Povzetek knjige, ki je zbirka znanstvenih člankov, ki raziskujejo (homeopatski) spomin vode:

(Ostali avtorji člankov: G.Anagnostatos, D.Auerbach, M.Bastide, A.Berezin, J.Benveniste, J.Cambar, M.Citro, P.Fisher, E.del Giudice, C.Endler, M.Haidvogl, F.Moser, M. Oberbaum, F.Popp, B.Poitevin, W.Pongratz, M.Righetti, J.Schulte, C.Smith, H.Walach, R.van Wijk)

Fiziologija in fizika

Povzela: Pashalina Pop Gligorova

1. Uvodne definicije pojmov

Zakon je postavljen kot rezultat dolgoletnih poskusov, ki sta jih Arndt in Shulz izvajala predvsem na kvasu. Raziskovala sta vplive različnih strupov v zelo majhnih, nestrupenih količinah na metabolizem kvasa. Shulz je pokazal, da jod, brom, živosrebrni klorid, arzenova, kromova, salicilna in mravljična kislina v zelo majhnih koncentracijah imajo stimulativni učinek na metabolizem kvasa. Kot indeks za preverjanje učinkovitosti je vzel proizvodnjo CO2 v kvasu in pokazal, da je le-ta zrasla za 103 do 106 krat.

Spremljali so tako stimulativne (hormezijske) kot toksične učinke in prišli do zaključka, da se ti med sabo ne izključujejo, obstajajo hkrati in so odvisni od doze, vplivov okolja, starosti in vrste organizma. Premoč enih nad drugimi v odvisnosti od doze stimulansa/strupa je vidna na spodnjem grafu. Y os prestavlja intenziteto posameznega učinka v odvisnosti od doze.

v Hormezijski učinek se pojavlja pri izpostavljanju mehanizma (organizma) majhnim koncentracijam (sicer) škodljivih snovi

v Hormezijski učinek je reverzibilen in se po prenehanju izpostavljanja določeni snovi ne akumulira

v Lahko ga inducira več medsebojno neodvisnih kemičnih substanc

v Mehanizem mora biti evolucijsko konzerviran

 

2. Opisi in ocene opravljenih poskusov

Klasičen botaničen poskus

W.Pongratz in P.C. Endler

Redčenje snovi na homeopatičen način poteka tako, da se v sterilno posodo natoči 10 delov redčila in 1 del snovi, ki se jo redči, v tem primeru srebro-nitrat. Nato se posodo pretrese v kratkih, enakih časovnih intervalih. Tako dobljena zmes se nadalje redči na enak način, kar pomeni da vsak nadaljnji korak redčenja zmanjša koncentracijo zredčene snovi za 10^-1. Kadar je neka snov razredčena tako, da je njena koncentracija v redčilu 10-24 to pomeni, da je postopek redčenja (1:10) vseboval 24 korakov. Stopnjo redčenja označujemo z D_n, kjer je n število korakov redčenja v razmerju 1:10 in jo skrajšano imenujemo »potenca«, postopek redčenja pa potenciranje.

V tem poskusu je bil opazovan hormezijski učinek srebro-nitrata (AgNO3) v potencah D24, D25 in D26. Spremljali so kumulativne vrednosti stopnje kalitve pšenice in pozneje, dolžine steblike. Uporabili so 3 testne množice - za vsako potenco po eno, vsaka množica je vsebovala 890 testnih zrn pšenice. Kontrolno množico 686 zrn so tretirali z destilirano vodo.

Dobljeni rezultati so pokazali da srebro-nitrat v potencah D24 in D26 signifikantno vpliva na kalitev in rast pšenice, potenca D25 pa ni imela statistično signifikanten vpliv.

Primer zoološke raziskave ekstremno visokega redčenja

P.C Endler, W. Pongratz, R. Van Vijk, F.A.C. Wiegant, K. Waltl, M. Gehrer, H. Hilgers

Uvodne raziskave so postavile tezo da tetra-jodo-tirodin, ali T4, ali hormon ščitnice, v zelo majhni potenci signifikantno vpliva na gibalne sposobnosti mladih žab in na dve stopnji v njihovi metamorfozi. To je bila začetna ugotovitev, katero je bilo treba dodatno raziskati z razširitvijo poskusa na druge organizme.

