pacientom tudi ne sme več predstavljati kot zdravnik.(...)Zdi se nam pomembno, da se meja med medicino in alternativnim zdravilstvom ne zabriše....”

Stališče Državne komisije za medicinsko etiko je v članku v reviji Isis leta 1998 navedlo številna stališča, ki ji niso ne v čast, ne v ponos in predvsem kažejo neko držo, stališče za katero verjetno podpisani menijo, da je objektivno, trezno, razumno ali celo znanstveno utemeljeno. Pri tem v uvodu z grozo ugotavljajo, da "...naraščajoči popularnosti različnih zdravilskih praks podlegajo ne samo lahkoverni naivneži, ampak vse bolj tudi inteligentni in izobraženi ljudje." Danes lahko dodamo še naslednje: ne samo da zdravilstvu "podlegajo" inteligentni in izobraženi ampak so se jim pridružili že znanstveniki in akademiki in to tako kot uporabniki kot tudi raziskovalci novih metod zdravilstva. Na primer: prof.Korotkov, Dr. Agnnes Kraweck, dr.Tom Chalko, dr.Candace Pert, dr.Bernie Siegel da navedem samo nekatere za ilustracijo. V Sloveniji naj imenujem prof. Kononenka in prof. Zrimčevo kot primer.

 

VZROKI NERAZUMEVANJA

Poglejmo si sedaj podrobno vzroke uradnega medicinskega nerazumevanja in nestrinjanja z alternativno medicino in seveda posebej z bioenergijo in nato polja možnega sodelovanja:

1. najbolj bazično razlago najdemo v teoriji ega, ki pravi, da si ego zgradi sistem razlage sveta in sebe in ga ponotranji kot objektivnega in varnega. Ego tak sistem potrebuje kot obrambo pred vdorom vedno novih neznank in novitet, ki mu lahko zamajejo njegovo predstavo sveta. Kot varnostne mehanizme uvede pravila, red, etična merila, tabuje, ki predstavljajo notranje varuhe meje dovoljenega.

2. Po vplivom znanstvenega, analitičnega, materialističnega, kartezijanskega, diferenciranega pogleda na svet je v medicini nastal izrazit biološki model človeka, ki človekovo funkcioniranje enači z njegovo fiziologijo. To je model višjega sesalca, ki ga lahko ogrožajo fizikalni, kemični in biološki agresorji. Bolezen prihaja v tem modelu od zunaj in takšno je tudi zdravljenje (kirurgija, sevanja, kemična zdravila).

3. Zavest je v tem modelu nekakšen proizvod funkcioniranja možganov. Človekov psihološki svet sicer vpliva na optimalno delovanje telesa, a v teoriji in praksi zanemarljivo malo uporabljamo to spoznanje.

4. V medicini je človek telo in s smrtjo telesa umre tudi človek.

5. Medicina je v zadnjih desetletjih postala tesno povezana z farmacevtsko industrijo in specializirano industrijo medicinskih aparatov (RTG, UZ, EKG, endoskopi itd) in je postala vir enormnih zaslužkov teh panog. Nihče nima interesa, da bi si ogrozil tako široko in stabilno tržišče. Bolezen predstavlja neomejen zaslužek.

6. Pojav bioenergetskega zdravljenja je v temelju zamajal medicinski model človeka. Predstavlja neke vrste relativnostno teorijo fizike. Prvi in pričakovani odzivi so popolno zanikanje ne samo teorije bioenergetskega zdravljenja, ampak celo povsem otipljivih rezultatov, kot so ozdravitve pacientov.

7. Največji škandal klasično izobraženemu zdravniku pa je bioenergetik, ki praviloma brez medicinskega znanja postavlja "diagnoze" in paciente tudi zdravi mimo vseh pravil pozitivne znanosti.

 

Kateri elementi bioenergetskega dela so moteči pri vzpostavljanju dobrega dialoga:


1. Nekritičnost do lastnega dela in možnih napak

Nekritičnost se razteza tako glede ocenjevanja lastnih sposobnosti, prognoziranja, radiestezijskih rezultatov, diagnostike in zdravljenja.

