ŠESTI ČUT PRI ŽIVALIH


Še nihče do zdaj ni znanstveno proučeval, ali imajo živali jasnovidne sposobnosti. Vendar mnogi poročajo, da je temu tako. Angleški biolog Rupert Sheldrake je zato pozval javnost, da pomaga pri raziskavah. Njegovo povabilo je bilo zelo odmevno.

,,Ko se vračam domov, vseeno kdaj, ali po delu ali če sem zvečer zunaj, sedita obe moji mucki na oknu in me čakata. Ko iščem svojo Miki, pride, ne da bi jo morala poklicati, se postavi predme in me gleda v oči, kot da bi mi hotela reči: Tukaj sem.'' Bralka iz M" unchna, ki je zapisala to zgodbo, ima zanjo tudi razlago: ,,Mucki vnaprej zaznata moje vibracije (misli in čustva).''

Ali je dejansko tako, ali imajo živali zares zaznavne sposobnosti, ki jih običajno imenujemo ,,paranormalne'' ali ,,zunajčutne'', ker so onkraj znanega spektra čutnih zaznav - to želi v svojem velikopoteznem poskusu odkriti Rupert Sheldrake. Če bi se dalo z znanstvenimi metodami neoporečno dokazati, da za določene oblike živalskega obnašanja običajne vzorčne razlage ne pridejo v poštev, potem bi znanost glede teh močno spornih fenomenov za korak napredovala. Dejstvo, da obstajajo psihični fenomeni, bi namreč potrdile živali, s katerimi je težko manipulirati in jih varati.


Veličasten odziv javnosti

Ogromna zbirka dobro dokumentiranih in analiziranih primerov naj bi postala osnovna empirična baza, ki bi jo morala opaziti in priznati, tako meni Sheldrake, tudi uradna znanost.

Pomočniki pri podvigu, ki je zdaj zavzel že mednarodne razsežnosti, so predvsem bralci Sheldrakejeve knjige ,,Sedem eksperimentov, ki bi lahko spremenili svet'', ki je spomladi 1994 izšla v Angliji, jeseni istega leta pa še v Nemčiji: knjiga, ki želi bralce spodbuditi k neobremenjenemu znanstvenemu raziskovanju zunaj ustaljenih znanstvenih poti in jih izrecno povabiti k eksperimentiranju, k sodelovanju. Dva od sedmih eksperimentov sta posvečena nadčutnim sposobnostim živali, in v svoji domovini, usmerjeni k tradiciji in ,,nori na živali'', je Shelrake seveda s tem izzval pravi plaz. Tema je naletela na tak publicistični odmev, o kakršnem si znanstveniki sicer ne upajo niti sanjati. Podobno se je zgodilo tudi v Nemčiji, Franciji, Švici. V Švici je Društvo za zaščito živali začelo akcijo za nadaljnje zbiranje tovrstnega materiala in v Franciji sta časopis ,,Psihologija'' in prvi televizijski program začela s tovrstnim devetmesečnim projektom.

Londonski biolog pa je živalske zgodbe uvrstil v bazo podatkov pod naslovi: mačke, ki sedijo na oknu, ko se gospodarica vrne domov; mačke, ki vedo, kdaj se njihov lastnik vrača domov s kolesom ali peš; mačke, katerih lastnik se vrača domov z avtom oz. z javnimi prometnimi sredstvi ... Seznam vsebuje zaenkrat 26 podskupin: od psov in mačk, ki slutijo, kdaj se bo gospodar vrnil domov - te zgodbe so najštevilnejše - do psov, ki so z gospodarjem telepatsko povezani; od živali, ki vedo, kdo bo poklical po telefonu ali da jih bodo odpeljali k živinozdravniku, pa do četveronožcev, ki reagirajo na duhove.

,,Čakal sem prijatelja, da bi se skupaj kopala v Renu. Ko je prišel, se je moj pes Haro naenkrat odtrgal od mene, se naježil in umaknil pred prijateljem. Ta se je čudil: ,Le kaj je s psom? Kaj vidi v meni prikazen? Drugače je zmerom tako prijazen.' Tudi sam sem bil začuden, zakaj se pes tako obnaša.'' Bralec, ki je poslal to zgodbo, pripoveduje naprej, kako sta se s prijateljem kopala v reki, v kateri je prijatelj utonil. Pes je slutil njegovo smrt.

,,Jazbečarja smo dali od hiše. Nov dom smo  mu poiskali na drugi strani jezera, kakih 8 km smo ga peljali s čolnom. Čez kakih 14 dni je bil pes spet doma. Moral se je podati na pot, ki je ni poznal in ki je bila dolga kakih 60 km.''