Da bi statistično signifikantno ocenili vpliv testne potence je potrebno upoštevati naslednje vplive:

o Letni čas v katerem se izvaja poskus

o Stopnjo razvoja organizma pred začetkom poskusa

o Število tretmanov s testno potenco

o Ustrezna določitev parametra po katerem bodo ovrednoteni morebitni vplivi stimulatorja, npr. rast okončin, izguba repa, gibljivost itn.

Osrednji poskusi so potekali pod nadzorom zoološkega inštituta pri univerzi v Gratzu in Ludwig Boltzmanovega inštituta za homeopatijo.

Statistično vrednotenje dobljenih podatkov

Poskusi so bili izvajani v dveh plastičnih bazenih (34 x 22 x 14.5 cm), v prvega je bil dodan T4 v potenci D30 v drugega pa kapljice vode v enaki potenci. V vsakem bazenu je bilo 13 žab. Merili so višino do katere je posamezni mladič splezal v določenem časovnem intervalu.

v Kratkoročna obravnava (časovni interval = 1 minuta, včasih samo enkrat)

v Srednjeročna obravnava (časovni interval = 8 ur)

v Dolgoročna obravnava (časovni interval = 48 ur)

Meritve so grupirali v tri skupine glede na faze izvajanja

a) Pred obravnavo z T4 ali vodo

b) Po obravnavi in

c) Po navzkrižni obravnavi

Primerjali so kumulativno frekvenco pri »plezalcih« z tisto pri mladičih, ki so ostali v vodi. Naredili so statistično analizo z ?-kvadrat testom na določenih časovnih točkah. Tako so dokazali, da pogosto dodajanje T4 (v potenci D30 ) v bazen, stimulira oz. pohitri prehod iz dvonožne v štirinožno fazo pri odraščajočem mladiču. Velja tudi obratno, da zmanjšanje frekvence dodajanja hormona v bazen povzroči upočasnitev tega prehoda.

3. Možne razlage »spomina« vode iz kemičnega in fizikalnega stališča

Koncept atomarnih in molekularnih grozdov

Grozdi so specifične strukture atomov ali molekul ene snovi s polmerom med 10-10 m in 10-7 m. Strukture grozdov iste snovi se razlikujejo glede na agregatno stanje snovi, bodisi da gre za kristal ali tekočino.

Skupne lastnosti grozdov:

v Posebna, karakteristična struktura (razporeditev atomov/molekul)

v Nepredvidljivost strukture t.e. njenih sprememb med rastjo/večanjem grozda

v Med povezovanjem novega atoma/molekule v grozd prihaja do kompletne reorganizacije celega grozda

v Grozdi enake velikosti imajo lahko različno notranjo strukturo (grozdni izomeri)

Slika 1 podaja primer spirale, ki ponazarja rast grozda molekule Na+(NaCl)n

Slika 1

Razlike v strukturi, ter nepredvidljivost rasti in sprememb med rastjo odprejo vprašanja o električnih, optičnih in kemičnih lastnosti posameznega grozda, zato so ti zanimivi za raziskovanje v fiziki, kemiji, atomarni fiziki itn.

Grozdi vode in grozdi v vodnih raztopinah

Slika 2 kaže različne načine (ne vse možne) medsebojnega povezovanja molekul vode: linearni, ciklični in viličasti -po vrsti slika 5a, 5b in 5c.

Raziskave so pokazale, da je pri temperaturi 0 K najbolj stabilen način povezovanja linearna vez, kjer je oddaljenost med atomi kisika največja. Tako se molekule vode povezujejo med linearno polimerizacijo. Iz osnovnih struktur z vejanjem nastanejo veliko bolj zapletene, stabilne strukture.

Slika 2

Pri izdelavi modelov vode prevladujeta dva glavna načina: kontinuirani in mešani modeli.