Džuna Davitašvili: "Pri diagnozi tesno sodelujem z zdravniki. Pričnem s spreiskavo bolnika. Takoj ko bolezen lokaliziram, denimo motnjo funkcijo kakšnega notranjega organa, napotim bolnika k zdravniku ali v bolnišnico, kjer lahko opravijo vse potrebne teste in analize. Zdraviti začnem šele, ko dobim podatke od zdravnikov. Takšen nadzor pri diagnozi bolezni je nujen, da se izognem napakam. Doslej se skorajda nikoli nisem zmotila. Kljub temu označim svojo diagnozo kot začasno in počakam, da jo zdravniki potrdijo."

 

2. Premajhna skrb za izobrazbo

Ko se enkrat lotimo zdravljenja ljudi, smo soočeni s področjem, kjer nihče ne ve vsega in je vsaka izobrazba še kako dobrodošla.

Džuna se je izobrazila kot medicinska sestra in je za diplomsko nalogo z bioenergijo zašila rano.

 

3. Prepočasna osebnostna rast in zloraba osebnih moči.

Manipulacije z lahkovernimi ljudmi so vedno skušnjava, zato mora vsak spoštovati osebni in društveni kodeks časti.

 

4. Narcizem

Zagledanost vase je značilnost egocentrizma in je lahko nacepljena na vsako človekovo sposobnost.

 

5. Megalomanija

Mnogi bioenergetiki vsaj neko obdobje padejo v nekakšno regresijo, ki oponaša obdobja zgodnjega otroštva, ko smo bili vsemogočni in smo obvladovali okolje z svojimi željami in pritiski.

 

6. Nespremljanje rezultatov svojega dela

Pametno je voditi kartoteke in slediti razvoju zdravljenja, saj se tako dodatno učimo o svojih in pacientovih lastnostih.

Džuna: " Kupila sem si videorekorder, da si olajšam svoje delo, da lahko snemam potek bolezni kakor tudi zdravljenje iz dneva v dan. ... Življenje me je izočilo, da je tudi za resnico potrebno imeti dokaz, da jo je potrebno dokazati in dokumentirati."

 

7. Pismenost in zanesljivost

Bioenergetik mora priti do stopnje, ko se bo znal jasno in točno izražati nasproti pacientu in širši, strokovni okolici. Naj bo sposoben, da napiše rezultate svojega dela in se pod njih podpiše.

 

8. Iskrenost glede statusa

Lažno predstavljanje in delo v beli halji, ki simbolizira zdravnika, ne sodi k resnemu terapevtu.

 

9. Uporaba holističnih principov

Zdravljenje je danes timsko delo, še posebej pa se opozarja, da pacient prevzame aktivno vlogo pri osveščanju lastnih, notranjih konfliktov, ki so pripeljali do bolezni. Le tisti koraki, ki jih pacient zavestno prehodi, vodijo do trajnejših sprememb. Tako uradna kot alternativna medicina imata zato številne recidive bolezni ali preusmeritve simptomov.

 

10. Upoštevanje višje volje, transpersonalni princip

Bolezen je ena od oblik spiritualnih izkušenj, ki jih človek potrebuje za ozaveščanje. Vsaka sprememba teh poti naj bo usklajena z višjo voljo.

 

POLJA SODELOVANJA

Polja možnega sodelovanja:

1. Sprememba od znotraj

Novitete - še posebej, če so revolucionarne - se v vsakem sistemu začno uvajati preko posameznikov, ki so dovolj sprejemljivi in odprti za nove poti. Že pred leti smo trdili v pogovorih s prijatelji, da bo medicina sprejela (če bo sprejela) bioenergetske principe od znotraj; to pomeni, ko se bo pojavila dovolj velika kritična masa zdravnikov, ki bo začela opazovati, presojati in komentirati rezultate bioenergetskega zdravljenja ali jih s svojimi znastvenimi prijemi spremljati in dopolnjevati. Tako v svetu kot pri nas ti procesi individualnih "spreobračanj" že tečejo.