Na Sheldrakejevem seznamu so še: živali, za katere se zdi, da vedo, kdaj odsotni član družine umre ali se mu dogodi kaka nesreča; živali, ki ljudi posvarijo pred nesrečami in katastrofami (na primer pred potresom). Da so živali na splošno občutljive za vzdušje smrti, je znano dejstvo, tu se ljudsko izročilo in psihološka strokovna literatura ujemata. Tudi lastno smrt živali slutijo vnaprej, kot potrjujejo mnoge zgodbe, ki jih je Sheldrake uvrstil v posebno kategorijo: ,,Pred 20 leti, ko smo imeli meter visok sneg, je na našo pol odprto teraso prišla divja mačka. Bila je videti onemogla in shirana. Po dvakratnem hranjenju je izginila, a se naslednjega dne spet pojavila.  Če sem se ji preveč približala, se je nagrbila in pihala. Zelo počasi je postajala krotkejša. Ko je imela mladiče, jih je sicer prinesla domov, toda dotakniti se jih nismo smeli. Tako je bilo osem ali devet let. Potem pa je nekega leta imela samo enega mladička. Nekega dne ga je prinesla na teraso in mi  ga položila pred noge, se nato oddaljila in mijavkala, kakor je še nisem slišala. Lahko sem vzela mladička v naročje, ne da bi me opraskala. Ko sem ga ljubkovala, se je obrnila in izginila. Dva dni kasneje smo jo našli mrtvo. Njeno ,,zadnje volilo'' še živi pri nas.''

Naslednja zgodba povezuje temi: senzibilnost za smrt in nevarnost ter za telefone: ,,Imela sem štiri leta staro perzijsko muco, ki nas je s svojimi pogosto nerazložljivimi reakcijami in slutnjami spravljala v začudenje. Nekoč sem sedela na terasi in muca je ležala poleg mene na soncu in predla. Moja 11-letna hčerka je kolesarila skupaj s prijateljico. Vse je bilo videti čudovito in harmonično, a naenkrat je muca skočila pokonci, spustila iz sebe nenavaden glas in bliskovito stekla v dnevno sobo k omari, kjer smo imeli telefon. V tistem trenutku je zazvonilo - in sporočili so nam, da se je hčerka s kolesom težko ponesrečila in da mora v bolnico.''

O isti muci pripoveduje še ena zgodba: ,,Ob hudem neurju se je muca zavlekla v svojo votlino in od strahu renčala. Grmelo je in sedeli smo ob sveči. Nič ne bi moglo   muce spraviti iz njenega brloga, pa je vseeno naenkrat z naježeno dlako pritekla do mene, praskala po mojem krilu, dirjala do vrat, se obrnila - prav prišla je pome. Šla sem za njo in zagledala modre plamene,  ki so prihajali iz naše omarice z varovalkami. Ne morem si predstavljati, kaj bi ostalo od naše hiše, če nas muca ne bi   posvarila.''

Tovrstni pojavi so že pregovorno znani. Gosi, ki so Rimljane posvarile pred napadom sovražne armade; freiburgški racak, ki je na večer hudega bombnega napada 27. novembra 1944 mnoge ljudi v okolici spravil v zaklonišča - to so samo nekatere zgodovinske anekdote. V novejšem času je dal raziskovalni projekt v nekdanji Sovjetski zvezi mnoge indice za to, da niso seizmologi po vsem svetu tisti, ki lahko vnaprej začutijo in napovejo potres, ampak da so to psi, mačke, konji  in osli, kokoši in gosi. Po veliki potresni katastrofi v Armeniji 1988. leta so eksperti zbrali približno 200 zgodb iz okrog 50 občin, ki so pripovedovale o popolnoma nenormalnem obnašanju živali tik pred potresnim sunkom. Domače živali so nenadoma postale agresivne, odklanjale so hrano in so poskušale uiti iz svojega običajnega okolja; divje živali pa niso več kazale svoje običajne plašnosti pred človekom. Predvsem psi in mačke so bili nervozni, toda tudi ptice, podgane, miši in celo ribe v akvariju so se nenavadno obnašale. Nek pes iz Leninakana (danes Gumairi) na primer dva dni pred potresom sploh ni več hotel v hišo in je lajal in tulil kot zmešan.

Osnove za podrobnejše raziskave O bolj posebnem, a zanesljivem živalskem svarjenju govori naslednja zgodba: ``Mati je šla večkrat na teden v mesto na trg in po opravkih in se je vračala domov ob različnem času. Nam otrokom je naročila, naj bomo pridni, in jaz kot najstarejši sem pazil na brate in sestre. Delali naj bi domače naloge in se učili. Komaj je mati zaprla vrata za sabo, smo se začeli igrati z vodnimi pištolami, obmetavati z blazinami ali kaj podobnega. Mačka je ležala zraven peči in spala. Nenadoma pa je napela ušesa, stekla k vratom in na ta način pokazala, da bi šla rada ven. Odprli smo ji vrata in šla je precejšenj kos poti materi naproti in se kakih 20 minut kasneje vrnila skupaj z njo. Otroci smo imeli tako dovolj časa, da smo uredili sobo, odprli knjige in se delali, kot da  smo ves čas
sedeli ob njih. ''

Nekatere zgodbe o živalih so morda res originalnejše ali opisujejo bolj nenavadne pojave, toda za Sheldrakeja so vse zelo pomembne, tudi tiste o ,,normalnih'' pojavih. Biolog sam je to takole razložil: ,,Vsaka oblika znanstvenega proučevanja se začne s pojavom v naravnem okolju: opazovati  je treba dejanjskost pojava. Vendar tega z obnašanjem domačih živali še nihče ni počel. Zbiranje zgodb je predpogoj, prva, zares pomembna faza pred podrobnejšim raziskovanjem. Ne trdim že zdaj, da so v vsakem primeru prisotne paranormalne sposobnosti.''