Prvi predpostavljajo da so pod normalnimi, standardnimi pogoji vse molekule vode povezane z vodikovimi vezmi kar pomeni, da znotraj neke količine vode ne obstajajo jasno določene tvorbe različnih struktur.

Drugi opazujejo vodo kot mešanico majhnega števila razločljivih oblik, to so grozdi, celice in »klatreti«. (clathrates) Povezovanje molekul vode v grozde obravnavajo kot združen pojav - ob nastajanju ene vodikove vezi istočasno s statistično porazdelitvijo nastane še nekaj teh, ki so med seboj povezani preko svojih elektronskih stanj. Velja tudi obratno - pri pokanju ene vodikove vezi se grozd sam začne razkrajati.

Življenjska doba teh grozdov je od 10-11 s do 10-10 s, kar zadostuje za zanesljivo preverjanje in dokazovanje njihovega obstoja po metodi imenovani Ramanova spektroskopija.

Po t.i. celičnih modelih je voda obravnavana kot sistem z mrežno strukturo, ki je votla, votlina je lahko prazna ali pa vsebuje eno molekulo. Te votline bi naj spremenile določene makroskopske lastnosti vode. Po fizikalnih metodah so ti modeli zelo blizu t.i. teoriji vtiska.

Topilo (voda ali mešanica vode in alkohola) obda opazovano molekulo (zdravilo), ali grozd s strukturo svojih molekul v obliki školjke. Tako »školjko« bomo imenovali clathrate. Obstajajo tudi izolirani, prazni clathrate-i. Sami so lahko obdani z drugimi clathrate-ti, s procesom stresanja lahko zunanje in notranje clathrate-te uporabimo kot »seme« za nove. Potem, ko je osnovna struktura narejena se reprodukcija clathrate-ov lahko nadaljuje, brez pomoči opazovane molekule (zdravila). Struktura clathrate-ov se obravnava kot prstni odtis zdravila v vodi.

Vodikove vezi so nosilci specifičnih lokalnih struktur v tekoči vodi in ledu. V molekuli vode so vodikovi atomi oddaljeni od svojih elektronov. Zatorej molekula ni več nevtralna temveč polarna s pozitivnim nabojem v jedru vodikovih atomov. Atom vodika oz. v tem primeru samo en proton lahko vpliva na drugo polarno molekulo ali atom, ki je lahko tudi molekula vode. Tako molekule vode tvorijo poljubne strukture na podlagi vodikovih vezi. Strukture so bolj ali manj stabilne, obstajajo pa raziskave, ki nakazujejo, da so te oblike in vezi med njimi lahko prenašalci in hranilci informacij.

Prenos in hranjenje informacij

Voda je po svoji strukturi zelo občutljiv sistem, kar je posledica tako lokalnih, medsebojnih vplivov molekul kot tudi skupnega delovanja lastnosti vseh sestavnih struktur v polju njihovega medsebojnega, globalnega delovanja. Če vzamemo izoliran par molekul in seštejemo njune energetske prispevke k skupni strukturi, seštevek teh prispevkov ne bo enak energiji, ki jo ima ta struktura v energetsko stabilnem stanju. Majhna razlika v energijah prihaja iz polja residualne interakcije, t.i. ničle reakcije. Molekule vode na majhnih razdaljah »občutijo« polja sosednih molekul in prilagajajo svojo energijo, da bi dosegle ravnovesje. Reakcije, ali interakcije se verižno ponavljajo in pripeljejo do kolektivne interakcije. »Kolektivni« pojavi so znani v teoriji fizike in njihovih lastnosti ni moč formulirati z t.i. linearnim razmišljanjem.

V kolektivnih sistemih je vsaka enota odvisna od drugih enot ali skupin enot, skupine so odvisne od drugih skupin itn. Procesi interakcije znotraj takih sistemov so zelo zapleteni, npr. interakcija polarnih teles zaradi razlike v napetosti, ničla polja pri vseh atomih in nenazadnje tudi gravitacijsko polje. David Bohm postavlja tezo, da v procesu nastajanja strukture sodeluje več različnih polj med drugimi tudi polje daljnosežne napetosti, t.i. 5ta osnovna sila.