2. Prevajalec

Medicini je bioenergetikov jezik popolnoma tuj ( in obratno seveda). Medicina govori vzročno posledični jezik , bioenergetik ji odgovarja z višječutnim zaznavanjem človekovega polja, v katerem vidi, čuti ali tipa spremembe, ki jih zdravi z prirojeno lastno energijo. Če se hočeta razumeti ta dva človeka, je potreben prevajalec. Idealen prevajalec je bodisi zdravnik, ki obvlada bioenergetske tretmaje ali bioenergetik, ki že zgodaj v mladosti spozna svoje talente in doštudira medicino. Ti ljudje so že med nami in predstavljajo most med dvema opisoma stvarnosti človeka t.j. med biološko in energetsko. Zelo znan tuji prevajalec je večini znana Ann Brennnan, ki s svojim znanjem fizike uspešno predstavlja energetske modele, ki vladajo v naravi in seveda tudi človeku.

3.Sprejetje paradoksa oziroma različnih hkrati sobivajočih principov

Ponavljam, da je eden od škandalov v očeh medicine dejstvo, da mora povprečen zdravnik študirati najmanj deset let, da je sposoben zdraviti bolezni, bioenergetik pa to počne po možnosti brez solidne višješolske izobrazbe in zdravi ljudi z enostavnimi nerazložljivimi metodami v nekaj minutah ali nekaj srečanjih. Ta paradoks je razložljiv, če ločimo med pridobljenim, analitičnim, umskim znanjem in prirojenimi, čeprav redkimi ali izstopajočimi sposobnostmi.

Ista stvar je v življenju lahko enostavna ali izjemno komplicirana. Vse je odvisno od tega ali uporabljamo harmonično delujoč mehanizem ali pa ga moramo razstaviti in popraviti.

Hoja je zelo enostavna in vsak človek zna hoditi. Če pa bi hoteli hojo razložiti po medicinskih principih anatomije, histologije, citologije, nevrologije, fiziologije itd bi lahko napisali debele knjige, ki bi opisovale princip hoje. Z vidika človeka-znanstvenika, je hoja izjemno kompliciran in kompleksen način gibanja. Z vidika človeka-bitja, ki uporablja hojo pa izredno enostaven način. Prvi pogled na hojo je umski analitičen in omogoča popravilo nekaterih okvarjenih sklopov hoje, drugi je celosten neanalitičen in omogoča enostavno uporabo.

Ta princip paradoksa ali hkrati sobivajočih ravni realnosti je prisoten povsod. Sestaviti računalnik je izjemno komplicirano znanstveno tehnološko delo, uporaba računalnika je že zelo lahka. Sestava avtomobila je neprimerno težja kot vožnja avtomobila. Biološka laboratorijska reprodukcija človeka ali celo genska manipulacija je izjemno medicinsko delo, naravna reprodukcija je zelo enostavna in celo prijetna. itd itd Primere lahko naštevamo do neskončnosti. V tej luči je medicinsko analitično zdravljenje v principu zelo zapleteno in odgovorno, bioenergetsko pa poteka po naravnih principih relativne enostavnosti. Če bi kritiki bioenergije razumeli ta dvoplastni paradoks, bi seveda lahko sprejeli to drugo raven dogajanja.

Ta proces bi lahko opisali tudi z dvojico pojmov nezaupanje - zaupanje. Analitik uvaja v svoje delo sistematično znanstveno skepso. On potrebuje dokaze in razlage. Bioenergetski terapevt dela na principu vnaprejšnjega zaupanja v harmonične in mogočne življenske procese, ki lahko korigirajo motnje. Ti procesi seveda - če le malo pomislimo - delujejo neprestano. Vsi mi na nekem bazičnem nivoju zaupamo v življenje in njegove procese samodejnega obnavljanja vsega živega. Če tega bazičnega zaupanja ne bi bilo, bi se nam vsem lahko zmešalo. Raven dogajanja, ki jo danes vedo naši umi v možganih je seveda že spoštovanja vredna vendar je v primerjavi z Življensko Inteligenco, ki ustvarja dan za dnem milijarde živih bitij, prava revščina.

Ta paradoks se odvija tudi v terapevtskem procesu in bi ga lahko imenovali z dvojico besed osebno- neosebno.