Vsi pošiljatelji zgodb iz Nemčije, ki so opisali posebej zanimiva doživetja, so bili povprašani, če bi želeli kot raziskovalci - amaterji sodelovati pri projektu Schweisfurthske ustanove iz M" unchna. Javilo se jih je kakih 30, med njimi gospodinje, upokojenci, brezposelni, biologi, biokemiki, fiziki, veterinarji in nevropsihologi. To je delavce zavoda opogumilo. Prostovoljcem so razložili smernice, po katerih naj bi sistematično opazovali živali, in jim pomagali pri načrtovanju eksperimentov. Te raziskave seveda predstavljajo dolgotrajen proces, kajti gre za opazovanja, ki nastanejo v soodvisnosti življenjskih pojavov in se jih ne da provocirati.

V Angliji postopa Sheldrake po enakem vzorcu: ,,V primeru, ko je žival mrtva, vprašamo po nadaljnjih podrobnostih. Če še živi, določimo termin in poskušamo izvesti še nekaj enostavnih eksperimentov. In prosimo ljudi, da o obnašanju svoje živali pišejo dnevnik. Naslednja stopnja je potem ta, da psa ali mačko posnamemo na video. V nekem posebnem primeru je lastnica montirala avtomatsko kamero in sicer na mestu, kjer je pes običajno čakal. Kamero je vklopila, kadar je šla od doma in tako smo imeli popoln zapisnik obnašanja živali. To je seveda najboljša metoda, ki nam omogoča, da čisto vse analiziramo.'' Tudi v Franciji poteka podoben projekt.


Široko zasnovane raziskave amaterjev

Nekatere zgodbe poročajo tudi o občutkih lastnika, da je žival spodbudila njihove lastne telepatske sposobnosti. Precej zgodb pripoveduje o živalih, ki so slutile, da bo njihov lastnik in skrbnik odpotoval. Potem so tu še zgodbe o živalih, ki so se same podale na pot in prehodile velike razdalje do doma. Spet druge zgodbe poročajo o živalih, ki so si same poiskale novi dom; o živalih, ki so zaslutile svojo smrt - bodisi naravno ali povzročeno od rok živinozdravnika. Rupert Sheldrake meni, da je čas za oživitev široko zasnovanih amaterskih raziskav zelo ugoden: ,,Danes ima veliko več ljudi kot kdajkoli do zdaj znansveno predizobrazbo, dovolj prostega časa in neverjetno moč v svojih prenosnih računalnikih, to pomeni, enormno širok dostop do informacij. Obstajajo mnoge možnosti za to, da postanejo naravoslovne znanosti bolj odprte, in sicer hitro. Ne samo vsebinsko, ampak tudi stilno, tako da postanejo bolj splošno razumljive. Ne mislim, da  bi morali še veliko odkriti o svetu, mislim pa, da bi se lahko ob tem, kar počnemo, bolj zabavali in veselili.''


Še druge zgodbe

Terier z budilko

,,Imamo triletnega terierja, ki je zelo senzibilen. Kadar se peljemo v avtomobilu, je pes miren ali pa spi. Malo preden pridemo na cilj, pa naenkrat postane nemiren, začne lajati in hoče iz avtomobila, kot da bi slutil, da je potovanja konec. To se zgodi ne glede na to, kako dolga je vožnja: lahko traja ure ali pa le krajši čas.''

Rešeni, ker se je pes uprl

,,Peljali smo se z avtom, počivali na počivališču in hoteli po počitku nadaljevati vožnjo. Psa nikakor nismo mogli prepričati, da bi šel v avto. Tako smo se vsaj dve, tri minute zamudili. Po dveh kilometrih vožnje je prišlo pred nami do verižnega trčenja. Brez psa bi v nesreči verjetno tudi mi, tako kot mnogo drugi, izgubili življenje.''

Za mrtvim gospodarjem

``Doma smo imeli jazbečarja. Moj oče je zbolel in moral v bolnico, približno 13 km daleč. Odkar ga ni bilo doma, je pes ležal samo še pod njegovo posteljo ali pod njegovo pisalno mizo. Zadnjo noč sem bedel ob očetu. Zjutraj ob šestih je umrl. Telefoniral sem materi; rekla je, da že ve. Do minute točno, ko je moj oče umrl, je začel pes zavijati tako presunljivo, da so sosedje prišli pogledat, kaj je. Po očetovi smrti je pes ležal samo še na očetovem prostoru in se ni več pritaknil hrane. Vse smo poizkusili, po treh tednih je bil tako slaboten, da ni več mogel stati na nogah - morali smo ga dati uspavati.''