Vsak zunanji vpliv na vodo je posledica določenega polja, ki je enake vrste kot njena notranja polja. Vsa omenjena polja so zelo slaba in ravno zato je moč najti njihov vpliv na kolektivna, prostorska delovanja. »Želatinasta voda« je eden od poskusov, ki na empiričen način lahko do določene mere potrdi zgoraj navedene razlage. Ena molekula pigmenta pseudo-iso-cianina je bila pomešana z 2000 molekul vode. Informacija o prisotnosti molekule se je preko vodikovih vezi prenesla do vseh molekul vode. Ob tem se je struktura vode vidno spremenila; postala je želatinasta, kar lahko napelje do tega, da sta prenos in shranjevanje informacij vendarle lastnosti vode.

Dogajanje ob tem si lahko lažje prestavljamo, če pogledamo na vodikove vezi kot na skupek logičnih vrat Kadar na taka »vrata« napeljemo ustrezno polje ustrezne vrste energije, le-ta delujejo po pravilih interakcije podobno, kot bi preklopne strukture spremenile stanje integriranega vezja.

Sistem delovanja »spomina« vode ni moč potrditi in se ga (za zdaj) jemlje izključno kot model.

Hipoteza o treh fazah homeopatičnega redčenja

Anagnostatos GS, VithoulcasG., Garzonis P., Tavouxoglou C.

Working hipothesys on Homeopathic Microdiluted Remedies

Navedena publikacija vsebuje opis hipoteze v treh korakih, ki postavlja tezo o specifični organizaciji molekul topila pri homeopatičnem mikro-redčenju, zaradi katere topilo ohranja lastnosti začetne topljene snovi brez prisotnosti le-te.

1. Redčenje, ki ne seže v molekularni nivo (trije koraki)

Prvi korak:

Pri mletju in začetnem redčenju, se iz farmacevtske snovi oblikujejo karakteristični, majhni grozdi obdani z “školjkami” iz molekul topila povezanimi z vodikovimi vezmi (clathrate-ti).

Drugi korak:

Zaradi močnega stresanja pri izdelavi homeopatičnih zdravil in razlike med vztrajnostmi grozda in clathrate-ta majhni grozdi izstopajo iz clathrate -tov in se okrog njih oblikujejo novi clathrate-ti. Enako se tudi okrog praznih clathrate -tov (imenovali jih bomo jedrni clathrate-ti) oblikujejo novi, ovojni clathrate-ti.

Tretji korak:

V tej fazi molekul zredčene snovi ni več. Njihovo vlogo pri nadaljnjem redčenju popolnoma prevzamejo jedrni clathrate-ti, ki so zdaj manjši, saj so se zaradi izgube prvotne molekule, skrčili. Redčenje se nadaljuje na enak način; zaradi stresanja jedrni clathrate-ti zapuščajo svoje ovojne clathrate-te, ovojni clathrate-ti se krčijo in nastanejo novi jedrni clathrate-ti, okoli katerih se zopet oblikujejo novi ovojni clathrate-ti itn. Tako se lastnosti prvotno zredčene snovi ohranjajo in prenašajo.

2. Redčenje, ki seže v molekularni nivo

Prvi korak:

V tem primeru se clathrate-ti oblikujejo okoli strukture vsake molekule zredčene snovi posebej, če to dovoljujejo kemične lastnosti opazovane snovi. Clathrate-tni hidrat je kristalna mešanica, ki nastane iz mreže vodikovih vezi v vodi-gostitelju okoli ene ali več vrst opazovanih molekul ali ionov -gostov. Kriteriji oz. pogoji za oblikovanje clathrate-tov so tako velikost in oblika molekul ali ionov snovi-gosta kot tudi sposobnost vode, da oblikuje ustrezno mrežo vodikovih vezi. Pomembno je tudi, da snov - gost lahko obstaja v vodi ne da bi prišlo do kemičnih reakcij, npr. do hidrolize.