Situacija, ki je z neosebnega stališča zelo enostavna, je z osebnega zelo težavna.

Če je neka oseba predebela, je terapevtu zelo enostavno svetovati, da naj uživa manj kalorično hrano in deležna bo številnih pozitivnih sadov. Z vidika osebe - kot vemo iz lastnih izkušenj - pa je tako preprost ukrep skoraj nemogoč, ker je vezan na naše nagone, neobvladanost, popustljivost in tako dolgoročno skoraj vedno propade.

Podobno je s svetovanjem glede različnih odvisnosti, principov zdravega življenja, ki so za terapevta teoretično zelo jasni, pri osebi pa zahtevajo izjemno mobilizacijo energije in dobro motivacijo za še tako majhen napredek.

Tudi v tem paradoksu se skriva marsikateri prihod pacienta k bioenergetiku. Skoraj vsi smo takšni, da smo pripravljeni storiti vse, samo da se nič ne bi spremenilo.

4. Dopolnjevanje slike

Zakaj je sodelovanje med zdravnikom in bioenergetikom nov prispevek k celovitosti?

a./ Zato, ker princip ločenosti in nesodelovanja ni življenski princip. Ta princip nas je izpeljal iz enosti, zato nas v enost ne bo vrnil. Vse zanikane, nesprejete ali zavržene človekove lastnosti se morajo reintegrirati v celovito sliko o tem, kdo je človek.

b./ Zato, ker nekomunicirati ni mogoče. Ta princip nevrolingvističnega programiranja je seveda uporaben tudi v našem primeru. Najsi se je uradna medicina še tako trudila, da bi spregledala in pomanjšala nove poti do zdravja, je začela komunicirati z novitetami tako, da je objavljala svoje dvome in skepse, včasih celo strahove in zastraševanja, mnogokrat iskreno skrb za paciente.

c./ Zato, ker je neke vrste energetsko zdravljenje prisotno pri vsakem zdravniku, čeprav na nezavedni ravni. Mnogo zdravnikov ima izrazito karizmo poklica in izžarevajo spontano spoštovanje, zaupanje in terapevtsko ugoden nadrejen položaj nasproti pacienta. Pacient lahko spontano dobro sodeluje v procesu zdravljenja in se odpre procesom regeneracije. S tujko ta proces ugodnega sodelovanja pacienta imenujemo compliance in je zaželjen.

 

ZAKLJUČEK

Vidimo, da se v procesu zdravljenja lahko dobro dopolnjujejo tako umsko analitično delo zdravnika, energetska podpora in čiščenje energij bioenergetika, pacientov zaupljiv in odprt odnos do možnosti zdravljenja in lastno kritično premišljevanje o življenski poti in možnih spremembah. V holističnem pristopu k pacientu ima vsak terapevt svoje mesto, centralna vloga pa pripada pacientu. On odloča zavedno ali nezavedno, kaj se bo z njim dogajalo. On izbira zdravnika, bioenergetika, diete, način življenja, uvaja spremembe, posluša nasvete itd.

S človeškega vidika je bolezen pač nezaželjena motnja in je odstranitev težave razumljiv in kratkoročen motiv vsakega obolelega. S razvojnega vidika višjega vedenja pa je pomemben le razvoj človekovega zavedanja. Kadarkoli se človek ustavi v tem procesu, začne v življenju doživljati težave, ki ga opominjajo. Telesno zdravje in nizko zavedanje ni v interesu božanske enosti. Človek je poklican, da v svojem popotovanju odkriva enigmo bivanja in sta bolezen in zdravje le ena epizoda na tej poti. Kot pravi Caroline Myss ameriška zdravilka: "Naša biografija postaja naša biologija:" Mi uporabljamo v svojem vsakdanjem življenju le del svojih potencialov. Za večino od nas velja, da smo se sposobni v stanju nuje, prisile ali izjemnih soočenj, dotakniti mnogo večjih sposobnosti, ki so bile do takrat speče in neprepoznane. Dr.Tom Chalko,avstralski fizik, ki je s postom in meditacijo premagal raka na želodcu je zato rekel:" Večina ljudi se nauči živeti, le če se soočijo s časom smrti." Pacienti se te neprijetne naloge lotevajo zelo oklevajoče. Le redki so se sposobni v kratkem preusmeriti iz samodestruktivnih življenskih vzorcev, v nov tip bolj svežega in odgovornega življenja. Večina jih upa, da bo sprememba prišla od zunaj in da bo vse tako kot prej. Ta drža je z vidika življenja nevzdržna. Medicina je sistem, ki to iluzijo v neki meri vzdržuje, saj človekovo bolezen ločuje od njegove življenjske osmišljenosti. Pacientu v glavnem ponuja zunanje posege v obliki kemičnih sredstev ali fizičnih posegov. Filozof Mueller piše v svojem delu "Osnovne kategorije življenja" takole: "Vsako bitje živi - ne zato da živi ampak da izpolni del celokupnega stvarstva." Človek je pred to nalogo postavljen svobodno in jo lahko zato tudi v celoti zgreši. Zato sklepa nemški zdravnik internist Arthur Jores takole: zdrav je tisti organizem, ki razpolaga z možnostjo samorazvoja, bolan pa tisti, ki s to možnostjo več ne razpolaga.

Do novega, bolj uravnoteženega pogleda je moralo priti. Bioenergetsko zdravljenje je pokazalo, da je človek bitje iz večih plasti in realnosti. Naša energetska telesa so stvarnost, ki je primarna glede na materialno telo. Zdravilske sposobnosti so naraven dar, ki ga lahko uporabljamo z zaupanjem in enako samoumevnostjo kot druge naravne darove in sposobnosti. Vsak človek ima podobne potenciale, ki pa so večinoma zvezani in neuporabni v zadostni meri. Naša resnična evolucija je evolucija zavesti. Ta zemlja in to telo ni naš cilj ampak sredstvo zorenja.

Do (boljšega) sodelovanja med bioenergetiki in zdravniki mora priti, ker to sodelovanje osvetljuje sliko o človeku. Vsaka individualna sprememba stališč počasi povzroča, da se spreminja tudi kolektivna slika neke ustanove in neke dobe. V interesu vseh pa je, da je ta slika realna in celovita. S strani zdravnikov to predpostavlja odprtost, radovednost in možnost sprememb, s strani bioenergetikov pa trezno osebnostno rast, sodelovanje s svojim talentom in njegovo razvijanje, prepoznavanje svojih osebnostnih šibkosti, osebnostno skromnost, preverjanje svojega dela, delo z drugimi bioenergetiki, sodelovanje v podpornih skupinah in primerno kritičnost.

Konkurenčni, odklonilni in zasmehovani odnos mora zamenjati odnos sodelovanja in spoznavanja novega in presežnega.

Naj zaključim z mislijo našega Jurija Humarja, ki je morda največji bioenergetik vseh časov na Slovenskem in je bil sodobnik Slomška, Prešerna In Lorberja, ki tudi slovijo po svoji enkratnosti in samostojnosti, pogumu in kvaliteti. Če se sprašujemo, kaj naj odlikuje dobrega bioenergetika najdemo v njegovi osebnosti dober zgled. Bil je razgledan in skromen, talentiran in preprost, pogumen in šaljiv, slaven in zamolčan.

Nečakinji Filomeni je pisal med drugim: "...V človeku ni samo moč, da kaj dvigne, nese ali premakne. So tudi druge moči, o katerih se nam niti ne dozdeva. Je tudi moč ozdravljati. S to močjo človek dela, ko še ne ve za to. ... Pravijo, da za tako moč še daljave ni. Zakaj pa od dveh zdravnikov, ki sta se enako učila in naučila iz enakih knjig, bo eden pomagal do zdravja drugi pa nič?Eden ima mnogo moči za ozdravljanja drugi pa malo ali nič. ...Moč ozdravljanja imam jaz pa tudi ti. Ne vem pa, kje ta moč tiči....Filomena, le to verjemi, da je več reči med nebom in zemljo, kakor nam jih naši čuti razodevajo."

Matjaž Lesjak