Dejstvo, da se pri mešanju določenih snovi z vodo, okoli molekul snovi oblikujejo clathrate-ti je potrjeno, specifična struktura clathrate-tov je znana za veliko število različnih snovi. Specifikacije teh struktur so rezultat mikroanaliz, narejenih z rentgenskimi žarki. Med take snovi spadajo predvsem hidrofobni plini in tekočine, ter topljivi acidogeni plini.

Slika 3 ponazarja primer klatracije kationa (n-C4H9)4N

Slika 3

Drugi korak:

Drugi korak hipoteze se nanaša na ločitev molekule opazovane snovi od njenega clathrate-a. Molekula znotraj clathrate-a je v energetskem ravnovesju zaradi odbojnih sil, ki delujejo med hidrofobno substanco in molekulami vode.

Molekula snovi ima relativno veliko specifično težo. V primerjavi z njo je specifična teža clathrate-ta majhna zaradi velikega, votlega volumna. Zato, ob močnem stresanju raztopine prihaja do razlike med kinematičnimi vztrajnostmi opazovane molekule in molekul vode, ki jo obkrožajo.Takrat se hidrofobna molekula začne približevati sosednim molekulam vode in te, zaradi odbojnih, hidrofobnih sil »bežijo« pred njo in ji odpiraj prosto pot ven. Ko je opazovana molekula zunaj clathrate-ta se njegove molekule vrnejo v začetni položaj. Tako dobimo premeščeno molekulo in prazen clathrate, katerega struktura je bolj kompaktna, zaradi prenehanja delovanja hidrofobnih sil. Na drugi strani, molekula snovi v interakciji z okolnimi molekulami vode oblikuje nov clathrate.

Slika 4

Na sliki 4 je razvidna značilna struktura clathrate-ta. To je dodekaeder, sestavljen iz molekul vode, vsebuje 40 vodikovih atomov in 20 kisikovih, torej H40C20. Dodekaeder je pravilno geometrično telo, ki ima 20 oglišč in 30 robov. Atomi kisika so postavljeni po ogliščih (20), po en atom vodika pa na vsakem od robov (30). Preostali atomi vodika (10) tvorijo vodikove vezi z atomi vode iz okolice. Vsak atom kisika si deli štiri atome vodika s sosednimi molekulami vode, bodisi s tistimi iz clathrate-ta ali iz okolice. Zatorej imamo še 10 vodikovih vezi med atomi kisika iz clathrate-ta in atomi vodika iz okolnih molekul vode. Skupaj je 20 vodikovih vezi, ki vežejo clathrate z plastjo vode iz njegove neposredne okolice.

Po izstopu molekule se clathrate skrči, tako se poveča njegova stabilnost in moč vodikovih vezi. Obenem, molekule vode iz okolne plasti sledijo krčenju in se prestrukturirajo okoli skrčenega clathrate-ta tako, da naposled tvorijo zopet dodekaeder oz. ovojni clathrate. Obstajajo razlike v velikosti med jedrnim in ovojnim clathrate-tom, zato so jedrni bolj kompaktni in se obnašajo kot trdna snov, ovojni pa imajo lastnosti tekočine z večjo viskoznostjo.

Tretji korak:

Ta faza obravnava ločitev jedrnega clathrate-ta od njegovega ovojnega clathrate-ta. Podobno kot prej tudi tukaj prihaja, zaradi močnega stresanja, do razlike med kinematičnimi vztrajnostmi, tokrat med jedrnim in ovojnim clathrate-tom. Pri tem jedrni clathrate zapušča ovojnega, ta se skrči in iz njega nastane jedrni clathrate. Okoli jedrnih se zopet oblikujejo ovojni clathrate-ti in se postopek nadaljuje.

Oblikovanje specifičnega clathrate-ta je odvisno od molekule določene snovi, zato po redčenju lahko zasledimo nekatere lastnosti prvotno zredčene snovi.

Z drugimi besedami; specifično homeopatično zdravilo, ki je nastalo z opisanim postopkom mikro-redčenja vsebuje značilnosti prvotno zredčene snovi, če tudi ta ni fizično prisotna. Na tem dejstvu sloni homeopatija.

Poskusi, ki bi dokazali veljavnost zgoraj opisane hipoteze se nadaljujejo. Pri tem se skuša natančneje opredeliti mehanizme redčenja, ki bodo zagotovo vplivali na homeopatično zdravilo, definirati smer stresanja pri redčenju, število stresanj v določenem časovnem intervalu in skupno število redčenj - potenco, ki bo najbolj ustrezala določeni substanci. Dokaz zgornje hipoteze bo pomenil lažjo standardizacijo procesov pripravljanja zdravil, kot tudi izboljšanje učinkovitosti le-teh. Zdravila narejena s standardiziranim postopkom bi imela nespremenljive lastnosti.

Fizikalna gibanja v vodi značilna za postopek »potenciranja«

Postopek homeopatičnega potenciranja oz. »dinamiziranja« po Hahnemman-u:

Gram prahu snovi, ki jo želimo potencirati zamešamo s 500 kapljic mešanice, sestavljene iz enega dela alkohola in štirih delov destilirane vode. Eno kapljico take raztopine postavimo v majhno steklenico in ji dodamo 100 kapljic alkohola. Nato steklenico zapremo in z njo 100 krat udarimo v trdo, elastično telo. Tako dosežemo prvi nivo dinamiziranja, vzamemo granulo sladkorja, jo namočimo v dobljeno raztopino do nasičenja, jo posušimo in shranimo kot zdravilo. Tako granulo lahko tudi uporabimo za nadaljnje redčenje oz. dinamiziranje, tako da jo položimo v steklenico, ji dodamo kapljico vode, da se bo raztopila, dodamo še 100 kapljic alkohola in zopet 100 krat udarimo. Postopek nadaljujemo do želene potence.

Kadar tinktura ali prah pride v stik z mešanico alkohola in vode se raztopi in razprši po tekočini. Ko steklenico navpično stresamo raztopina se začne gibati v eno smer, nato zadane vrh steklenice in zavzame oblik sedla. Potem poteče navzdol po straneh steklenice, nato zadane dno steklenice takrat, ko steklenico zopet udarimo. V kratkem obdobju mirovanja se oblika tekočine spremeni iz sedlaste v vrtinčasto, potem celoten tok postane turbulenten, pojavljajo se majhni vrtinci, sedla, valovanja, mehurčki, kapljice in pena. Steklenica emitira zvoke in tekočina včasih postane motna. Naslednji udarec povzroči novo gibanje, zvok le-tega pa pomeni da izkoriščamo »akustične« lastnosti vode, oz. njeno stisljivost.

Tukaj gre za tri vrste gibanja:

Ř Tokovno

Ř Valovno oz. akustično in

Ř Difuzno

Tokovno gibanje

Privzemimo, da dvigujemo steklenico navpično - v nasprotni smeri od sile teže in da je le-ta napolnjena do polovice. Ker je površje tekočine ravno se ta skuša povsod in istočasno dvigniti. Takrat se lahko zgodi bodisi, da tekočina oblikuje votlino na površju (slika 5b) bodisi, da prebije površje že pri njegovi najmanjši spremembi (slika 5a). Vsaka nesimetričnost v gibanju steklenice povzroči praznjenje dna, tok tekočine pa gre navzgor ob robu steklenice (slika 5c)

Slika 5 - trije enostavni načini tokovnega gibanja

Slika 6

Na sliki 6 so razvidne tri možne sedlaste oblike, ki se lahko pojavijo pri trku tokov na prejšnji sliki z vrhom steklenice. Večje pike so točke lokalnega mirovanja toka zaradi maksimalnega tlaka. Tok tam obrne smer zaradi zidov steklenice. Manjše pike in krogi prestavljajo mehurčke in peno na površju.

Iz sedlaste oblike se tekočina prične spuščati in udari v dno, nakar se spet obrne in tako nastane krožno gibanje. Posledica tega so vrtinci, ki lahko mešajo, dvigujejo ali nosijo delce različnih snovi.

Valovanje in zvok

Udarec v steklenico aktivira elastične in akustične lastnosti tekočine. Ob dovolj hitrem zadevanju toka tekočine v stene steklenice tekočina ustvarja zvoke, ki jih je moč slišati. Pri trku toka z dnom steklenice v trenutku, ko udarimo v steklenico se ustvari ti. šok-val, ki se giblje navzgor. Njegova hitrost je enaka hitrosti zvoka v raztopini, za vodo pri temperaturi 20°C je to 1483m/s.

Difuzija

Pri opazovanju vode pod mikroskopom so v njej razvidna konstantna kaotična gibanja njenih delcev, kot tudi delcev drugih snovi. To so t.i. Brownijeva gibanja. Na sliki 7 je prikazana sled gibanja enega delca v časovnem intervalu 30 s.

Slika 7

Povprečna skupna kinetična energija delcev je enaka temperaturi sistema in, ker ima sistem tendenco ohraniti svoje energetsko ravnovesje prihaja do zgoraj opisanih notranjih gibanj. Sila, ki deluje pri Brownianovem gibanju je tista, ki povzroča pojav difuzije v tekočinah. Difuzija je pojav premikanja delcev iz področja z višjo koncentracijo v področje, kjer je delcev manj.

Od vseh opisanih fizikalnih gibanj, najbolj pomembna pri homeopatičnem redčenju je vsekakor difuzija. Ostala gibanja lahko delno vplivajo na postopek potenciranja, tako da povečajo energijo celotne raztopine in posredno tudi energijo posameznega grozda, molekule ali atoma.

4. Zaključek

Na začetku seminarske naloge je bil predstavljen razvoj ideje o zdravljenju živih organizmov z ekstremno nizko koncentracijo sicer strupenih snovi - homeopatija. Zdravniki kot tudi laiki so uporabljali to metodo zdravljenja že v 19. stoletju, ko znanstvene raziskave še niso segale v področja današnje mikro-biologije, mikro-kemije in atomarne-fizike. Znanstveniki so poskušali empirično dokazati »intuitivno« postavljene teze in matematično formulirati dogajanja znotraj tako zapletenega mikro-sistema, kot je voda. Pojem »spomin« vode se je kot teoretična možnost razširil med fiziki, biologi in kemiki nekje v sredini prejšnjega stoletja.

Sodobna tehnologija omogoča vpogled v molekularne, atomarne in kvantne strukture snovi, vendar se dejstva o kopičenju vode v grozde, o klatraciji in podobnih pojavih v znanstveno-šolskih programih omenjajo zgolj informativno, če sploh. Njihov pravi pomen in morebitni vpliv na bio-svet v celoti ostajata več ali manj ne raziskana.

Na strani homeopatičnega zdravljenja je stanje, vsaj v Zahodni Evropi precej drugačno. Tam je, namreč homeopatija integrirana v zdravstveni sistem. Na fakulteti za medicino v Švici obstaja študij homeopatije, zdravstveno zavarovane osebe na Nizozemskem se lahko odločijo za zdravljenje s to metodo, homeopatična zdravila so na voljo v lekarnah po vsej Evropi.

Razvoj klasične, alopatske medicine je tesno povezan z razvojem kemije in ostalih, za zdravstvo pomembnih vedah. Vede posledično pospešujejo svoj razvoj v smereh, ki ustrezajo klasičnemu zdravstvu. Odpira se vprašanje, koliko časa in sredstev potrebuje današnja znanost, da bo povezala svoj razvoj z razvojem homeopatske medicine.

V tej seminarski nalogi so navedena znanstvena dejstva iz področja kemije in fizike, obstaja še veliko drugih raziskav in poskusov, ki presegajo okvirje naloge. Ti podatki podajajo kar nekaj dokazov v prid dejstvu, da homeopatija in sodobna znanost vendarle imata skupne točke na katerih bi se izplačalo graditi.